Jedro

Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da velikost predmetnega odkruška znaša le 2 x 5 cm, pri čemer slednji v globino meri le 3 mm, sodišče druge stopnje zaključuje, da stopnica na delu, kjer je tožnik padel še ustreza standardu normalne pohodne površine, saj poškodovani del ni bistveno odstopal od preostale pohodne površine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati 23.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v 15 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila (točka I izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku roka, določenega za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati protipravnega ravnanja toženke, saj iz izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da zavarovanec toženke predmetnega stopnišča ni imel urejenega v skladu z zahtevami veljavne zakonodaje, ker je bila zaradi neravnega roba stopnice in posledičnega spremenjenega naleganja čevlja nanjo podana povečana možnost za nastanek poškodb. Zavarovanec toženke je bil tako dolžan neravno površino stopnice sanirati, saj stopnice zaradi odkruška niso bile ravne, trde in brez poškodb, kot to zahteva veljavna zakonodaja. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v nasprotju s citiranim izvedenskim mnenjem, ki ga v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema tudi sodišče samo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe v očitnem nasprotju z vsebino dokaznih listin. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ko je preseglo trditveno podlago pravdnih strank, saj se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na navedbe toženke glede velikosti okruška, glede pazljivosti tožnika in glede seznanjenosti slednjega z neravnino, ki pa jih je toženka podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer šele po prejemu izvedenskega mnenja. Ob tem je pritožba še mnenja, da bi lahko sodišče možnost tožnika izogniti se odkrušku upoštevalo zgolj v okviru morebitnega soprispevka slednjega k nastanku škodnega dogodka, ne pa kot razlog za izključitev protipravnosti. V nadaljevanju pritožba navaja še, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa šteje, da je toženka naredila vse, kar je bila dolžna, ko pa je istočasno ugotovilo, da je bila odkrušek dolžna sanirati. Izpodbijana sodba tako v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da obravnavana pritožba ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, to je delodajalca tožnika: M.R.S.N.Z., P.U.L. - P.P.P.L. Prav tako pritožba ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, da so bile predmetne stopnice, na katerih se je kritičnega dne poškodoval tožnik, ustrezno očiščene in da so bili na njih nameščeni ustrezni proti zdrsni trakovi, kakor tudi ne odločitve sodišča prve stopnje, da zavarovanec toženke ni bil dolžan opozoriti tožnika na nevarnost mokrih tal v kleti, zaradi česar se sodišče druge stopnje do navedenih okoliščin škodnega dogodka ne bo podrobneje opredeljevalo. Pritožbeno sporno tako ostaja predvsem vprašanje, ali je bil zavarovanec toženke dolžan sanirati poškodbo (odkrušek) stopnice na kateri je tožnik padel in ali je slednje v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo.

7. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi temelja tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo predvsem na izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke - varstva pri delu dr. B.G., univ. dipl. inž. gr. (v nadaljevanju: sodnega izvedenca), ki ga tudi pritožba ocenjuje kot "jasnega in ustrezno strokovno argumentiranega". Iz navedenega izvedenskega mnenja namreč nedvomno izhaja, da predmetno stopnišče, na katerem se je kritičnega dne poškodoval tožnik (dvoramno stopnišče, ki vodi iz kletnih prostorov v pritlični hodnik zgradbe), v celoti odgovarja standardom glede tehničnih značilnosti oziroma dimenzioniranja stopnišča, pri čemer pa je na peti stopnici, ki jo je tožnik pokazal kot mesto padca, prisoten manjši odkrušek pohodne površine v velikosti 2x5 cm in globine do 3 mm. Res je, da je imenovani izvedenec na str. 6 in 7 izvedenskega mnenja zapisal, da ta poškodba (odkrušek) spreminja ravnost roba stopnice, kar lahko spremeni naleganje čevlja na stopnico, vendar je ugotovil tudi, da je rob stopnice še vedno vertikalno zaključen, saj ima odkrušek le 3 mm globine, zaradi česar ocenjuje, da poškodba stopnice ni tako velika, da bi bila nevarna ali da bi, brez drugih okoliščin (npr. mokrota, spolzkost tal, neprimerna obuvala, slabo obuta obuvala, nošenje predmetov v rokah, ipd.) lahko povzročila zdrs uporabnika in posledični padec.

8. Res je, kot to opozarja pritožba, da 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovni mestih (v nadaljevanju: Pravilnik) določa, da mora delodajalec zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin in da morajo biti obloge pohodnih površin odporne pred obrabo in gladke, vendar na njih ne sme drseti, zaradi česar bi zavarovanec toženke predmetno poškodbo stopnice (odkrušek) vsekakor moral sanirati, kot to zaključuje tudi sodišče prve stopnje, ki pa je ob tem pravilno upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS1, v skladu s katero opustitev vzdrževanja sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost toženke, saj je potrebno ob tem presoditi še, ali pot na delu, kjer je tožnik padel, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje zavarovanca toženke.

9. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da velikost predmetnega odkruška znaša le 2 x 5 cm, pri čemer slednji v globino meri le 3 mm, sodišče druge stopnje zaključuje, da stopnica na delu, kjer je tožnik padel še ustreza standardu normalne pohodne površine, saj poškodovani del ni bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje zavarovanca toženke. Slednje je potrdil tudi sodni izvedenec, ki je pojasnil, da je rob stopnice navkljub odkrušku še vedno vertikalno zaključen in raven ter da stopnica zaradi te poškodbe nima krajše nastopne površine.

10. Glede na navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da predmetno stopnišče v celoti odgovarja standardom glede dimenzioniranja, da protizdrsni trakovi niso poškodovani in v zadostni meri preprečujejo zdrs, da je drsnost mokrih stopnic ustrezna, da ima stopnišče na eni strani držalo za roke in na drugi strani ograjo, da je bilo stopnišče primerno osvetljeno in da ga tožnik dobro pozna, saj ga redno uporablja že 12 let, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni podanega protipravnega ravnanja zavarovanca toženke in da ni podane vzročne zveze med poškodbo stopnice in padcem tožnika, kot to zmotno meni pritožba.

11. V tej zvezi sodišče druge stopnje dodaja še, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je toženka vse navedbe v zvezi z velikostjo okruška, seznanjenostjo tožnika z njim in (ne)pazljivosti tožnika podala že v odgovoru na tožbo. Prav tako je obrazložitev izpodbijane sodbe skladna z izvedenskim mnenjem in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

12. Tožnik stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, vendar svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato jo je sodišče druge stopnje po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014.