Jedro

Za dogovor odvetnika o nagradi, vezani na uspeh v postopku (pactum de quota litis), je sicer res predpisana pisna oblika, vendar ni predpisana za njegovo veljavnost (ad valorem), pač pa za njegovo (lažjo) dokazljivost (ad probationem).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97159/2012 z dne 4. 7. 2012 v 1. točki v veljavi (I.), da pobotni ugovor ne obstoji (II.), da pa se pravkar citirani sklep razveljavi v 3. točki in da je toženec dolžan tožniku povrniti 638,73 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, sicer še z obrestmi (III.).

2. Proti sodbi se toženec pritožuje, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter novo sojenje, in sicer pred drugim sodnikom, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Nasprotuje stališču sodišča, da ustni dogovor z odvetnikom o nagradi, vezani na uspeh, ne velja. Sklicuje se na podoben primer iz sodne prakse, ko je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da sankcija za pomanjkanje pisne oblike ne more biti ničnost. Trdi, da je bil tak dogovor sklenjen (8 % od uspeha), česar mu sodišče neupravičeno ni omogočilo dokazovati z zaslišanjem prič P., L. ter P., in da je tožnik očitno ravnal špekulativno. Tudi sicer slednjemu očita, da ni pazil na interese svojih strank in da je kršil odvetniški kodeks. Tožencu je po nepotrebnem povzročil prevelike stroške, saj bi namesto štirih identičnih tožb (še za P., L. ter S.) lahko vložil eno samo. Navaja, da mu je kot laik zaupal, sodišču pa očita, da ščiti močnejšega in legitimira prakso, ki pomeni eklatantno prevaro.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev ter opredelil nadaljnje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, zato ni ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev.

6. Za dogovor odvetnika o nagradi, vezani na uspeh v postopku (pactum de quota litis), je po 4. odst. 17. čl. Zakona o odvetništvu (ZOdv) sicer res predpisana pisna oblika. (1) Vendar ta po prepričanju pritožbenega sodišča ni predpisana za njegovo veljavnost (ad valorem), kot je napačno sklepalo sodišče prve stopnje, pač pa za njegovo (lažjo) dokazljivost (ad probationem). Kadar je določena oblika samo zaradi dokazovanja (ko ni prizadet javni interes, kot denimo v tem primeru), je pogodba veljavno sklenjena, tudi če ni sestavljena v predpisani obliki. (2)

7. Ni namreč nična vsaka pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki. Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, je nična (le, op. sodišča), če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega (1. odst. 55. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). (3) Pogodba naj, če je le mogoče, ostane v veljavi (načelo afirmacije pogodb). (4) Namen predpisa (ratio legis), ki določa obvezno pisno obliko takega dogovora, je tu nedvomno v varstvu interesa stranke, zlasti šibkejše, manj informirane, tj. praviloma mandanta oz. naročnika kot dolžnika pred nepremišljenostjo oz. Lahkomiselnostjo. (5) Dogovor o plačilu, vezanem na uspeh zastopanja, je po svoji naravi sicer tvegana pogodba za obe pogodbeni stranki, tudi za odvetnika; če ni uspeha, namreč ni plačila. Gre za nagrado za prevzem rizika uspeha. Riziko dokazovanja takšnega dogovora brez pisne listine pa prevzame tista stranka, ki se nanjo sklicuje. Tožencu je torej treba dati možnost, da dokazuje obstoj zatrjevanega ustnega dogovora kot podlago za ugovor, da tožniku ne dolguje ničesar (ker je v pravdi, v kateri ga je zastopal tožnik kot odvetnik, popolnoma propadel).

8. Povedano je upoštevaje 2. stavek 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo, obseg oz. posledice ugotovljene napake te ni možno odpraviti v pritožbenem postopku.

9. Ni pa pritožbeno sodišče odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom (356. čl. ZPP), saj se sojenje na prvi stopnji ponavlja prvič in relevantna dokazna ocena pred prvim sodiščem glede na napačno materialnopravno izhodišče še niti ni bila sprejeta.

10. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva gornje razloge (točki 6 in 7) kot napotke za odločanje, pri čemer naj eventuelno (v odvisnosti od odločitve o tožbenem zahtevku) odloči tudi o pobotnem ugovoru. Ta seveda obstoji (je podan), odločiti pa bi bilo treba o njegovi utemeljenosti (oz. dopustnosti).

11. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (3. odst. 165 čl. ZPP).

Op. št. (1): 17. čl. ZOdv: „(1.) Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. (2.) Odvetnik je upravičen do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se o tem pisno dogovori s stranko. (3.) Odvetnik se v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. (4.) Dogovor iz drugega ali tretjega odstavka tega člena mora biti sklenjen v pisni obliki ter ločen od pooblastila in drugih dogovorov.“ Op. št. (2): Pri. Cigoj S.: Obligacijska razmerja, zakon s komentarjem, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, str. 68. Op. št. (3): Prim. Osojnik, A.: Plačilo odvetnikovega dela, Pravna praksa, 1999, št. 2, str. I-IV.

Op. št. (4): Prim. Polajnar Pavčnik, A., v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba Ljubljana, 2003, str. 370 Op. št. (5): Pritožnik se ustrezno sklicuje tudi na odločbo tukajšnjega sodišča II Cp 2535/2011, v kateri je prav tako zavzeto stališče, da sankcija za pomanjkanje pisne oblike pri pactum de quota litis ni ničnost.