Jedro

Pravica do dopravnine po 126. členu SZ je vezana na izpraznitev stanovanja v dveh letih po uveljavitvi zakona. Razlogi za izgubo te pravice so določeni le v prvem odstavku 148. člena in so podani, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Okoliščine v zvezi z državljanstvom in delovnim dovoljenjem niso pravno relevantne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženk zahtevala plačilo 30 % vrednosti stanovanja, ki ga je izpraznila v A. zaradi izselitve v Republiko Srbijo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sprejelo je stališče, da pravica do odpravnine po 126. členu stanovanjskega zakona sicer ni pogojena z državljanstvom Republike Slovenije, da pa tujec brez pravice do bivanja do navedene odpravnine nima pravice.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče, da pravico iz 126. člena stanovanjskega zakona lahko izvršuje le v državi živeči imetnik stanovanjske pravice, ne pa tujec, ki nima dovoljenja za bivanje, ni pravilno. Tožnica je namreč imela možnost, da se odloči za državljanstvo Republike Slovenije ali za pridobitev pravice do podaljšanega bivanja, vendar se za to ni odločila. Zato pa pravice do odpravnine zaradi izpraznitve stanovanja ni izgubila.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravico do odpravnine zaradi izpraznitve stanovanja po 126. členu stanovanjskega zakona (SZ - Uradni list RS, št. 18/91) vezalo na pravico do bivanja v Republiki Sloveniji in v zvezi s tem na pravico do nadaljnje uporabe najemnega stanovanja. Tožnica namreč ni državljanka Republike Slovenije, dovoljenje za delo v Republiki Sloveniji ji je poteklo v juliju 1992, v tujino pa se je po izpraznitvi spornega stanovanja preselila v avgustu 1992. Dosledna izpeljava tega stališča pomeni, da je izgubila stanovanjsko pravico - očitno zaradi trajne izselitve - in sicer po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in št. 14/84). To ji posledično ne daje pravice do sklenitve najemne pogodbe (1. odstavek 148. člena SZ), še manj pa do odkupa (2. odstavek 128. člena SZ). Direktna uporaba 3. odstavka 126. člena SZ torej preprečuje realizacijo pravice do odpravnine v višini 30 % vrednosti stanovanja. Opisano sklepanje pa je pravno napačno. Pravica do odpravnine po 126. členu SZ je vezana na izpraznitev stanovanja v dveh letih po uveljavitvi zakona. Razlogi za izgubo te pravice so določeni v prvem odstavku 148. člena in so podani, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Če se imetnik stanovanjske pravice sam izseli in izroči stanovanje stanodajalcu v roku iz 1. odstavka 126. člena SZ, s tem gotovo niso podane okoliščine v zvezi z ustreznimi določbami zakona o stanovanjskih razmerjih. Izpraznitev stanovanja z izročitvijo stanodajalcu je pogoj za uveljavljanje pravice do odpravnine, zato ne more biti hkrati ovira za priznanje te pravice. Taka razlaga zakona bi bila v nasprotju z njegovim jasno izraženim namenom in bi onemogočila uporabo 126. člena.

Stanovanjska pravica je tožnici prenehla po njeni lastni odločitvi, da se izseli in stanovanje vrne toženima strankama. Samo ta okoliščina je odločilna za priznanje pravice do odpravnine. Stališče, da bi tožnica bila do odpravnine upravičena, če bi si, (čeprav ni državljanka Republike Slovenije) izposlovala delovno dovoljenje je pravno nejasno. To bi namreč moglo pogojevati sklepanje, da bi izselitev iz stanovanja ob hkrati veljavnem dovoljenju za bivanje in delo, uporabo določb o odpravnini omogočala, čeprav bi (ob doslednem stališču, da državljanstvo ni pomembno) odšla trajno bivat v tujino. Pravilna pravna razlaga torej nakazuje sklepanje, da okoliščine v zvezi z državljanstvom in delovnim dovoljenjem niso pravno relevantne; odločilno je le, da je tožnica bila imetnica stanovanjske pravice, ki ji stanovanjskega razmerja po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih ni bilo mogoče odpovedati. Stanovanjska pravica ji je namreč prenehala po njeni lastni odločitvi, da se izseli in stanovanje vrne toženima strankama. Imetnik stanovanjske pravice ima namreč izbiro, ali se bo odločil za odkup, za sklenitev najemne pogodbe ali za odpravnino po 126. členu SZ. Pri tem pa se pogoji za vsako od teh pravic ugotavljajo posebej.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan, ker je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 1. in 3. odstavek 126. člena ter 148. člen stanovanjskega zakona. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo, vendar pa je pri tem po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje glede odločitve o višini odpravnine. Zaradi odklonitve pravice do odpravnine namreč doslej tožbene trditve o višini odpravnine, ki jo morata toženi stranki izplačati tožnici, niso bile niti pravno niti dejansko preizkušene. Sodišče prve stopnje naj torej v ponovljenem postopku presodi o višini vtoževanega zneska glede na določbo 1. odstavka 126. člena SZ.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka v reviziji ni zaznamovala.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).