Jedro

Po opisu dejanja iz obtožbe, bi naj obdolženec kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 storil v časovnem obdobju od oktobra 2010 do marca 2011, in sicer do 7. 3. 2011, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona.

Vendar pa kljub upoštevanju najbolj ekstenzivne razlage navedenih predpisov, da je bilo zastaranje zadržano za 64 dni v spomladanskem obdobju na podlagi 3. člena ZZUSUDJZ ter za 73 dni v jesenskem obdobju na podlagi Sklepov o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 19. 11. 2020, 16. 12. 2020 in 8. 1. 2021, je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, že potekel.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe pooblaščenke oškodovanega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolženega B. B. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je v časovnem obdobju od oktobra 2010 do marca 2011 v Republiki Sloveniji in Romuniji, pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda s tem, da je kot poslovodna oseba družbe C. s sedežem v Bukarešti (Romunija), pri spletni prodaji glasbene opreme, A. A., ki je po ustnem pooblastilu zastopal madžarsko družbo D. za katero je nameraval kupiti navedeno glasbeno opremo, lažno navajal, da je distributer družbe E. in F. in mu lahko željeno opremo ponudi po nižji ceni, in sicer snemalnik znamke Nagra LB v vrednosti 1.848,00 EUR in dva mikrofona znamke DPA v vrednosti 1.086,80 EUR za kos, prav tako pa mu je tudi lažno obljubljal, da mu bo v roku 10 dni po plačilu predračuna dostavil navedeno elektronsko opremo, s čimer ga je prepričal, da je zaupanja vreden prodajalec, navedeno pa je podkrepil z izdajo predračuna št. 16-1/2010 z dne 25. 11. 2010 v skupni višini 4.021,60 EUR, ki je bil izdan za družbo D. iz Budimpešte, ki jo je A. A. v tem poslu zastopal, pri čemer mu je v predračunu za nakup navedenih glasbenih komponent ponudil zelo ugodno ceno in ga na opisan način preslepil, da je dne 1. 2. 2011 iz svojega osebnega bančnega računa na TRR družbe C. št. ... nakazal 4.022,00 EUR, nakar ga je B. B. dne 7. 3. 2011 po e-pošti obvestil, da mu bo dostavil zgolj snemalnik, mikrofonov pa ne, češ da niso pooblaščeni za prodajo izdelkov F. na Madžarskem ter mu pri tem obljubljal vračilo denarja za njih, česar pa nato ni storil, ampak mu je iz naslova ... poslal zgolj snemalnik, denarja za naročene in nedobavljene mikrofone pa mu kljub večkratnim pozivom ni vrnil, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je premoženjska škoda v višini 2.173,60 EUR nastala za A. A., saj je ta znesek plačal kot pooblaščenec družbe D. iz svojega osebnega računa, s čimer bi naj storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun, na podlagi prvega odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku pa je oškodovanec svoje stroške in stroške pooblaščenke dolžan kriti sam.

III. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanega A. A. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo obdolženega B. B., na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanega A. A. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 3.159,91 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka oškodovanca zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določbe kazenskega postopka, kot navaja v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca spozna za krivega oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP najprej preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da je bil v škodo obdolženca kršen kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP. Kazenski pregon, glede na čas domnevno storjenega kaznivega dejanja in predpisane kazni za to dejanje, v obravnavani zadevi namreč ni več dovoljen.

5. Po opisu dejanja iz obtožbe, bi naj obdolženec kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 storil v časovnem obdobju od oktobra 2010 do marca 2011, in sicer do 7. 3. 2011, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za očitano kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do petih let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Ob tem sicer ne gre prezreti, da so bili v tem času sprejeti ukrepi v zvezi z epidemijo koronavirusne bolezni COVID-19, to je Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), kot tudi številne odredbe, odloki in sklepi v tem zvezi. Vendar pa kljub upoštevanju najbolj ekstenzivne razlage navedenih predpisov, da je bilo zastaranje zadržano za 64 dni v spomladanskem obdobju na podlagi 3. člena ZZUSUDJZ ter za 73 dni v jesenskem obdobju na podlagi Sklepov o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 19. 11. 2020, 16. 12. 2020 in 8. 1. 2021, je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, že potekel. V obravnavani zadevi je tako kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje zastaral (to je sicer po razglasitvi izpodbijane sodbe, a pred predložitvijo zadeve sodišču druge stopnje dne 14. 10. 2021).

6. Po obrazloženem, ker je torej kazenski pregon, katerega dovoljenost predstavlja enega izmed pogojev za izvedbo kazenskega postopka in izdajo meritorne sodbe, v obravnavani zadevi že zastaran, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo skladno z izrekom te sodbe spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP), ter se s pritožbenimi navedbami pooblaščenke oškodovanca ni ukvarjalo.

7. Odločbi o premoženjskopravnem zahtevku ter stroških kazenskega postopka temeljita na citiranih zakonskih določbah in so posledica zgoraj obrazložene sodbe.