23. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 7. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Višjega sodišča v Mariboru št. PRps 6625/2004 z dne 22. 6. 2005 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške v Slovenski Bistrici št. P 1580/2003 z dne 27. 7. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper poziv Upravne enote Slovenska Bistrica št. 218-419/2005-210 z dne 14. 9. 2005 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožnik izpodbija tudi poziv Upravne enote.

2.Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in uporabo prava. Zatrjuje, da je sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neustavna in nezakonita, ker naj bi temeljila na protiustavnem 202. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – ZP). Zatrjuje kršitve 22., 25. in 29. člena Ustave. Z odločbo o prekršku naj bi mu odvzeli znanje vožnje, ki je neodtujljiva pravica. Z navedbo, da niso bili upoštevani razbremenilni dokazi ter da nastopajo policisti tudi v vlogi prič, zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Navaja, da elektronski alkotest ne meri koncentracije alkohola v krvi in da njegov rezultat ne more biti dokaz. Onemogočeno naj bi mu bilo zagotavljanje dela in preživetja, s čimer naj bi bila kršena 2. in 66. člen Ustave. Pravni pouk v odločbi naj ne bi zagotavljal učinkovitega pravnega sredstva, saj rok naj ne bi omogočal priprave obrambe. Ker ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, uveljavlja kršitev 25. in 127. člena Ustave. Meni, da je bil obravnavan drugače kot drugi in se pri tem sklicuje na odločbi Sodnika za prekrške Ptuj, št. P-4207/03 z dne 23. 10. 2003 in št. P-796/02 z dne 21. 11. 2003. Zatrjuje tudi kršitev pravic iz 14., 15., 23., 24., 26., 27. in 30. člena Ustave ter navaja številne mednarodne konvencije.

B. – I.

3.Pritožnikove trditve, povezane s postopkom o prekrških, se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik navaja, da je izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neustavna. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, niso v neskladju z Ustavo.

5.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo tudi izkoristil. Očitek pritožnika, da zoper odločbo Višjega sodišča ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, tako ne more biti upošteven, saj Ustava zagotavlja le pravico do pritožbe. Po navedenem očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

6.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bil pritožnik v postopku o prekršku zaslišan. Pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal, da mu ni bila dana možnost predlagati izvedbe dokazov v njegovo korist ali da se sodišče do predloga ni opredelilo. Navedeno bi bilo relevantno za presojo, ali je podana kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pritožnik le pavšalno navaja, da nastopajo v vlogi priče policisti in da se zato ni mogel braniti. Zato očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave in pravice do poštenega postopka (23. člen Ustave). Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje verodostojnosti izvedenih dokazov, pa mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in brez podlage v izvedenih dokazih. Tudi zgolj s pavšalnimi navedbami, da pritožbeni rok osmih dni ne omogoča obrambe, pritožnik ne izkaže kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

7.Ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Zgolj s predložitvijo odločb Sodnika za prekrške Ptuj pritožnik ne izkaže različnega obravnavanja.

8.Pritožnikovega očitka, da so bile z izpodbijanima odločbama kršene določbe 2., 15. in 127. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljih svoboščin. Navedene določbe se ne nanašajo na posamične človekove pravice ali temeljne svoboščine.

9.Pritožnik očitka, da so mu bile z izpodbijanima odločbama kršene pravice iz 14., 23., 24., 27., 30. in 66. člena Ustave, ni utemeljil, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (prva točka izreka).

B. – II.

11.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zoper poziv Upravne enote je dopustna pritožba. Ker pritožnik ni izkazal, da bi izčrpal pritožbo kot redno pravno sredstvo, za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (druga točka izreka).

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in druge alineje prvega ostavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer