Jedro

Res tožnik ni navedel tudi sedeža (celega naslova) toženke, torej družbe „matice“, vendar pa je kot toženko jasno navedel prav njo. Če so bila vsa pisanja vročena le podružnici, bi toženka lahko kvečjemu ugovarjala, da ni imela možnosti sodelovanja v postopku, česar (sicer preko podružnice) v pritožbi ne stori, na to kršitev (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženko obsodilo, da mu plača 9800 EUR ter mu povrne stroške. To je odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo – telesne bolečine (3000 EUR) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (6000 EUR) ter za strah (800 EUR), kar je utrpel zaradi nedopustnega ravnanja delavcev toženkine zavarovanke RS, namreč policistov, ki so po presoji sodišča prekoračili svoja pooblastila in ob postopku s tožnikom tega neupravičeno poškodovali (utrpel je zlom in izpah rame). Kar je tožnik zahteval več (10.200 EUR), je sodišče zavrnilo.

Pritožbi

2. Proti sodbi se pritožujeta obe strani, tožnik zoper zavrnilni, toženka pa zoper ugodilni del, predlagata spremembo oz. razveljavitev ter opredeljujeta še vsak svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik meni, da je odškodnina prenizka, poudarja, da je šlo za hudo telesno poškodbo, prizadeta pa je bila desna, njegova dominantna roka. Sklicuje se na ugotovitve izvedenca medicinske stroke glede bolečin in nevšečnosti, ki jih je prestal in glede omejitev, ki ga čakajo v prihodnje. Tudi glede strahu poudarja, da je trpel tako primarnega kot tudi zaskrbljenost za izid zdravljenja, in to popolnoma upravičeno. Meni, da mu je sodišče po vseh treh postavkah prisodilo prenizko odškodnino.

4. Toženka pa najprej nasprotuje svoji lastni sposobnosti, da nastopa kot stranka v postopku, češ da je le podružnica, pri čemer se sklicuje se na razveljavitveni sklep tega pritožbenega sodišča iz predhodnega postopka. Sicer pa odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje tako po temelju kot po višini. Meni, da je dokazni postopek pokazal pravilno ravnanje policistov A. A. in B. B., ki sta zoper tožnika morala uporabiti silo, saj se je ta upiral jasnim in izrecnim navodilom; za uspešno izvedbo pridržanja sta morala preprečiti njegov beg. Trdi, da sta ravnala v skladu s pooblastili in uporabila najmilejši ukrep – davljenje s podiranjem. Sodišču očita, da so njegove ugotovitve povsem v nasprotju z izpovedbami prič, kar vidi kot bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Trdi, da tožnik ni padel zaradi policistove sile, pač pa zaradi lastnega upiranja. Opozarja, da pravilnost in zakonitost postopka potrjuje uradni dokument – poročilo komisije, da tožnikova žena ni bila verodostojna priča, in še, da sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca o 80 % verjetnosti, da je do tožnikove poškodbe prišlo po njeni verziji dogodka. Toženka pritožbo sklene z očitki glede višine odškodnine, in sicer navaja, da strah tožnika ni bil tako intenziven oz. dolgotrajen, da bi bil pravno priznana škoda, sodišče pa naj pri telesnih in duševnih bolečinah ne bi pravilno upoštevalo tožnikove predhodne poškodbe oz. naj bi tudi tu storilo kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

5. Odgovora na pritožbo nista podala ne tožnik ne toženka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

O očitkih procesne narave

8. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse in nenasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Da naj bi sodišče ugotovilo drugačna dejstva, kot po mnenju toženke izhajajo iz izpovedb, je nestrinjanje z dokazno oceno: ta mora biti sicer skrbna ter kar se da analitično sintetična, a to še ne pomeni, da se mora sodišče v sodbi opredeliti do celotnih izpovedb vseh prič in strank. Bistveno je, da pove, komu verjame in zakaj, in da se ta „zakaj“ da jasno in logično preizkusiti glede na zapisnike (ali prepise) izpovedb. Dalje očitek neobrazloženosti oz. nerazumljivosti sodbe ni na mestu, če pritožnica meni, da je neko dejstvo sodišče premalo upoštevalo, konkretno, da je tožniku prisodilo previsoko odškodnino glede na predhodne poškodbe. Tu gre za aplikacijo standarda „pravična denarna odškodnina“, kar je vprašanje uporabe materialnega prava in ne vprašanje korektnosti postopka.

9. Res je tožnik sprva tožil podružnico, ki nima statusa pravne osebe in zato ni sposobna biti stranka v pravdnem postopku (76. čl. ZPP). Na to je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu 28. maja 2014, ko je razveljavilo prvo sodbo prvostopenjskega sodišča. Vendar je to napako tožbe ocenilo kot odpravljivo in prvostopenjskemu sodišču naložilo, da tožnika pozove k ustrezni popravi navedbe toženke. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik to tudi storil, ko je kot toženo stranko navedel X, Budimpešta. Očitana kršitev po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi G 21/2012 pojasnilo naslednje: „Če je firmi pravne osebe dodana še oznaka podružnice, se to v splošnem razume kot podrobnejša označitev stranke postopka, z namenom, da se večji, organizacijsko razvejani pravni osebi omogoči, da že iz sodnega pisanja prepozna, na kateri del pravne osebe se nanaša pisanje (tožba, odgovor na tožbo, sodna odločba). Ni pa s tem mišljeno, da je v takem primeru stranka postopka namesto pravne osebe njena podružnica. Podružnica tujega podjetja ni nosilec pravic in obveznosti, o katerih se je odločalo [].“ Vse povedano velja tudi za naš primer. Res tožnik ni navedel tudi sedeža (celega naslova) toženke, torej družbe „matice“, vendar pa je kot toženko jasno navedel prav njo. Če so bila vsa pisanja vročena le podružnici, bi toženka lahko kvečjemu ugovarjala, da ni imela možnosti sodelovanja v postopku, česar (sicer preko podružnice) v pritožbi ne stori, na to kršitev (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

O očitkih glede dejanskega stanja – dokazna ocena spornih dejstev

11. Nesporna dejstva primera, ki so pravno pomembna, so, da je bil tožnik 25. 8. 2009 okoli 23.00 ure ustavljen pred svojo hišo, ker policistoma pred tem ni ustavil, da je nato tam odklonil preizkus alkoholiziranosti, čeprav je priznal, da je užival alkohol, da mu je bil izročen plačilni nalog, da se je nato odpravil v hišo in da ga je policist B. B. od zadaj podrl ter ga skupaj s kolegom A. A. vklenil, tožnik pa je v tem dogodku utrpel izpah in zlom desne rame (nadlahtnice v ramenskem sklepu).

12. Sporno je bilo, ali je bilo podiranje tožnika in vklepanje na tak način (oz. sploh) potrebno, to je, ali je do tega prišlo, ker se je tožnik fizično upiral, in sicer tako, da ga drugače ni bilo mogoče obvladati oz. podrediti ukazom. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega, ki ni verjelo policistoma, da je do tožnikovega padca prišlo zato, ker se je na silo hotel izviti iz policistovega prijema od zadaj – davljenja, in da je bilo slednje sploh nujno. Policista sta bila dva, tožnik je bil močno vinjen in je po podatkih spisa šibkejše konstitucije (170 cm, 70 kg). Ob dejstvu, da je utrpel razmeroma hude telesne poškodbe, se ex post facto kot precej realnejša kaže tožnikova verzija, da ga je policist podrl na tla ne da bi se ta upiral, ga vklenil, nato pa odvedel proti avtomobilu, in ga na poti še enkrat spravil na kolena ter ga potegnil za vklenjene roke navzgor. Taka razlaga se ne uvršča le v nabor možnih, marveč je že na ravni zatrjevanja zelo verjetna, prvostopenjsko sodišče pa jo je na podlagi neposrednega zaznavanja in primerjanja iskrenosti, verodostojnosti in organskosti izpovedb vseh udeležencev incidenta sprejelo s potrebno stopnjo prepričanja. Tu ne moti, da je bila kot tožnikova priča zaslišana njegova žena, ki je bila edina v incidentu samem neudeležena priča dogodku. Čeravno povezanost s tožnikom pod vprašajem postavlja njeno objektivno nepristranskost, česar se je nedvomno zavedalo tudi prvostopenjsko sodišče, ni nujno, da bi bila avtomatično okrnjena njena subjektivna nepristranskost (resnicoljubnost). Očitno je njena spontana izpovedba na sodišče naredila verodostojen vtis. Je pa vendarle treba poudariti, da se prvostopenjsko sodišče ni posebej oprlo na njeno izpovedbo, ampak jo je samo na koncu svoj dokazne ocene omenilo.

13. Sklicevanje na oceno izvedenca o 80% verjetnosti, da je mehanizem nastanka poškodbe tak, kot ustreza „verziji policistov“, ne more biti uspešno, saj sodišče prve stopnje tega ni prezrlo. Izvedenčevo mnenje o nastanku poškodbe je ustrezno umestilo v svojo oceno dokazov in povedalo, da je tožnikova verzija, ki ji verjame, skladna tudi s tem, kar meni izvedenec. To drži: Tudi izvedenec je kot povsem realno dopustil možnost, da je do obeh poškodb prišlo tako, kot opisuje tožnik - do zloma pri padcu oz. podiranju, do izpaha pa pri potegu oz. dvigovanju.

14. Glede dokazov še o poročilu komisije, na katerega se v pritožbi sklicuje toženka: Velja načelo proste presoje dokazov, dokazna sredstva pa so si načeloma enakovredna. Sodišče prve stopnje ni vezano na kakršnakoli dejstva, ki bi jih ugotovila kakšna komisija toženkine zavarovanke (kaj šele na njene pravne zaključke). Sicer pa poročilo komisije tudi vsebinsko ne dokazuje ničesar dejansko relevantnega; tudi toženkina pritožba se osredotoča na pravni zaključek te komisije (da sta policista ravnala ustrezno).

O uporabi materialnega prava a) glede temelja

15. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča je tudi tokrat pravilno. Odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo je podana, če ne dokaže, da so delavci njene zavarovanke, konkretno policista B. B. in A. A., ravnali tako, kot je treba. Kako je treba ravnati, na abstraktni ravni določa v prvi vrsti Zakon o policiji, ki v 51. čl. policistom dopušča uporabo le tistih prisilnih sredstev, ki so sorazmerna načinu in moči upiranja in napada, nato pa še Pravilnik o policijskih pooblastilih, ki tudi pri izvajanju le-teh zapoveduje spoštovanje človekovega dostojanstva, kar vse sodišče prve stopnje korektno sedaj navaja zlasti na 6. strani točka 5. 16. To pravo je sodišče prve stopnje korektno apliciralo na zadevni primer, glede na ugotovljena dejstva, in sicer v povezavi s splošno določbo o krivdni odgovornosti 131. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in določbo o odgovornosti delodajalcev za delavce 1. odst. 147. čl. OZ; delavca toženkine zavarovanke sta pri svojem delu tožniku povzročila škodo, in toženka ni dokazala, da bi v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba.

b) glede višine

17. Obe pritožbi sodišču prve stopnje končno neutemeljeno očitata zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine po 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Tožniku je za njegovo nepremoženjsko škodo prisojen primeren znesek, pri čemer je sodišče ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevalo tožnikove osebne lastnosti) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej v ustreznem razmerju s blažjimi in hujšimi primeri). Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Tožnikove poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med srednje hude (III. skupina), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno desetim neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS in ni ne prenizka ne previsoka. Očitek o tem, da je previsoka, je očitno neutemeljen, saj je odškodnina močno pod povprečjem za tako hude poškodbe oz. za poškodbe te vrste(1). Vendar pa tudi ni prenizka, in sicer zato ne, ker je sodišče s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je škoda za do 30 % večja zaradi tožnikove predhodne poškodbe te iste rame. Toženkin očitek, da sodišče tega ni upoštevalo, je torej tudi neutemeljen.

18. Sodišče prve stopnje v okviru prisojenega zneska ni neutemeljeno priznalo tudi odškodnine za strah, vendar ta znesek (800 EUR) tudi ni prenizek. Toženka kot pritožnica v tem delu ni čisto natančna: kratkotrajen strah je načeloma pravno priznana škoda le, če je oškodovancu porušil duševno ravnovesje v daljšem časovnem obdobju. Pri tožniku pa je razmeroma huda zaskrbljenost za izid zdravljenja trajala relativno dolgo (zaradi specifične okoliščine, ko so mu v fazi zdravljenja pojasnili, da naravnava sklepa ni uspela in da bo potrebna ponovitev oz. operativni poseg).

Sklepno in o stroških

19. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, obe pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške svojih neuspelih pritožb (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Povprečna odškodnina za srednje hude primere znaša 24 neto plač, odškodnine v primerih poškodb, podobnih tožnikovi, pa se sicer gibljejo med 16 in 21 neto plačami, glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2001, str. 763 ter 236 -256. V zelo podobnem, celo nekoliko hujšem primeru, je oškodovanec v zadevi II Ips 499/2004 prejel odškodnino v približni višini 15 neto plač.