Jedro

Tožnik je kot edini družbenik izbrisane družbe aktivno legitimiran za uveljavljanje terjatve izbrisane družbe. Ker je družba terjatev sodno uveljavljala že pred svojim izbrisom, ne gre za naknadno najdeno premoženje. Poleg tega toženec ne more uspeti s sklicevanjem na razveljavljeno zakonsko določbo.

Glede na ravnanje obeh strank in tožnikov umik glavnega nedenarnega zahtevka gre za situacijo iz 127. člena ZOR. Pri razdrti pogodbi je treba prejeto vrniti (kupnino). Ker je toženec dobil vrnjen ves plačani prometni davek, je za tisti del, ki ga je plačal kupec, neupravičeno obogaten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora tožniku vrniti kupnino za poslovni prostor ... ter polovico (njemu v celoti) vrnjenega prometnega davka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je omejilo do določenega datuma oziroma dosežene višine glavnice, presežni obrestni del pa zavrnilo (izreka pod točkama I in II sodbe). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (izrek pod točko III sodbe). S sklepom je zavrglo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (prav: nasprotno tožbo) za ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba z 12. 4. 1996 za ta poslovni prostor veljavna.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (izreka pod točko I in III) in sklep sodišča prve stopnje.

3. Toženec in nasprotni tožnik (v nadaljevanju toženec) v pravočasni reviziji proti drugostopenjski odločbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo, da se ob ugoditvi njegovi pritožbi tožbeni zahtevek tožnika zavrne, njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Vztraja pri svojem ugovoru o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnika. Gospodarska družba P. d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) zaradi zakonske domneve o neobstoju premoženja družbe. Z izbrisom je prenehala pravna subjektiviteta družbe, zato lahko pravno eksistira le še likvidacijska oziroma stečajna masa, ki jo tvori kasneje najdeno premoženje in zaradi česar je treba izvesti ustrezen postopek po 36. členu ZFPPod. Ker lahko družbenik vstopa le v tiste pravice in obveznosti, ki so obstajale na dan izbrisa iz sodnega registra, ne more pridobiti pozneje najdenega premoženja oziroma premoženja, ki naj bi ga izbrisana družba pridobivala pozneje. Zato revidentu ni jasna zakonska cesija po 37. členu istega zakona glede tega premoženja. Tožnik kot družbenik izbrisane družbe ne more postati nosilec materialnih pravic iz naslova pozneje najdenega premoženja izbrisane družbe. Revident v nadaljevanju graja razloge o prenehanju kupne pogodbe z 20. 4. 1996. Ker je prokurist s sklenitvijo sporazuma o razveljavitvi te pogodbe prekoračil svoja pooblastila, to dejanje nima pravnega učinka. Tožnik bi moral uveljavljati zahtevek za prenehanja tega pogodbenega razmerja, saj taka pogodba po 124. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) ne more biti razdrta po samem zakonu. Tožeča stranka bi morala uveljavljati zahtevek za izpolnitev in za odstop od pogodbe skladno s 125. in 126. členom ZOR, česar ni storila. Zato pogodba še vedno velja. V tem delu je prišlo tudi do procesne kršitve, ker so protispisni razlogi pritožbenega sodišča, da je tožnik z umikom primarnega tožbenega zahtevka odstopil od pogodbe. Procesno dejanje nima posledic na materialnopravna upravičenja. Toženec tudi ni prejel poziva ali dal soglasja k umiku tega dela zahtevka. Revizija pritožbenemu sodišču očita, da nima nobenih razlogov o toženčevih pritožbenih trditvah o tem, „ali realizacija izpolnitve vrnitve kupnine“ predstavlja pravno sfero in rizik tožnika, kar vpliva na pravilnost presoje dokaznega bremena. Nerazumljiva je odločitev o zavrženju nasprotne tožbe, ker izpodbijana sodba „namreč nima razlogov o tem, da je bila utemeljena zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi iz materialnopravnih razlogov“ in da v korist toženca ne bo spreminjalo sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju nasprotne tožbe. Prav tako nima razlogov, da bi sicer obstajali razlogi za zavrženje nasprotne tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Takoj v nadaljevanju toženec utemeljuje svoj pravni interes za nasprotno tožbo. Na koncu še omenja, da izrek sodbe ne navaja, kateri del sklepa potrjuje, ali sklep o stroških ali o zavrženju nasprotne tožbe.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženec s kupoprodajno pogodbo z 12. 4. 1996 prodal poslovni prostor družbi T. t. d.o.o., ki je kasneje spremenila firmo v P. d.o.o. in katere ustanovitelj in edini družbenik je bil sedanji tožnik. S prokuristom te družbe je bil na iniciativo toženca in z njegovim aktivnim sodelovanjem sklenjen sporazum s 7. 4. 1999 o razveljavitvi te pogodbe. Na podlagi njega je toženec dosegel vrnitev celotnega prometnega davka in nato 4. 6. 1999 isti poslovni prostor prodal I. P., za katero je kot pooblaščenec nastopal njen sin S. R. Tožbo sta 28. 2. 2001 vložila kot prvotožnik P. d.o.o. in kot drugotožnik njen edini družbenik A. V. Primarno sta zahtevala ugotovitev, da pogodba ni bila razveljavljena in še velja ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis lastninske pravice na poslovnem prostoru na ime prvega tožnika. Podrejeno sta že v tožbi uveljavljala vrnitev kupnine in dela prometnega davka. Med pravdo je bil prvi tožnik 12. 10. 2001 izbrisan iz sodnega registra na podlagi ZFPPod, drugi tožnik pa je po samem zakonu vstopil v pravnoposlovno razmerje izbrisane družbe in tudi izrecno izjavil, da vstopa v pravdo. Ko se je med pravdo izkazalo, da izpolnitev pogodbe ne bo mogoča, je tožnik umaknil primarni zahtevek in vztrajal pri podrejenemu. Toženec je zato z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev, da je kupna pogodba z 12. 4. 1996 veljavna.

7. V postopku ni bilo sporno, da je kupec iz pogodbe z 12. 4. 1996 plačal dogovorjeno kupnino in pol prometnega davka. V drugem sojenju tudi ni bilo več sporno, da je prokurist družbe s sklenitvijo sporazuma o razveljavitvi te pogodbe prekoračil svoja pooblastila, saj je s tem brez naloga zakonitega zastopnika razpolagal z nepremičninami (35. člen takratnega Zakona o gospodarskih družbah – ZGD). Toženec se je branil predvsem s trditvijo, da je z novim kupcem poslovnega prostora sklenil sporazum, da bo on vrnil kupnino tožniku oziroma takrat še gospodarski družbi. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da ne more zanesljivo ugotoviti, ali je res prišlo do takega dogovora, vendar tudi eventualen tak dogovor toženca ne bi razbremenil v odnosu do tožnika kot upnika, saj bi šlo le za prevzem izpolnitve (razlogi v prvem odstavku na sedmi strani prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je med drugim povzelo tudi te razloge prvostopenjskega sodišča. Ker toženec v pritožbi ni izpodbijal razlogov, kakšni so učinki prevzema izpolnitve (453. člen ZOR), se pritožbeno sodišče z ostalimi trditvami v zvezi z zatrjevanim dogovorom ni ukvarjalo, ker niso bile pravno pomembne. Zato je neutemeljen očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), navedbe o tožnikovem dokaznem bremenu v zvezi s tem (da ni prišlo do realizacije zatrjevanega dogovora oziroma da mu novi kupec ni vrnil denarja) pa povsem zgrešene.

8. Neutemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava zaradi ugoditve zahtevku za vrnitev kupnine in zahtevku za plačilo dela vrnjenega prometnega davka. Tožnik je najprej vztrajal pri nedenarnem zahtevku za izpolnitev pogodbene obveznosti in je denarnega uveljavljal le podrejeno. Šele ko se je v postopku izkazalo, da toženec svoje pogodbene obveznosti ne more izpolniti ne samo zato, ker je poslovni prostor prodal drugemu kupcu (z njim naj bi se bilo še možno dogovarjati), pač pa tudi zato, ker je drugi kupec kmalu prodal poslovni prostor tretjemu kupcu, je tožnik glavni tožbeni zahtevek umaknil. Opisana situacija in ravnanje tožnika z materialnopravnega vidika ustrezata vsaj situaciji iz 127. člena ZOR. Izjava, da ne vztraja več pri izpolnitvi pogodbe, pomeni izjavo o razdrtju pogodbe oziroma odstopu od nje. Drugačno toženčevo revizijsko stališče je zmotno. V opisanih razlogih pritožbenega sodišča ni nobene protispisnosti. Trditve o neprejemu poziva oziroma o izostanku soglasja za umik glavnega zahtevka bi lahko pomenile kvečjemu relativno procesno kršitev postopka na prvi stopnji, ki pa v pritožbi ni bila uveljavljena in zato na revizijski stopnji ni dovoljen revizijski razlog (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Procesni očitek o nejasnosti izreka pritožbene odločbe je neutemeljen: iz izreka jasno izhaja, da je s potrditvijo sodbe potrjen tudi izrek o pravdnih stroških (točka III prvostopenjske sodbe), s potrditvijo sklepa pa je potrjen sklep o nasprotni tožbi.

9. Neutemeljeno je revizijsko vztrajanje pri ugovoru o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije. V reviziji toženec delno prepisuje svoje pritožbene trditve, na katere je že dobil pravilen odgovor pritožbenega sodišča. Tožnik je kot edini družbenik izbrisane družbe aktivno legitimiran za uveljavljanje terjatve izbrisane družbe. Toženec zmotno prikazuje, da naj bi šlo za tako premoženje, ki naj bi bilo ne samo naknadno najdeno, ampak naj bi ga izbrisana družba pridobila pozneje. To slednje seveda pojmovno ni mogoče, ker neobstoječi subjekt ne more ničesar pridobiti. Tudi prva trditev je netočna, saj je družba terjatev sodno uveljavljala že pred svojim izbrisom. Zakaj je zmotno toženčevo razumevanje 36. člena ZFPPod, da bi bilo treba glede sporne terjatve začeti ustrezen postopek, je s pravilnimi razlogi pojasnilo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče pa te razloge še dopolnjuje, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo U-I-135/00-77 razveljavilo tudi 36. člen ZFPPod. Poudarilo je, da je zakon prenesel vse obveznosti izbrisane družbe na družbenike, ki ob izbrisu prevzamejo tudi morebitno premoženje. Prav zato je pravni položaj družbenikov opredelilo kot univerzalno pravno nasledstvo. S takim izhodiščem zakonodajalca je po presoji Ustavnega sodišča RS skladna le ureditev, da tudi pozneje najdeno premoženje preide na družbenike oziroma ostane njihovo. Ker v 36. členu zakon določa drugače, je v tem delu v nasprotju sam s seboj in torej z 2. členom Ustave RS, zato ga je Ustavno sodišče razveljavilo (iz 77. in 61. točke obrazložitve). S sklicevanjem na razveljavljeno zakonsko določbo toženec ne more uspeti.

10. Če pride do razdrtja pogodbe, ima stranka v primeru delne ali popolne izpolnitve pogodbe pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Odločitev obeh sodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka za vrnitev kupnine je zato skladna z drugim odstavkom 132. člena ZOR. Ker je kupec ob izpolnjevanju pogodbe prispeval tudi denar za del prometnega davka, ki je bil tožencu kasneje v celoti vrnjen, je v tem delu zaradi naknadno odpadle pravne podlage dolžan vrniti prejeti denar na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR.

11. Odločitev o zavrženju nasprotne tožbe toženec izpodbija le z zatrjevanimi procesnimi kršitvami, ki pa niso podane. Pritožbeno sodišče je ta del odločitve utemeljilo prav z razlogi, za katere revizija zatrjuje njihovo pomanjkanje: pojasnilo je, da bi razlogi prvostopenjskega sodišča utemeljevali zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka, vendar v odločitev ni poseglo, ker bi to pomenilo spremembo v škodo toženca kot edinega pritožnika, saj je zavrženje nasprotne tožbe zanj ugodnejše kot zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka (359. člen ZPP). Pri naslednjem procesnem očitku o pomanjkanju razlogov, da bi obstajali razlogi za zavrženje nasprotne tožbe, in v zvezi s trditvijo, da takih razlogov sploh ni mogoče podati, ker toženec ima pravni interes za nasprotno tožbo, pa prihaja revizija sama s seboj v nasprotje in že zato ne terja posebnega odgovora.

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena in četrtega odstavka 384. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo. Ker toženec svojih revizijskih stroškov ni priglasil, o njih ni bilo treba odločati.