Jedro

Pravna podlaga za obračun akontacije dohodnine je odvisna od presoje davčnega organa, ali sporni prejemek predstavlja pokojnino ali drug dohodek iz delovnega razmerja.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 4211-950/2009-2 (10021-06) z dne 17. 2. 2009 in odločba Ministrstva za finance št. DT-499-01-123/2009-4 z dne 29. 6. 2009 se odpravita in se zadeva vrne Davčnemu uradu Murska Sobota v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80,00 € v 15 dneh brez obresti, po poteku navedenega paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčnega urada Murska Sobota je bila tožniku določena akontacija dohodnine za leto 2008 od dohodka iz zaposlitve od davčne osnove 4.220,52 € v znesku 1.055,13 €. V obrazložitvi davčni organ ugotavlja, da je akontacija dohodnine določena na podlagi šestega odstavka 127. člena ZDoh-2 po stopnji 25 % glede na to, da je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od drugega dohodka iz delovnega razmerja, ki ni plačnik davka in pri katerem zavezanec ne dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja (pravna oseba A. iz Nemčije). Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance RS s svojo odločbo št. DT-499-01-123/2009-4 z dne 29. 6. 2009. S citirano odločbo zavrača pritožbene ugovore, da prejemek, za katerega je bila določena akontacija dohodnine, predstavlja pokojnino iz pokojninskega sklada družbe A., pri kateri je bil tožnik zaposlen in ki ga bo prejemal do konca življenja. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik navedeni dohodek sam opredelil v napovedi kot dohodek iz delovnega razmerja (z opisom oznake 1109) zato je organ prve stopnje že na podlagi oddane napovedi ta dohodek obravnaval kot dohodek iz delovnega razmerja. Opredelitev prijavljenega dohodka kot dohodka iz delovnega razmerja pa je šteti za pravilno tudi zaradi tega, ker so dohodki iz delovnega razmerja v smislu Zakona o dohodnini tudi dohodki, ki izhajajo neposredno iz obstoječega delovnega razmerja, kot tudi dohodki, ki so le posredno povezani z nekoč obstoječim delovnim razmerjem, med katerimi so tudi pokojnine. Glede na to, da tožnik navaja, da mu obravnavano pokojnino izplačuje nekdanji delodajalec, ta dohodek izvira iz delovnega razmerja. Opredelitev spornega dohodka kot dohodka iz delovnega razmerja je tako v danem primeru pravilna. V zvezi z navajanjem tožnika, da mesečna izplačila, ki jih ob upokojitvi izplačuje Kapitalska družba d.d., ki prav tako upravlja sklade dodatnega pokojninskega zavarovanja, pa pojasnjuje, da so tudi prejemki teh pokojninskih rent obdavčeni oziroma podvrženi plačilu dohodnine.

Tožnik s tožbo nasprotuje odločitvi davčnih organov prve in druge stopnje zaradi napačne uporabe materialnega predpisa in posledično napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pokojnina, ki jo prejema iz sklada družbe A. ni drug dohodek iz delovnega razmerja, temveč pokojnina, ki mu jo bo navedeni izplačevalec izplačeval mesečno do konca življenja poleg pokojnine, ki jo prejema od nemškega pokojninskega sklada. Gre torej za pokojnino, ki jo opredeljuje prvi odstavek 40. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Uradni list RS, št. 116/2006). Opozarja tudi na neenako prakso davčnih uradov v Republiki Sloveniji. Izpostava Davčnega urada Murska Sobota v Lendavi namreč v enakih primerih in enakem dejanskem stanju plačila dohodnine ne izračunava na neenak način kot Davčni urad Murska Sobota. Nadalje zatrjuje tudi, da izrek izdane izpodbijane odločbe ni pravilen. Davčna uprava Republike Slovenije namreč ne more odmeriti akontacije dohodnine od dohodka, ki ga prejema kot pokojnino po stopnji 25 %. Kot državljan Republike Slovenije se ne želi izogibati plačevanju davkov, želi le, da se pokojnina, ki jo prejema od družbe A. obravnava enako kot pokojnina, ki jo prejema od nosilca nemškega obveznega pokojninskega zavarovanja. V dopolnitvi tožbe prilaga prevod nemškega pokojninskega sklada in družbe A. iz katere izhaja višina starostne pokojnine, ki je bila odmerjena tožeči stranki in opozarja, da je v prevodu stalno sodno zapriseženi tolmač besedo Altersruhegeld prevedel kot starostna pokojnina. Ponovno opozarja, da je bil pri izpolnjevanju napovedi za odmero dohodnine kot neuka stranka v postopku zaveden, saj ga je uradna oseba v davčnem uradu napačno poučila, da je zgoraj omenjen dohodek drug dohodek iz delovnega razmerja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Dodaja še, da je bil sporni prejemek tožeče stranke presojan po vsebini in da je bilo ugotovljeno, da gre za pokojnino, ki se v skladu z ZDoh-2 šteje kot dohodek iz delovnega razmerja. Za pravilnost izpodbijane odločbe zato ni pomembno ali je uradna oseba svetovala zavezancu kako naj opredeli svoj dohodek v napovedi. Prav tako morebitne nepravilnosti pri obdavčitvi drugih davčnih zavezancev pri drugih davčnih uradnih ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je izpodbijana odločitev davčnega organa, po kateri je bila tožniku za prejemke iz naslova vključitve v sistem pokojninskega zavarovanja pri delodajalcu v času zaposlitve (pri družbi A. v Zvezni Republiki Nemčiji) za leto 2008 odmerjena akontacija dohodnine po šestem odstavku 127. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Uradni list RS, št. 117/2006), po stopnji 25 %.

Na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je davčni organ sporni prejemek obravnaval kot drug dohodek iz delovnega razmerja - delovno rento iz tujine, medtem ko v odgovoru na tožbo zatrjuje, da gre za pokojnino prejeto iz tujine, pravilnost obračuna pa utemeljuje z določbami ZDoh-2, da je pokojnina prejemek iz delovnega razmerja.

Ne glede na to ali gre za pokojnino ali rento sodišče pritrjuje davčnemu organu, da se v davčnem sistemu, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji, prejemki, kot jih prejema tožnik rezident Slovenije iz Nemčije, obdavčijo samo v Sloveniji (skladno z 18. členom Zakona o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja (Uradni list RS-Mednarodne pogodbe, št. 22/2006). Način obdavčitve pokojnin in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je urejen v slovenski zakonodaji v ZDoh-2, veljavnem v času odločanja pri toženi stranki. V skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZDoh-2 se za dohodek iz zaposlitve šteje dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. Tako je po 36. členu ZDoh-2 dohodek iz zaposlitve tako dohodek iz delovnega razmerja, kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja ali razmerja na drugi podlagi. Po 7. točki drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 pa se se za dohodek iz delovnega razmerja štejejo pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz obveznega, obveznega dodatnega in prostovoljnega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Katere prejemke se davčno obravnava kot pokojnine določa 40. člen ZDoh-2, ki v tretjem odstavku citiranega člena določa, da je treba pri presoji, ali je dohodek, ki je prejet iz tujine, pokojnina v smislu 1. odstavka tega člena, smiselno uporabljati predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji. Po prvem odstavku 40. člena ZDoh-2 pa je pokojnina tudi dohodek prejet na podlagi prostovoljnega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Akontacija dohodnine od navedenega dohodka pa se v skladu z drugim odstavkom 127. člena ZDoh-2 izračuna tako, da se za posamezni dohodek uporabijo stopnje dohodnine in lestvica iz 122. člena tega zakona preračunana na 1/12 leta z upoštevanjem olajšav po tretjem in četrtem odstavku 112 člena citiranega zakona. Upoštevaje citirane materialnopravne podlage in prej navedeno ugotovitev, da je davčni organ sporne prejemke tožnika v izpodbijani odločbi obravnaval kot delovno rento, prejeto iz tujine, v odgovoru na tožbo pa zatrjuje, da gre za pokojnino, je zato odločitev tožene stranke oziroma davčnega organa prve stopnje, da se mu za prejemek, ki ga izplačuje bivši delodajalec, obračuna akontacija dohodnine na podlagi šestega odstavka 127. člena ZDoh-2 iz tega razloga nepravilna in nezakonita. Po navedeni določbi se izračuna akontacija dohodnine po stopnji 25 % le v primeru, če delodajalec ni glavni delodajalec zaposlenega. Namen takšnega načina izračunavanja akontacije je namreč v tem, da se olajšave akontacije dohodnine obračunajo v skladu s tretjim odstavkom 127. člena že pri glavnemu delodajalcu (izplačevalcu). Zato je pravilna pravna podlaga za obračun akontacije odvisna od presoje davčnega organa ali sporni prejemek obravnavati kot pokojnino ali kot drug dohodek iz delovnega razmerja. Zgolj okoliščina, da tožnik prejema sporni dohodek od drugega izplačevalca, namreč še ne zadostuje za zaključek, da je potrebno ta (drugi) prejemek obdavčiti na način kot ga določa šesti odstavek 127. člena ZDoh-2. Navedeno je vprašljivo tudi zato, ker niti iz podatkov predloženega spisa niti iz navedb tožene stranke ni razvidno, kako (in če sploh) je bila obračunana akontacija od prejetih zneskov pokojnin, ki jih izplačuje tožniku Nemško pokojninsko zavarovanje, Bayern Süd, München. Upoštevaje vse navedeno tožnik zato tudi utemeljeno opozarja na neenako obravnavo teh prejemkov in to celo v okviru istega davčnega urada v Republiki Sloveniji. Po določbi 4. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS št. 57/2004 s spremembami) je naloga Generalnega davčnega urada med drugim tudi zagotavljanje enotnega izvajanja predpisov s področja obdavčevanja.

Glede na ugotovitev, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, v posledici tega pa tudi materialni predpis ni bil pravilno uporabljen, je moralo sodišče tožbi ugoditi in v skladu z drugim in četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010) izpodbijano odločbo davčnega organa prve stopnje in odločbo Ministrstva za finance odpraviti ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrniti zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Pri tem je pristojni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, ki je razvidno iz te sodbe.

K 2. točki izreka: Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007). Po prvem odstavku 3. člena Pravilnika se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal odvetnik priznajo stroški v višini 80,00 €.