Jedro

Do plačila pogodbene kazni bi bila tožeča stranka upravičena le, če bi to pravico uveljavljala na zakonsko predpisan način, torej tako kot to določa peti odstavek 251. člena OZ. Da bi tožeča stranka toženo stranko ob prejemu (delne oziroma nepopolne) izpolnitve ali neposredno po njej ali tedaj, ko je zahtevala izpolnitev obveznosti v še preostalem delu opozorila, da uveljavlja pravico do pogodbene kazni, tožeča stranka ni niti zatrjevala niti z ničemer dokazovala. Zgolj zavedanje tožene stranke, da je v primeru zamude z izpolnitvijo pogodbe dolžna plačati pogodbeno kazen, kot to v pritožbi navaja tožeča stranka, tem pogojem ne zadosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v točki II. in IV. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno za znesek 10.949,32 EUR ugodilo tožbenemu zahtevku (točka I. izreka). V preostalem delu, to je za znesek 23.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženih strank v višini 7.000,00 EUR (točka III. izreka) in toženim strankam naložilo, da so dolžne nerazdenlo povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 554,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka IV. izreka).

2. Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II. in IV. izreka, to je v zavrnilnem delu in v izreku o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločitev. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka za plačilo pogodbene kazni v višini 23.000,00 EUR. Meni, da obrazložitev sodišča prve stopnje v 24. točki izpodbijane sodbe, da kljub zamudi tožene stranke tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni ni utemeljen, ker da bi bila tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni le, če bi si ob sprejemu delne izpolnitve pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni, pri čemer se sodišče sklicuje na peti odstavek 251. člena OZ, ni utemeljen. Meni, da je odločitev sodišča napačna, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker da se v predmetni situaciji dejanskega stanja ne da subsumirati pod navedeno določbo. Po mnenju tožeče stranke se določba, ki jo je uporabilo sodišče nanaša zgolj na celotno izpolnitev pogodbene obveznosti in z njo ni moč enačiti delne izpolnitve. V predmetni zadevi je tožeča stranka naročila žago kot celoto z vsemi dogovorjenimi sestavinami. Tožena stranka tožeči stranki ni dobavila večjega števila sestavin žage, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, tako da žaga brez manjkajočih sestavin za tožečo stranko ne izpolnjuje pogodbenega cilja in za tožečo stranko nima prave vrednosti. Če dogovorjena izpolnitev pomeni celoto, delna izpolnitev ne odgovarja namenu pogodbenih strank in se šteje za neizpolnitev (VSL sklep I Cp 2032/2015 z dne 18. 11. 2015). Meni, da je bistveno, da je tožeča stranka toženo stranko nemudoma po prevzemu in tudi kasneje redno opominjala, da pogodbe ne šteje za izpolnjeno, saj manjkajo bistveni elementi naročene žage. Torej je bilo vseskozi jasno, da tožeča stranka ni sprejela izpolnitve tožene stranke. Posledično je po mnenju tožeče stranke povsem nelogično sklicevanje sodišča prve stopnje na peti odstavek 251. člena OZ. Tožeča stranka nikoli ni sprejela izpolnitve tožene stranke, tako da tudi ni bila dolžna sporočiti tožeči stranki, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni pravočasno izpolnila pogodbene obveznosti, tako da tožeča stranka ne razume kako je lahko kljub tej ugotovitvi prišlo do zaključka, da tožeči stranki pogodbena kazen ne pripada. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in so si med seboj v nasprotju. Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da je tudi tožena stranka pravzaprav pristala na plačilo pogodbene kazni. Ta je namreč trdila, da je pogodbo v celoti izpolnila pravočasno, kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo kot neresnično, v primeru, da bi sodišče ugotovilo, da pogodba ni bila pravočasno izpolnjena, pa je tožena stranka sodišče pozvala na znižanje pogodbene kazni, ki naj bi bila določena v previsokem znesku. Tudi tožena stranka se je torej zavedala, da je v primeru zamude z izpolnitvijo pogodbe dolžna plačati pogodbeno kazen. Odločitev sodišča, ki ji plačila kazni ni naložilo, je zato nerazumljiva. V tem delu so torej razlogi sodbe nerazumljivi do te mere, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču tožeča stranka zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Ker bo v tem primeru tožeča stranka v celoti uspela s svojim zahtevkom, ji skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP pripada tudi povrnitev stroškov pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče naj zato toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Prvotožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po tožeči stranki uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti katera od ostalih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, v postopku na prvi stopnji ni bila storjena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev podrobno obrazložilo v izpodbijani sodbi z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Na ugotovljeno dejansko stanje, ki pritožbeno niti ni izpodbijano pa je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izpodbijanega dela tožbenega zahtevka iz naslova pogodbene kazni tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve pojasnilo, da kljub zamudi z izpolnitvijo obveznosti tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni ni utemeljen, ker bi bil po določbi petega odstavka 251. člena OZ tožnik do plačila dogovorjene pogodbene kazni za zamudo upravičen le, če bi si ob sprejemu (delne) izpolnitve pridržal pravico do uveljavljanja pogodbene kazni in to ob izpolnitvi ali nemudoma potem sporočil prvotoženi stranki, česar pa ni niti zatrjeval niti izkazal. Kot je nadalje pojasnilo sodišče prve stopnje, določilo petega odstavka 251. člena OZ ustvarja domnevo, da se je pogodbi zvesta stranka s tem, ko je sprejela (delno) izpolnitev, odpovedala pravici do uveljavljanja pogodbene kazni.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba, s katero se je prvotožena stranka zavezala tožeči stranki dobaviti in montirati tračno žago HTZ 1200 z dogovorjeno specifikacijo in opremo za dogovorjeno fiksno ceno in rokom izpolnitve obveznosti 15. 3. 2015. Tožena stranka je pogodbo izpolnila z zamudo in le delno, saj je tožeči stranki izdobavila in montirala žago, ki ni imela vseh pogodbeno dogovorjenih delov. Tožeča stranka je delno (nepopolno oziroma nepravilno) izpolnitev sprejela, toženo stranko pa opozorila na napake oziroma manjkajoče dele in zahtevala odpravo napak oziroma popolno izpolnitev v dodatnem roku, česar tožena stranka ni storila, zato je tožeča stranka s tožbo zahtevala vračilo plačane kupnine za neizdobavljene dele, čemur je sodišče prve stopnje tudi ugodilo.

8. Iz navedenih dejanskih ugotovitev, ki za tožečo stranko niso sporne in jih tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno dejansko in materialnopravno zaključilo, da je šlo v obravnavanem primeru za nepravilno (nepopolno oziroma delno) izpolnitev zaradi katere je imela tožeča stranka pravico uveljavljati jamčevalne zahtevke skladno z določbami člena 468 OZ in nadaljnjih, kar je tudi storila in ker tožena stranka napak ni odpravila oziroma izročila tožeči stranki vseh pogodbeno dogovorjenih delov, tožeča stranka uveljavlja plačilo le-teh oziroma vrnitev že plačane kupnine v obsegu neizdobavljenih delov.

9. Tožeča stranka je torej, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in tega pritožbeno tožeča stranka ne izpodbija, štela pogodbo za razvezano le za neizročene dele, medtem, ko je pri pogodbi v preostalem delu, torej za izročeno in montirano tračno žago, ostala pri sklenjeni pogodbi. Tako se izkaže za neutemeljeno njena pritožbena trditev, da izročitev žage brez manjkajočih delov šteje za neizpolnitev in za tožečo stranko nima prave vrednosti in je tožeča stranka ni sprejela. Da to ne drži kažejo že trditve same tožeče stranke tekom postopka, da žaga funkcionira vendar z omejitvami. Tudi če bi njene trditve, da je v obravnavanem primeru šlo za neizpolnitev pogodbene obveznosti držale to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka do plačila uveljavljane pogodbene kazni ni upravičena, ne bi vplivalo, ker pogodbena kazen med pravdnima strankama ni bila dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, temveč za primer izpolnitve z zamudo. Zaradi neizpolnitve pogodbe zato tožeča stranka pogodbeno dogovorjene kazni za zamudo sploh ne bi mogla uveljavljati.

10. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za izpolnitev obveznosti z zamudo in kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je bila pogodbena obveznost (delno) izpolnjena z zamudo, kar pa še ne pomeni, da so s tem izpolnjene vse predpostavke za upravičenje tožeče stranke do plačila pogodbene kazni, kot to zmotno meni tožeča stranka. Do plačila pogodbene kazni bi bila tožeča stranka upravičena le, če bi to pravico uveljavljala na zakonsko predpisan način, torej tako kot to določa peti odstavek 251. člena OZ, ki ga je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje1. Da bi tožeča stranka toženo stranko ob prejemu (delne oziroma nepopolne) izpolnitve ali neposredno po njej ali tedaj, ko je zahtevala izpolnitev obveznosti v še preostalem delu opozorila, da uveljavlja pravico do pogodbene kazni, tožeča stranka ni niti zatrjevala niti z ničemer dokazovala. Zgolj zavedanje tožene stranke, da je v primeru zamude z izpolnitvijo pogodbe dolžna plačati pogodbeno kazen, kot to v pritožbi navaja tožeča stranka, tem pogojem ne zadosti.

11. Po navedenem se izkaže, da pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v točki II. izreka izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in posledično izpodbijano odločitev glede pravdnih stroškov v točki IV. (člen 353 ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13. Tožena stranka zahtevka na povrnitev stroškov pritožbenega odgovora ni uveljavljala.

1 Peti odstavek 251. člena OZ določa: ″Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.