Jedro

Ker je čas storitve kaznivega dejanja v izreku sodbe opredeljen s "koncem leta 1993", je v mesecu decembru 1999, ko je bil spis predložen pritožbenemu sodišču, že potekel 6-letni absolutni zastaralni rok, saj pod takšno časovno opredelitvijo storitve kaznivega dejanja, ni mogoče šteti zgolj zadnjega dne v iztekajočem se letu.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP z a v r n e obtožba, da je pridobil stvar velike vrednosti, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, s tem, da je koncem leta 1993 od neznanih oseb kupil najmanj 100.000 DEM vreden osebni avto Subaru SVX, št. šasije ...., ki je bil marca 1993 v Mariboru ukraden podjetju I... in za katerega je glede na dejstvo, da je bil brez dokumentov, da na vozilu manjka pokrov vrat za gorivo, da na okvirju vrat ni evidenčne tablice s podatki o vozilu, da ni istovrstne tablice v motornem prostoru, da je demontiran avtoradio, da ključ za vžiganje vozila ni originalen in da ga je kupil za bistveno manjšo ceno, vedel, da je ukraden in ga nato v januarju shranil v garaži M. M. v Š...; s čimer naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje prikrivanja po členu 221/III in I KZ.

Po čl. 96/III in I ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po čl. 221/III in I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji ter obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Prvi je predlagal, naj sodišče druge stopnje obdolžencu izreče kazen, njegov zagovornik pa meni, da je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, oziroma zgolj ugotoviti zastaranje kazenskega pregona.

Višji državni tožilec je zaradi zastaranja kazenskega pregona predlagal izrek zavrnilne sodbe.

Pritožba obdolženčevega zagovornika je utemeljena.

Prav ima obdolženčev zagovornik, da časovni opis v izreku sodbe "koncem leta 1993" ne pomeni, da je bilo kaznivo dejanje storjeno le v decembru 1993, temveč lahko tudi prej in ker ta okoliščina ni raziskana, sodišče pa je dolžno odločati v dvomu v korist obdolženca, je tako šteti, da je že nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Ker je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje v zakonu predpisana kazen zapora do treh let, je v skladu s 5. točko I. odstavka 111. člena KZ v zvezi s 6. odstavkom 112. člena KZ (Ur. list RS št. 63/94) v zvezi s čl. 3/II KZ nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona še pred sejo pritožbenega sodišča, saj je bil le-temu spis predložen dne 20.12.1999. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.