Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali gre za neupravičeno pridobitev ali za odškodnino, ker tožena stranka ni pravočasno sklenila kupne pogodbe za stanovanje s tožečo stranko.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu - tč. 1 in 2 sodbe - razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvi toženi stranki plačilo glavnice v višini 116.340,39 SIT ter plačilo zakonitih zamudnih obresti in sicer od dneva plačila posameznega plačanega zneska za vsak mesec od 18.1.1994 do 18.7.1995, vse do plačila. Prva tožena stranka je naloženo obveznost dolžna poravnati v roku 15 dni pod izvršbo, prav tako pa je dolžna poravnati tožnici tudi pravdne stroške v znesku 86.970,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper sodbo, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, se je pritožila prva tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov. Navaja, da je tožnica vse do sklenitve kupoprodajne pogodbe skladno z določilom 141. čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju SZ) ohranila status imetnice stanovanjske pravice. Imetnik stanovanjske pravice pa mora skladno z Zakonom o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR) plačevati stanarino in druge obveznosti po predpisih o stanovanjskem gospodarstvu od dneva, ko je prevzel stanovanje. Tako ni pravilna trditev, da je tožnica v spornem obdobju plačevala najemnino brez pravne podlage, saj je ta podlaga podana že v samem zakonu. Tožnica pa je postala lastnica stanovanja šele z dnem podpisa kupoprodajne pogodbe oziroma z vpisom v zemljiško knjigo dne 7.8.1995, kar velja ex nunc in ne ex tunc. Nadalje je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je na strani prve tožene stranke podana nedobrovernost, le-te pa tudi ni obrazložilo in bi tožeči stranki tako pripadle zamudne obresti le od vložitve tožbe dalje. Če pa bi pritožbeno sodišče štelo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pa bo potrebno upoštevati tudi določbe 211. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89 - v nadaljevanju ZOR), ki pravi, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili, česar pa tožnica v dosedanjem postopku ni dokazovala. Prvostopenjsko sodišče tudi ni opredelilo koristi na strani prve tožene stranke, temveč nasprotno govori o škodi, ki je nastala tožeči stranki zaradi kasnejše sklenitve kupoprodajne pogodbe. To pa napeljuje na razmišljanje, da je prva tožena stranka odškodninsko odgovorna. V tem primeru bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti temelj odškodninske odgovornosti v vseh njenih predpostavkah - predvsem nastanek škode. Ob tem prvotožena stranka še navaja, da tožnica ni bila oškodovana, saj je bila za sporno stanovanje izračunana in plačana kupnina po vrednosti točke, ki je veljala na dan 17.2.1993, ko bi prva tožena stranka morala skleniti s tožnico pogodbo. Po izračunu je tako tožnica kupila stanovanje za protivrednost 3815 DEM ceneje, kar je bistveno več, kot znašajo plačani zneski najemnine. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu v okviru uveljavljenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, preizkušalo le glede tistih kršitev postopka, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 354. čl. ZPP). Iz pritožbe namreč ni razvidno, katero kršitev postopka prva tožena stranka uveljavlja. Ob takem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. čl. ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč najprej ugotovilo, da je bila prva tožena stranka neupravičeno obogatena, ker s tožnico na njeno zahtevo dne 17.2.1993 ni sklenila prodajne pogodbe za sporno stanovanje in je od nje še naprej zahtevala plačilo najemnine vse do sklenitve pogodbe julija 1995, zaradi česar si je prva toženka pridobila korist brez upravičenega pravnega temelja. Istočasno pa je sodišče tudi ugotavljalo, ali je tožnica storila vse razumne ukrepe, da bi zmanjšala škodo, ki ji jo povzročila prva tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe izhajata dva povsem različna pravna temelja: po eni strani naj bi šlo za uporabo splošnih določb o neupravičeni pridobitvi (210. čl. ZOR), katere bistvo je ugotavljanje nastanka koristi na eni strani ter določenega primanjkljaja na drugi strani, kot posledica prehoda premoženja ali koristi. V drugem primeru naj bi šlo za uporabo določil o ugotavljanju obsega škode zaradi neizpolnitve pogodbe (4. odst. 266. čl. ZOR), katere bistvo je ugotavljanje splošnih pogojev odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode). Iz obrazložitve torej ni jasno razvidno, na kateri pravni temelj, je sodiče oprlo svojo odločitev in zato sodbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti. Iz tega razloga je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 369. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo pravilno ugotoviti in opredeliti pravno podlago tožbenega zahtevka ter preučiti, ali gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ali za odškodninski zahtevek. Tožnica bo morala dokazati vsa pravno pomembna dejstva, če bo vztrajala, da gre za neupravičeno pridobitev in torej prikrajšanje na eni in obogatitev na drugi strani. Če bo štela, da gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa bo najprej morala dokazati, da ji je nastala škoda in da je tožena stranka tista, ki ji je povzročila škodo, nato pa bo treba ugotoviti še preostale elemente. Ker je bila prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu razveljavljena, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo, (3. odst. 166. čl. ZPP). Določbe prejšnjega ZPP so uporabljene glede na čl. 489 ZPP/99.