Jedro

Terjatev iz naslova premalo izplačane plače (ker plača ni bila usklajevana skladno z določbami kolektivne pogodbe) je denarna terjatev, ki jo delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožniku razliko v plači za obdobje od aprila 2003 do novembra 2005 v mesečnih zneskih, kot so navedeni v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti v izreku navedenih datumov do plačila. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov glavnice za čas pred 29. 4. 2005. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 774,96 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe, zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da se lahko pravilnost obračunavanja in izplačevanja plače ugotavlja le z izvedencem finančne stroke, kar je sodišče ugotovilo tudi v drugih postopkih, na katere se sklicuje v obrazložitvi. Sodišče bi moralo zato postaviti ustreznega izvedenca in ne bi smelo pri odločanju o zadevi uporabiti izvedeniškega mnenja iz drugega postopka, saj v tem postopku dejansko in pravno stanje ni enako, kot v obravnavani zadevi. Stranka mora v postopku navesti vsa dejstva, na katere opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Tožeča stranka bi morala torej dokazati, da ji je bila plača obračunana in izplačana nepravilno (dokazno breme je bilo na tožeči stranki). Ker se lahko pravilnost obračunavanja in izplačevanja plač ugotavlja le z izvedencem finančne stroke, tožeča stranka pa predujma za izvedenca ni plačala, zaradi česar se ta dokaz ni izvedel, tožeča stranka torej ni dokazala tistega, kar je zatrjevala. Ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi katere je sodba nezakonita, posledično pa je sodišče zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 376. člena OZ, saj je pri ugotovitvi, da zamudne obresti niso dosegle glavnice, upoštevalo le višino tistih zamudnih obresti, ki še niso zastarale, ne pa celotno višino zamudnih obresti. Pri tem se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi opr. št. Up 227/200-19 z dne 24. 5. 2007. Tožena stranka je tožniku v celotnem spornem obdobju zagotavljala višjo plačo od izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi, pravica tožnika do usklajevanja plače iz pogodbe o zaposlitvi pa ni izhajala. V pritožbi nadalje zatrjuje, da bi moral tožnik pred vložitvijo tožbe zahtevati od tožene stranke odpravo nepravilnosti pri usklajevanju plač po 204. členu ZDR. Zahtevek za plačilo napačno odmerjene plače oziroma napačno usklajevane plače ni tipični denarni zahtevek, zato bi moral tožnik najprej zahtevati varstvo pravic pri toženi stranki. Ker tega ni storil, ni izpolnjena procesna predpostavka za dopustnost sodnega varstva. Pri tem se sklicuje na stališče sodne prakse pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1415/1998 in opr. št. Pdp 2069/2001. Tožena stranka je bila z dejstvom, da tožnik ni zadovoljen z usklajevanjem plač, prvič seznanjena šele ob vložitvi tožbe v letu 2007, zato pred tem datumom ni bila v zamudi. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, načelom skrbnosti pri nastopanju v pravnem prometu in prepovedjo povzročanja škode.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal izplačilo razlike v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bil upravičen ob upoštevanju drugega odstavka 2. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 78/2000). Po citirani določbi se osnovne plače delavcev, ki so višje od izhodiščnih plač, določenih v 1. točki te tarifne priloge, usklajujejo tako, kot se usklajujejo izhodiščne plače po tej tarifni prilogi. Izhodiščne plače pa se po citirani tarifni prilogi usklajujejo z rastjo cen življenjskih potrebščin na način in po postopku, kot je določeno v 2. točki tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnost (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadalj.), dogovoru o politiki plač in zakonu, kar vse izhaja iz prvega odstavka 2. točke tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi. Ker je sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka tožnikove plače ni usklajevala po drugem odstavku 2. točke tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, mu je utemeljeno prisodilo vtoževano razliko v plači. Neutemeljeni sta pritožbeni navedbi tožene stranke, da je tožniku zagotovila minimum pravic oziroma da je tožnik v spornem obdobju prejel višje plače od izhodiščnih po panožni kolektivni pogodbi. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, ker tožnik pred vložitvijo tožbe ni zahteval varstva pravic pri delodajalcu po prvem in drugem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Terjatev iz naslova premalo izplačane plače je denarna terjatev, ki jo delavec lahko na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, kot naj bi izhajala iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 2069/2001 z dne 12. 12. 2002 oziroma sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1415/1998 z dne 12. 5. 2000. Citirana sodba se nanaša na negativno osebno oceno, ki se je odrazila pri plači v višini izplačane stimulacije, citirani sklep pa na primer, ko so delavci zoper sklep direktorja tožene stranke, po prenehanju delovnega razmerja, vložili ugovor in tožena stranka o ugovoru ni odločala, tožniki pa tožbe niso vložili v razumnem roku. Glede na to se individualna delovna spora, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi, ne nanašata na primerljivo dejansko in pravno stanje, zato je pritožbeni očitek tožene stranke, s katerim sodišču prve stopnje smiselno očita odstop od prakse pritožbenega sodišča, neutemeljen. Če delavec zahteva pravilen obračun plače ob upoštevanju veljavnih predpisov (in to ni vezano na izdajo predhodnih odločb, kakršne se izdajajo na primer javnim uslužbencem) potem je terjatev iz naslova razlike v plači denarna terjatev, ki jo delavec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem (člen 204/4 ZDR).

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi moral tožnik dokazati, da mu je bila plača obračunana in izplačana nepravilno, torej, da je dokazno breme na strani delavca in da lahko pravilnost obračunavanja in izplačevanja plač sodišče ugotavlja le z izvedencem finančne stroke. Dokazno breme, da je bila plača tožniku izplačana v skladu z določbami veljavnih aktov, je bilo namreč na toženi stranki. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala plačo v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002), ki ureja plačilo za delo od 126. do 140. člena, v skladu s tožnikovo pogodbo o zaposlitvi ter Kolektivno pogodbo celuloze, papirne in papirno predelovalne dejavnosti (Kolektivna pogodba dejavnosti, Ur. l. RS, št. 78/2000). Usklajevanje osnovnih plač delavcev je v 2. točki določila tarifna priloga h Kolektivni pogodbi dejavnosti in ta določa, da se je izhodiščna plača po tej tarifni prilogi in osnovne plače delavcev, ki so višje od izhodiščne plače, določene v 1. točki te tarifne priloge, usklajujejo na način in po postopku, kot je določen v 2. točki tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarsko dejavnost (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97).

Sodišče prve stopnje je sledilo dokaznemu predlogu tožnika in vpogledalo v pravnomočno končane spise naslovnega sodišča opr. št. Pd 127/2007, Pd 128/2007 in Pd 366/2008. V teh zadevah gre za identično dejansko stanje, ko so tožniki od tožene stranke vtoževali prikrajšanje pri plači v približno istem časovnem obdobju kot tožnik. V spornih zadevah je sodni izvedenec S.L. ugotovil, da je tožena stranka nepravilno obračunala in izplačala plače delavcem, ker ni ustrezno upoštevala usklajevanja osnovne plače ter je znižala količnik delavčeve osnovne plače glede na izhodiščno plačo in je zato izplačevala nižje plače, kot bi delavcu pripadala, upoštevaje pogodbo o zaposlitvi in usklajevanja skladno s kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo dokaznemu predlogu tožnika in vpogledalo v pravnomočno končane spise prvostopenjskega sodišča, ni storilo bistvene kršitve določb postopka, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Sicer pa, kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je dokazno breme, da je tožniku bila izplačana plača v skladu z določbami veljavnih predpisov, na strani tožene stranke in glede na to, da je tožnik s tožbo zahteval izplačilo mesečnih razlik v plači za obdobje, od aprila 2003 do novembra 2005, ki jih je tudi specificiral ter navedenih zneskov tožena stranka ni prerekala, ter je dokazni predlog, da se postavi izvedenec finančne stroke na zadnji obravnavi umaknila, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožniku priznalo razliko plače v zahtevani višini. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi tožena stranka, s pomočjo svoje finančne službe, tudi sama lahko preverila pravilnost obračuna plače za tožnika za sporne mesece in ker tega ni storila ter ni prerekala tožnikovega zahtevka po višini, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je prišla v zamudo s plačilom terjatev, ki jih tožnik uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, šele s prejemom tožbe. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo v višini, kot mu ta pripada skladno z določbami panožne kolektivne pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi, najkasneje v roku 18 dni po preteku plačilnega obdobja (člen 134/2 ZDR), če pa je plačilni dan pri delodajalcu prej, pa prvi naslednji dan po tem plačilnem dnevu. Zamudne obresti od premalo izplačane plače tečejo od dneva zamude z izpolnitvijo (378. člen Obligacijskega zakonika, OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Glede na to je delodajalec v zamudi z izplačilom plače (oziroma razlike v plači) z dnem nastanka zamude, to je prvi naslednji dan po dnevu, ki je določen za izplačilo plače, ne pa od takrat, ko od delavca izve, da ta ni zadovoljen z izplačilom plače. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo glede upoštevanja teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih razlik v plači. Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijani sodbi, je skladna s 347. členom OZ. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke o nespoštovanju odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-227/05 z dne 23. 7. 2005 je neutemeljeno, saj nobena od vtoževanih razlik v plači ni zapadla v plačilo pred 17. 3. 2002, zato zakonske zamudne obresti, od teh razlik do uveljavitve novele Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 40/2007), niso mogle doseči glavnice. Z uveljavitvijo citirane novele je prenehala veljati določba 376. člena OZ, kar pomeni, da zamudne obresti, ki niso nehale teči do 22. 5. 2007, ker do tega dne niso dosegle glavnice, tečejo naprej do plačila. Izračun pokaže, da to velja za vse glavnice, ki so v plačilo zapadle po 17. 3. 2002. Ker je najstarejša terjatev iz naslova razlike v plači, ki jo tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, terjatev za izplačilo razlike v plači za mesec april 2003, ki je dospela v plačilo 15. maja 2003, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zakonske zamudne obresti od nobene od vtoževanih razlik v plači do 22. 5. 2007 še niso dosegle glavnice.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.