Jedro

Zaradi razloga iz 3. točke 267. člena ZUP (1986) je mogoče izreči za nično le tako odločbo, ki je ni mogoče izvršiti, pri čemer ta ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. Ker je bila v obravnavani zadevi odločba, za katero je predlagan izrek ničnosti, pravno in dejansko že izvršena z vknjižbo v zemljiški knjigi, je ni mogoče izreči za nično iz razloga 3. točke 267. člena ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2566/97-7 z dne 4.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 12.9.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Upravne enote I. z dne 14.7.1997. S to odločbo je organ prve stopnje zavrnil njen predlog za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji z dne 17.2.1974, ki jo je izdala Skupščina občine I. na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, v nadaljevanju ZNZGP), ker je ugotovil, da ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in se v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge, s katerimi je tožena stranka pritrdila odločitvi organa prve stopnje. Navaja pa še, da ima navedena nacionalizacijska odločba pravno naravo deklaratorne upravne odločbe, kar pomeni, da je glede na obstoječe dejansko stanje, le ugotovila določeno dejstvo, ki je obstojalo že po samem zakonu. Določba 7. a člena ZNZGP se na podlagi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih upravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 56/54 in 57/55, v nadaljevanju uredba) v jugoslovanskem delu Svobodnega tržaškega ozemlja, ni uporabljala do 7.10.1972. Novela uredbe (Uradni list SFRJ, št 51/72) je črtala izvzetje in dopustila uporabo dela 7. a člena ZNZGP tako, da se je ta del navedene zakonske določbe začel uporabljati dne 8.10.1972. Z navedeno novelo torej ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila omogočena uporaba 7. a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija. Na podlagi 11. točke 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90) pa se v Sloveniji določba 7. a člena ZNZGP ne uporablja več od 4.10.1990 dalje, kar pa ne vpliva na presojo ničnosti navedene nacionalizacijske odločbe.

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče za nično navedeno nacionalizacijsko odločbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je z navedeno nacionalizacijsko odločbo bilo odločeno o premoženju, katerega solastni delež do 50/540 je podedovala na podlagi zakonitega dednega nasledstva leta 1966. Iz XII. točke navodila, ki ga je sprejel minister za pravosodje FLRJ in je objavljen v Uradnem listu FLRJ, št. 53-421/48, pa izhaja, da lahko tuji državljani na podlagi zakonitega dednega nasledstva pridobijo lastništvo nepremičnin v FLRJ tudi po uveljavitvi sprememb ZNZGP. Zato do nacionalizacije v obravnavanem primeru ni moglo priti in je navedena nacionalizacijka odločba izdana v nasprotju s predpisi. Ker je zaradi nasprotovanja pravnemu redu ni mogoče izvršiti, je nična.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Upravna odločba se izreče za nično, če je podan kakšen izmed ničnostnih razlogov. ZUP/86, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje in tožene stranke, določa ničnostne razloge v 267. členu. V postopku za izrek ničnosti, ki se uvede na predlog stranke, se preizkuša le obstoj tistih razlogov, ki jih uveljavlja predlagatelj. V obravnavani zadevi izhaja iz predloga, ki je v upravnih spisih, da tožeča stranka uveljavlja ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena ZUP/86 in zatrjuje, da navedene nacionalizacijske odločbe pravno ni mogoče izvršiti.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo veljavnost 7. a člena ZNZGP v času izdaje navedene nacionalizacijske odločbe. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da v obravnavani zadevi ni podan uveljavljani ničnostni razlog. Zaradi razloga iz 3. točke 267. člena ZUP/86 je mogoče izreči za nično le tako odločbo, ki je ni mogoče izvršiti, pri čemer ta ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. V obravnavani zadevi pa je bila navedena nacionalizacijska odločba pravno kot tudi dejansko že izvršena z vknjižbo v zemljiški knjigi, kar izkazuje sklep Občinskega sodišča v Piranu z dne 4.12.1975, ki je v upravnih spisih.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ker se ti nanašajo na dejansko in pravno podlago, na podlagi katere je bila izdana navedena nacionalizacijska odločba. Iz razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar se sklicuje tožnica, pa navedeno odločbo o nacionalizaciji ni mogoče izreči za nično, ker takšnih ničnostnih razlogov ZUP/86 v 267. členu ne določa. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.