Jedro

Vprašanje zavarovanja terjatve s hipoteko ni relevantno za vprašanje, ali ima upnica pravni interes za ugovor. Po določbi 403. člena ZFPPIPP lahko namreč vsak upnik (ali upravitelj) vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti. Nobene zakonske podlage torej ni, da bi se upniku z zavarovano terjatvijo odreklo pravica do ugovora proti odpustu obveznosti, kot to zmotno meni dolžnica. Ker ima vlagateljica ugovora v obravnavani zadevi položaj upnika, ima s tem tudi procesno legitimacijo za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.

Upnik bi ob vsaj minimalni skrbnosti moral oceniti, da glavni dolžnik ni sposoben poravnati obveznosti. Dolžničino premoženje je upnik ocenil kot „skromno“, pa je kljub očitno (dobremu) poznavanju premoženjskega stanja glavnega dolžnika in poroka, z dolžnico dolžnico sklenil (še) sporno poroštveno pogodbo. Čeprav drži očitek dolžnici, da bi se morala zavedati, da ima zelo nizke dohodke in že prevzete obveznosti, zaradi česar dodatno prevzemanje obveznosti ni primerno, pa isto velja za upnico (banko): ob tako nizkih dohodkih in premoženju, ki je že bilo predhodno obremenjeno, bi se upnica ob minimalni skrbnosti morala zavedati, da dolžnica dodatno prevzetih obveznosti ne bo mogla izpolnjevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovor proti odpustu obveznosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor proti odpustu obveznosti zavrne.

3. Upnica (vlagateljica) ugovora je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki merijo na kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Ne drži namreč pritožbeni očitek, da dolžnica ni imela možnosti, da se o pomislekih (pravilno: ugovoru) dolžnika izjavi, saj ji je bil ugovor proti odpustu obveznosti vročen v izjavo (poziv z dne 17.1.2017, p.d. 75). Dolžnica se je o ugovoru izrekla z odgovorom na ugovor dne 3.2.2017 (p.d. 83), na naroku 6.2.2017 pa je bila tudi zaslišana, tako da se je lahko še dodatno opredelila do ugovornih navedb upnice.

6. V zvezi z aktivno legitimacijo upnice za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti višje sodišče dolžnici pojasnjuje, da vprašanje zavarovanja terjatve s hipoteko ni relevantno za vprašanje, ali ima upnica pravni interes za ugovor. Po določbi 403. člena ZFPPIPP lahko namreč vsak upnik (ali upravitelj) vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti. Nobene zakonske podlage torej ni, da bi se upniku z zavarovano terjatvijo odreklo pravica do ugovora proti odpustu obveznosti, kot to zmotno meni dolžnica. Ker ima vlagateljica ugovora v obravnavani zadevi položaj upnika, ima s tem tudi procesno legitimacijo za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti (1. odstavek 403. člena ZFPPIPP).

7. Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, niso (več) ovira za odpust obveznosti same po sebi. Oviro za odpust predstavlja (le) zloraba pravice do odpusta, določena v 3. odstavku 399. člena ZFPPIPP: če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, ki je določen v 1. odstavku 399. člena ZFPPIPP. Kot ena od domnev, ki olajšuje dokazovanje obstoja te ovire, je (med drugim) tudi ta, da je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (3. točka 4. odstavka 339. člena ZFPPIPP).

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je stečajna dolžnica v relevantnem obdobju prevzemala obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem, pri odločitvi pa se je oprlo na zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Dolžnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prejemala plačo v višini približno 300,00 EUR ter pokojnino v višini približno 220,00 EUR in da je bila solastnica s hipoteko obremenjene nepremičnine, katere vrednost ni zadoščala niti za poplačilo obstoječih dolgov. Prav tako ne izpodbija, da je skupni znesek obveznosti, ki ga je bilo potrebno vrniti (iz naslova kredita in poroštva) znašal 39.830,88 EUR. Dolžničine obveznosti so bile torej bistveno višje od njenega tedanjega premoženja.

9. Zakonski standard iz 3. točke 4. odstavka odstavka 399. člena ZFPPIPP, in sicer "da je dolžnik prevzemal obveznosti nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem", ni strogo objektiven. Namen navedene določbe je zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, pri čemer pa je potrebno upoštevati, ali so morebiti tudi upniki pri tem sami ravnali neodgovorno in lahkomiselno.

10. Dolžnica je ob sklenitvi poroštvene pogodbe, s katero se je kot solidarnih porok zavezala za vračilo vseh obveznosti iz potrošniško hipotekarne pogodbe z dne 10.12.2012 (kredit v višini 27.000,00 EUR), pri čemer je skupni znesek kredita, ki ga je bilo potrebno vrniti, znašal 39.830,88 EUR, prejemala skupne dohodke višini približno 520,00 EUR, kar v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Ne glede na očitno nesorazmerje med dolžničinim premoženjem in prevzetimi obveznostmi, višje sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera ocenjuje, da je predvsem upniku mogoče pripisati neodgovorno in lahkomiselno ravnanje. Upnik, ki je ob sklepanju poroštvene pogodbe moral razpolagati s premoženjskim stanjem dolžnice (ali pa bi se o tem ob potrebni skrbnosti moral pozanimati), pa je kljub temu z dolžnico ob tako minimalnih dohodkih sklenil sporno poroštveno pogodbo, s katero se je dolžnica zavezala za vračilo dolga, ne more uživati sodnega varstva. Upnik bi ob vsaj minimalni skrbnosti moral oceniti, da glavni dolžnik ni sposoben poravnati obveznosti, saj je vedel, da je bilo poroštvo prevzeto za kreditojemalko, ki je bila v slabem premoženjskem stanju. Dolžničino premoženje je upnik ocenil kot „skromno“, pa je kljub očitno (dobremu) poznavanju premoženjskega stanja glavnega dolžnika in poroka, z dolžnico dolžnico sklenil (še) sporno poroštveno pogodbo. Čeprav drži očitek dolžnici, da bi se morala zavedati, da ima zelo nizke dohodke in že prevzete obveznosti, zaradi česar dodatno prevzemanje obveznosti ni primerno, pa isto velja za upnico (banko): ob tako nizkih dohodkih in premoženju, ki je že bilo predhodno obremenjeno, bi se upnica ob minimalni skrbnosti morala zavedati, da dolžnica dodatno prevzetih obveznosti ne bo mogla izpolnjevati. Zakaj je upnica kljub temu z njo sklenila poroštveno pogodbo, je ostalo v celoti nepojasnjeno.

11. Višje sodišče zato (v nasprotju s sicer neobrazloženo ugotovitvijo sodišča prve stopnje) zaključuje, da je v konkretnem primeru upnica tista, ki ji je mogoče očitati povsem neodgovorno in lahkomiselno ravnanje, saj za njeno ravnanje ob zgoraj opisanih okoliščinah in poznavanju dolžničinega premoženjskega stanja ni najti nobene razumne razlage. Na podlagi česa je pravna prednica upnice „upravičeno verjela“, da bo dolžnica svojo obveznost izpolnila (s čemer upnica v ugovoru proti odpustu obveznosti poskuša v naprej izključiti svoje lahkomiselno in neodgovorno ravnanje), ni pojasnjeno ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi, pri čemer iz upničinih navedb izhaja, da je že tudi v letu 2011 dolžnici odobrila kredit za poplačilo drugih kreditnih obveznosti, ki pa ga je dolžnica porabila v druge namene.

12. Prepoved zlorabe pravic (v posledici česar dolžnik ne more doseči odpusta obveznosti) je neločljivo povezana z načelom vestnosti in poštenja. To terja presojo zahtevane skrbnosti ravnanja upnika, ki je profesionalni udeleženec tega postopka in ki svojih finančnih tveganj z ničemer ni zavaroval, saj od dolžnice bodisi ni zahteval poročila o njenem premoženju bodisi je kljub vedenju o njenem slabem finančnem stanju le-tej omogočil prevzemanje dodatne poroštvene obveznosti. Upnici se zato lahko očita ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, nikakor pa ni mogoč zaključek, da je bila žrtev lahkomiselnega in neodgovornega dolžničinega ravnanja. V takem primeru pa odpustu obveznosti ni mogoče ugoditi, saj upnica ni podala nobenih navedbe, ki bi kazale na dolžničini zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

13. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.