Jedro

Pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka z zamudo izplačano plačo naknadno plačala, za mesec december takoj naslednji dan po prejemu opomina delavca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati odpravnino v znesku ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2010 dalje do plačila in odškodnino v znesku 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2010 dalje do plačila. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožeča stranka pri toženi stranki podala izredno odpoved delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca, ker mu trikrat zaporedoma v predvidenem roku ni izplačal plače. Prav tako uveljavlja kontinuiteto delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu družbi A. d.o.o.. Tožena stranka meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja, saj je zmotno razumelo določbo 112. člena Zakona o delovnih razmerjih. Nesporno dejstvo je, da je bila v obravnavanem času plača trikrat izplačana z zamudno pet dni. Razlogi za izredno odpoved delovnega razmerja s strani delavca so določeni v prvem odstavku 112. člena in sicer so določeni pogoji, to je pisno opozorilo delavca, da mora delodajalec v 8 dneh izpolniti obveznost in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorja. Noben izmed navedenih pogojev po 112. členu ZDR ni bil izpolnjen. Delavec ni obvestil inšpektorja za delo in o tem v spisu ni nobenega dejstva ali dokaza. Prav tako pa je opozorilo z dne 22. 12. 2009 neutemeljeno, saj je do dneva izdaje zahteve z dne 22. 12. 2009 tožena stranka že pred tem izpolnila obveznost za mesec september in oktober 2009, še preden je bilo opozorilo dano. Za mesec november pa je bila plača izplačana 23. 12. 2009, torej en dan po opozorilu, kar pomeni, da je tožena stranka kot delodajalec izpolnila zahteve delavca in je torej odpoved delovnega razmerja z dne 16. 1. 2010 neutemeljena. Enako napačna je tudi odločitev glede domnevne kontinuitete delovnega razmerja po 73. členu ZDR, saj v konkretnem primeru ni prišlo do nobenega prenosa podjetja, kot to določa 73. člen ZDR.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po drugem odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku ugodilo, potem ko je ugotovilo, da mu je tožena stranka v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo vse 3 mesece plačo izplačevala 23. v mesecu, namesto 18. v mesecu, kot to izhaja iz določbe prvega odstavka 134. člena ZDR. Ugodilo je tudi zahtevku, da je potrebno upoštevati delovno dobo tudi pri prejšnjem delodajalcu, ker se je postavilo na stališče, da je podana delovnopravna kontinuiteta, ker med zaposlitvijo pri prejšnjem in sedanjem delodajalcu ni bilo prekinitve in ker je bil pri obeh delodajalcih zaposlen na delovnem mestu „LTD“, pri čemer je pri prejšnjem delodajalcu opravljal lažja luško transportna dela, pri toženi stranki pa luško transportni delavec. Zaključilo je, da gre za enaka dela, saj je pri obeh delodajalcih opravljal enako delo, prav tako pa sta uspešnost njegovega dela pri obeh delodajalcih spremljala ista delavca. Pogodbo za delo s toženo stranko mu je prinesel v podpis direktor prejšnjega delodajalca.

Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odpravnine v enaki višini, kot je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, v primeru izredne odpovedi delavca, zaradi razlogov na strani delodajalca, mora sodišče ugotoviti, ali je bila izredna odpoved delavca utemeljena in skladna z zakonom. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 112. člena ZDR, to je, ali je delavec o kršitvah obvestil inšpektorja za delo, ugotovljeno je bilo samo, da je obvestil delodajalca, pri čemer tudi iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik opomnil delodajalca dne 22. 12. 2011, sodišče pa ni preverjalo, ali je tožnik obvestil tudi inšpektorja za delo.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dejstva, ki ga izpostavlja tožena stranka v pritožbi, da je tožena stranka odpravila kršitve in sicer je bila plača do pisnega opomina za predhodna 2 meseca že izplačana, obakrat res s 5 dnevno zamudo, prav tako pa tudi ne do dejstva, da je bila plača za mesec december izplačana takoj naslednji dan po prejemu opomina.

Iz sodbe Vrhovnega Sodišča VIII Ips 201/2010 z dne 9. 1. 2012 izhaja, da lahko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru nepravočasnega izplačila plač šele potem, ko je zaradi tega opomnil delodajalca ter opozori inšpektorja za delo in poteče rok 8 dni, v katerem ima delodajalec možnost, da pojasni svoje ravnanje oziroma utemeljeno zavrne delavčeve očitke ali tudi, da preneha s kršitvami oziroma izpolni svoje obveznosti. Po zaključku pritožbenega sodišča bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do dejstva, da je bila plača izplačana v celoti s samo 5 dnevno zamudo in sicer vsak mesec na isti datum.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z upoštevanjem delovne dobe v času zaposlitve tožnika pri prejšnjem delodajalcu A. d.o.o.. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prišlo do prenosa ekonomske identitete med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko v smislu 73. člena ZDR. Sodišče je svoj zaključek obširno utemeljilo, s čemer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zgolj pritožbene navedbe, da ni prišlo do pravnega prenosa, za drugačen zaključek ne zadostujejo. Tožena stranka ni namreč z ničemer ovrgla ugotovljenih dejstev, da je direktor prejšnjega delodajalca ponudil pogodbo o zaposlitvi tožniku za zaposlitev pri toženi stranki in da je tožnik pri obeh delodajalcih opravljal enako delo ter da sta ga pri obeh delodajalcih nadzirala ista delavca. Samo nasprotovanje tem ugotovitvam sodišča brez ponujenih nasprotnih dokazov ne more ovreči dokaznega zaključka sodišča prve stopnje.

Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, da bo le to po dopolnjenem dokaznem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo, ali je tožnik spoštoval določbe 112. člena ZDR in ali so podani utemeljeni razlogi za izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca ter o zahtevku ponovno odločilo. Za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 355. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.