Jedro

Kljub temu, da pokojni v usodnem trenutku brutalnega napada na obdolženko ni imel v rokah nobenega nevarnega sredstva, je sodišče prve stopnje resnost njegovega napada pravilno in razumno presojalo na podlagi celote ugotovljenih relevantnih dejstev dokaznega postopka.

Izrek

I.Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovank A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice v pritožbenem postopku bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženo C. C. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1); ter odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice proračun.

2.Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in pooblaščenec oškodovank A. A. in B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; oba z enakim pritožbenim predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, drugemu senatu.

3.Zagovornica obdolženke v odgovorih na pritožbi višjemu sodišču predlaga, da obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Glede na predlog zagovornice je višje sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obe stranki, zagovornico, oškodovanki A. A. in B. B. ter njunega pooblaščenca, ki je vložil pritožbo zoper sodbo. Čeprav v redu obveščeni oškodovanki nista prišli, to dejstvo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP ni bilo ovira za opravo seje.

5.Po šestem odstavku 378. člena v zvezi z 295. členom ZKP je bila po sprejetem sklepu pritožbenega senata ― glede na sprejeto odločitev že v sojenju pred sodiščem prve stopnje in iz istih razlogov ― v zvezi s predstavitvijo izpovedbe (takrat še) mld. D. D. javnost na seji izključena.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Višje sodišče nima prav nobenih pomislekov v pravilnost izpodbijane odločitve, ki je argumentirana z izčrpnimi, tehtnimi in prepričljivimi razlogi glede vseh odločilnih dejstev in okoliščin, poglobljeno in celovito dokazno oceno ter razumnim sklepnim zaključkom, da je bila obdolženka žrtev dalj časa trajajočega psihičnega in ob posameznih dogodkih tudi fizičnega nasilja pokojnega moža G. G. , ki se je stopnjevalo in obravnavanega dne eskaliralo do vrelišča; obdolženka pa se je v usodnem trenutku brutalnega napada pokojnega (ki je bil v nerazumnem psihičnem stanju in pod vplivom alkohola) upravičeno zbala za svoje življenje in pograbila nož, da bi se branila, in je torej ravnala (dopustno) samoobrambno ― tudi če je z nožem proti pokojnemu zamahnila, pri čemer glede na ugotovitve izvedenca sodne medicine ni mogoče izključiti njenega zagovora, da se je pokojni na nož nasadil sam ― in je zato protipravnost njenega dejanja izključena. Tem ugotovitvam in razlogom sodbe, temelječim na podlagi ugotovitev izvedenega obsežnega dokaznega postopka, višje sodišče v celoti pritrjuje. Kakršnokoli dodatno razčiščevanje dejanskega stanja (glede družinskega življenja in medsebojnega odnosa obdolženke s pokojnim, njegovega značaja in odnosov z drugimi ljudmi, predvsem pa okoliščin dogajanja obravnavanega dne vse do usodnega trenutka, ko je pokojni utrpel smrtno rano v sprednjem levem delu prsnega koša, z nožem, ki ga je v roki držala obdolženka, ter okoliščin nastanka te vbodnine) je tudi po presoji višjega sodišča nepotrebno. Zato je bila zavrnitev vseh pritožbeno problematiziranih dokaznih predlogov državne tožilke in pooblaščenca oškodovank s strani sodišča prve stopnje pravilna, vsebinsko utemeljena, ta odločitev pa hkrati v razlogih sodbe ustrezno oziroma zadostno in prepričljivo obrazložena.

K pritožbi državne tožilke

Bistvo pritožbenih navedb državne tožilke je v izražanju dvoma v resnost napada pokojnega, ki bi opravičeval dejanje obdolženke; zatrjevanju, da se slednja v tistem (usodnem) trenutku pokojnemu ni prvič odločno uprla; da sodišče daje preveč poudarka njeni podrejenosti v razmerju in pri tem spregleda okoliščino izpovedb prič, da so obdolženko poznale kot odločno žensko; da ni šlo za sistematično nasilje takšne intenzitete pokojnega nad obdolženko, kot opisuje sodišče; da obdolženka v kritičnem trenutku ni bila resno življenjsko ogrožena; da bi lahko poskušala pobegniti oziroma se umakniti pred napadom pokojnega; ter v končni fazi graja dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je obdolženka ravnala v silobranu, saj po mnenju državne tožilke zamah z nožem ni bil sorazmeren z intenzivnostjo napada in bi tako v konkretnem primeru lahko šlo le za prekoračen silobran.

Sodišče prve stopnje je, kot je prepričljivo argumentiralo, za potrebe tega kazenskega postopka ter za razumevanje reagiranja obdolženke kritičnega dne, podrobneje povzelo in ocenilo njen obsežen zagovor, v katerem je opisovala posamezne dogodke iz zakonskega življenja s pokojnim, dinamiko njunega odnosa, intenzivno dogajanje zadnji teden pred dogodkom ter dogajanje tega dne. Upoštevaje izpovedbe številnih prič, tako njunih sorodnikov, kot prijateljev in sodelavcev, ter tudi povsem naključnih prič brez kakršnegakoli interesa za izid kazenskega postopka (točke 58-66, 69-77, 91-98, 116-122, 125-129) je imelo zanesljivo podlago za oceno, da je zagovor obdolženke prepričljiv, da v njem ni nobenih nedoslednosti, saj se je z izpovedbami teh prič v celoti potrdil. Zato ji je utemeljeno verjelo. Na tej podlagi je nadalje v točkah 142-156 obrazložitve sodbe izčrpno, tehtno in prepričljivo argumentiralo in štelo za dokazano, da je bila obdolženka že pred tragičnim dogodkom žrtev večletnega psihičnega nasilja ter ob posameznih dogodkih, predvsem pa obravnavanega dne, vse do usodnega trenutka hkrati tudi stopnjevanega fizičnega nasilja pokojnega. Na podlagi splošno znanih življenjskih dejstev je sodišče pravilno poudarilo, da ni neobičajno, da žrtve nasilja o tem ne govorijo svojim sorodnikom in prijateljem, saj nasilja v odnosu pogosto ne prepoznajo, ga minimalizirajo oziroma ščitijo tistega, ki nasilje izvaja, ter opravičujejo njegovo vedenje; da je psihično nasilje glede na različne standarde ljudi glede njegovega dojemanja velikokrat subtilno; in da posledično dejstva, da obdolženka do pred nekaj dnevi pred tragičnim dogodkom (ko so zadeve eskalirale) ni govorila nikomur o nasilju, pač ne more pomeniti, da ni bila žrtev predvsem psihičnega in občasno tudi fizičnega nasilja pokojnega. Čeprav njegovi sorodniki psihičnega nasilja niso zaznali nikoli, so o lastnih neposrednih zaznavah, da je bila obdolženka žrtev psihičnega nasilja, izpovedovale številne druge priče, nenazadnje tudi sodelavke obdolženke, katerim se je o nasilju pokojnega nad njo zaupala šele 8. 4. 2022 (točka 144 v povezavi s točkami 69-72, 75-76 in glede obravnavanega dne še 125-127 obrazložitve sodbe). Glede na splošno, obče znana dejstva je nedvomen in pravilen tudi poudarek sodišča prve stopnje, da se glavnina nasilja dogaja v intimi družine, za štirimi stenami in da se tudi žrtve nasilja nemalokrat potrudijo, da tega nihče ne opazi, saj ga dejansko minimalizirajo in se velikokrat tudi ne počutijo kot žrtve nasilja.

Upoštevaje relevantne ugotovitve dokaznega postopka je pravilna ocena, da je bilo tako tudi v konkretnem primeru, da je obdolženka za vsako ceno želela ohraniti družino skupaj, saj je kar dvakrat ob ekscesu privolila, da pokojni ostane, pri čemer se je zgodila njegova očitna manipulacija, ko je odgovornost za to, ali bo družina ostala skupaj, prenesel na mladoletni hčerki. Izpovedbe prič brez dvoma potrjujejo, da je obdolženka pokojnega vedno zagovarjala, opravičevala njegovo vedenje in neprimerne besede obračala v šale ter se mu postopno podrejala. Takšno oceno je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo tudi na jasnih in nedvoumnih stališčih tako v postopku zaslišanega izvedenca psihiatra, kot tudi stališča pravne teorije in strokovne literature. Mnenje izvedenca Petra Preglja je, da je bila pri obdolženki že pred obravnavanim dogodkom prisotna psihična motnja Prilagoditvena motnja, kot posledica izpostavitvi dolgotrajnemu stresu zaradi psihičnega nasilja, tako dolgo in tako hudo, da so bili že pred obravnavanim dogodkom njeni kompenzatorni mehanizmi porušeni in se je pojavila psihična motnja. Že v času obstoja te motnje je bila obdolženka še naprej izpostavljena stresorjem, ki so to prilagoditveno motnjo vzdrževali, vključno v času obravnavanih dogodkov. Po mnenju izvedenca je bila obdolženka izpostavljena hujšemu, kot samo hudemu stresu, motnja pa je krnila njeno funkcioniranje, vključno na področju odzivanja na nove stresorje.

Da obdolženko vidi ves čas kot žrtev, jasno in nedvoumno izhaja tudi iz ocene in mnenja izvedenca psihiatra H. H. , ki je na podlagi podatkov spisa poleg fizičnega nasilja v ravnanju pokojnega prepoznaval tudi večletno psihično nasilje, zaradi katerega je bila obdolženka kot oseba ponižana; ter zlasti intenzivirano kritičnega dne (kar je za odločitev o obtožbi pravzaprav ključno oziroma odločilno), ko je v okviru psihičnega nasilja potrebno razumeti zahtevo pokojnega, da obdolženka pusti službo in s tem izgubi eksistenco zase in za družino, njegovo zbadanje in nadzor nad obdolženko ter vpadanje v njeno intimo, ki se izkazuje skozi pregledovanje njenega telefona; predvsem pa njegove grožnje s smrtjo, samopoškodovanjem na bizarne načine, nagovarjanje obdolženke, da se sama ubije in kako naj to stori, očitanje prešuštva s hudim ljubosumjem, prisiljevanje, da to (neizkazano prešuštvo) sama prizna otrokoma in svojcem ter v končni fazi prepoved in onemogočanje pobega.

Upoštevaje celoto ugotovitev izvedenega dokaznega postopka tako ni prav nobenega dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je bila obdolženka že pred tragičnim dogodkom žrtev večletnega psihičnega in občasno tudi fizičnega nasilja, ter da je bila (posledično) kritičnega dne popolnoma podrejena pokojnemu in pripravljena narediti vse za rešitev zakona, a se je nasilje pokojnega ne le nadaljevalo, temveč intenziviralo in nazadnje eskaliralo do usodnega trenutka.

Glede na navedeno ni mogoče soglašati z navedbami državne tožilke, da je šlo med obdolženko in pokojnim le za posamezne incidente, ki da niso dosegli takšne intenzitete in stopnje resnosti, ki bi kazali na sistematično nasilje takšne intenzitete, kot ga ugotavlja sodišče. Upoštevaje povzete relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje glede teh okoliščin ni mogoče pritrditi državni tožilki, da obdolženka ni navedla niti enega konkretnega primera psihičnega nasilja. Prezre in zanemari namreč nedvomno ugotovljeno pretirano (in neosnovano) ljubosumje pokojnega, njegovo pretirano razburjanje, če ni bilo po njegovem, žalitve in podcenjevanje obdolženke ter njeno poniževanje (strnjeno v točki 142 sodbe), kar pomeni neutemeljeno pritožbeno minimiziranje nasilja oziroma, kot se je mogoče strinjati s pripombo zagovornice v odgovoru na pritožbo, celo banalizacijo nasilja, ki ga je bila obdolženka deležna s strani pokojnega moža. Pritožbeno izpostavljene okoliščine oziroma dejstvo izpovedb zaslišanih prič, da so obdolženko poznale kot odločno žensko, da se je udeleževala vseh druženj v okviru službe in se družila tudi s prijateljicami, povzete prepričljive ocene sodišča prve stopnje, da je bila obdolženka žrtev nasilja v družini in zato že dlje časa, predvsem pa obravnavanega dne popolnoma podrejena pokojnemu, te ocene (logično in zdravorazumsko, saj vendarle živimo v svobodni, demokratični družbi, v kateri enakopravnost in medsebojno, vsestransko vzajemno spoštovanje med partnerjema ne sme biti dilema) ne morejo v ničemer omajati, še manj izpodbiti.

Tudi zagovor obdolženke, da se je psihično in fizično nasilje pokojnega nad njo do tragičnega dogodka stopnjevalo, zlasti zadnji teden pred tem in predvsem obravnavanega dne, je po nedvomni in pravilni oceni sodišča prve stopnje potrjen z izpovedbami številnih, tudi povsem nevtralnih prič. Najprej v točkah 91-98 obrazložitve sodbe natančno in določno povzete izpovedbe hčerke obdolženke in pokojnega D. D. več sodelavcev obdolženke in tudi sodelavca pokojnega zanesljivo dokazujejo s strani obdolženke opisana njegova ravnanja od četrtka 7. 4. 2022 dalje, ko je poleg izvajanega fizičnega nasilja ― celo ob prisotnosti mld. hčerk ― pokojni po izjavah oziroma izpovedbi hčerke D. D. obdolženko doma (ko ni smela hoditi v službo) ves čas nadzoroval, njegovo obnašanje je bilo agresivno, bil je zadirčen, mama, ki jo je sama dojemala kot prestrašeno, pa je ves čas delala, kar ji je rekel, kuhala, mu v vsem ugajala in ga poskušala umiriti.

Na tej podlagi je zato utemeljeno verjelo zagovoru obdolženke tudi v delu podrobnega opisovanja dogajanja, ko sta bila nato s pokojnim v stanovanju sama in se je pripetil tragični dogodek, saj je zagovor smiselno potrjen z izpovedbo izvedenca sodne medicine, strokovne priče N. N. ter poročilom NFL glede krvnih sledi na kraju dejanja. Po utemeljenem poudarku zagovornice v odgovoru na pritožbo, tožilstvo ni ponudilo nobenega dokaza kot podlage za zaključek, da tako očitno razburjen pokojni ni imel namena nasilja nad obdolženko nadaljevati in stopnjevati za štirimi stenami oziroma, da bi se umiril. Gre zgolj za sklepanje oziroma domneve, brez podlage v izvedenih dokazih, ko sicer prav ti po pravilni oceni sodišča prve stopnje, ob ugotovitvi izjemnega nasilja in slabega psihičnega stanja pokojnega, omogočajo sklepanje o poteku dogajanja neposredno pred tragičnim dogodkom in v usodnem trenutku nastanka vbodne rane v prsnem košu pokojnega na način, kot se zagovarja obdolženka.

Sodišče prve stopnje je obsežen in podroben zagovor obdolženke glede tega dogajanja strnjeno in hkrati natančno povzelo v točkah 104-111 obrazložitve sodbe, ga na podlagi izpovedb zaslišanih prič skrbno dokazno ocenilo v točkah 161-163 obrazložitve; ter nadalje upoštevaje še izvedensko mnenje izvedenca sodne medicine O. O. , izpovedbo strokovne priče N. N. , zapisnik o ogledu in vsebino Poročila o preiskavi glede krvnih sledi na kraju dejanja končno prepričljivo in razumno argumentiralo, da ni moglo izključiti zagovora obdolženke (ki je tudi prepričljiv), da se je pokojni na ta nož nasadil in da sama ni zamahnila proti njemu; pa tudi ugotovitve glede kraja vbodnine pri kuhinjskem pultu, izvleke noža pri mizi (kar je pokojni lahko storil sam) in v zvezi s tem razlago glede gibanja obdolženke in pokojnega (točke 163-179 obrazložitve sodbe).

Oporo za takšen zaključek je sodišče prve stopnje, kot že poudarjeno, nedvomno imelo v ugotovitvah in mnenju omenjenega izvedenca sodne medicine. Drži, kot v pritožbi izpostavlja državna tožilka, da je slednji sprva v pisnem izvedenskem mnenju ocenil, da je vbodnina nastala kot posledica sunka koničastega predmeta ob levo stran prsnega koša G. G. s strani tretje osebe, najverjetneje od zgoraj navzdol, z zamahom roke s koničastim predmetom ob telo. Vendar je nato v dopolnitvi mnenja in med neposrednim zaslišanjem pred sodiščem izpovedal, da je možna tudi nasaditev, kot se zagovarja obdolženka, in pri tem ― čeprav je kot bolj verjeten način nastanka smrtne rane pri pokojnem smatral zamah z roko, kot pa nasaditev na mirujoč nož ― pojasnjeval okoliščine, v katerih bi bil tak način vbodne rane dejansko mogoč. Te ugotovitve in mnenje izvedenca je sodišče prve stopnje strnjeno povzelo v točki 170 obrazložitve sodbe in upoštevaje celotno mnenje izvedenca v točki 173 obrazložitve pravilno argumentiralo, da izvedenec mnenja ni spremenil, temveč ga je zgolj dopolnil glede na možno dejansko stanje ter dodatno podkrepil s pojasnili, ki imajo strokovno podlago. Z oceno, da je mnenje izvedenca logično ter tudi podprto z osnovnimi fizikalnimi zakoni, se višje sodišče strinja in posledično kot dopustno in pravilno ter hkrati še v točkah 33-35 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano zavrnitev dokaznega predloga državne tožilke (in tudi pooblaščenca oškodovank) za postavitev drugega sodnega izvedenca sodnomedicinske stroke ocenjuje kot utemeljeno in razumno. Slednje še posebej velja glede na ključno ugotovitev in oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženka, četudi je z nožem proti pokojnemu zamahnila, ravnala samoobrambno oziroma v dopustni obrambi, ki v pravnem smislu ugotovljenega silobrana izključuje protipravnost njenega dejanja. Že zato se postavitev drugega izvedenca sodne medicine izkaže za povsem nepotrebno, saj tudi morebitna trdna ocena izvedenca, da je vbodnina posledica zamaha obdolženke z nožem, glede na nedvomno oceno ravnanja v silobranu, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve. Ponovno pritožbeno zavzemanje za "učinkovit preizkus" izvedenskega mnenja z novim izvedencem tako ne more biti uspešno, ko sicer tudi ni izkazano zatrjevanje, da je ob ugotovitvah izvedenca R. R. podano realno znanstveno tveganje za napako. Posledično je pritožbeno nasprotovanje problematizirani odločitvi in v zvezi s tem vsebinsko uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP neutemeljeno.

Glede na celoto ugotovitev dokaznega postopka in v tej zvezi prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe tudi višje sodišče nima prav nobenih pomislekov v sklepni zaključek, da je obdolženka v usodnem trenutku ravnala dopustno samoobrambno, in da te meje ni prekoračila. Čeprav sta bila s pokojnim v tistem trenutku sama, ni nobenih utemeljenih razlogov, da ji, upoštevaje nedvomno ugotovljeno predhodno intenzivno in stopnjevano nasilje pokojnega, ne bi verjelo, da je bila resno napadena in življenjsko ogrožena. Oceni sodišča, da so bila dejanja pokojnega in obdolženke v kritičnem trenutku istočasna, državna tožilka ne nasprotuje, meni in poudarja le, da obramba obdolženke ni bila neizogibna in tudi ne sorazmerna. Vendar nima prav. Razlogom, ki jih je v podkrepitev svoje ocene končno v točkah 187-189 obrazložitve sodbe prepričljivo nanizalo in argumentiralo sodišče prve stopnje, pravzaprav ni kaj dodati. Ustrezno in pravilno se je pri tem sklicevalo na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča glede presoje sorazmernosti med intenzivnostjo napada in obrambe (točka 186 obrazložitve sodbe), ki ob dodatnem poudarku zagovornice na stališče v sodbi I Ips 196/2010 z dne 2. 12. 2010 "da ni ključno razmerje med utrpljenimi poškodbami, temveč je treba presoditi intenzivnost napada, kakšne posledice bi ta lahko imel in kakšno obrambo je zahteval", potrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da je bila obramba obdolženke nujno potrebna oziroma neizogibna ter glede na intenziteto napada pokojnega tudi sorazmerna. Resnost brutalnega napada pokojnega in njegovo nepredvidljivost v usodnem trenutku, poleg že omenjenih ugotovitev dokaznega postopka, po pravilni oceni sodišča prve stopnje nedvomno potrjujejo tudi številne ugotovljene udarnine po različnih delih telesa obdolženke, tudi kot posledice udarcev v vrat ali stiskanja vratu (kar potrjuje njen zagovor, da jo je pokojni tudi davil), ne glede na mnenje izvedenca medicinske stroke O. O., da vse poškodbe sodijo med lahke telesne poškodbe. Drugačne pritožbene navedbe državne tožilke niso utemeljene.

Enako velja za poskus prepričati, da obramba z nožem ni bila nujno potrebna za odvrnitev pokojnikovega napada, ker da je obdolženka imela druge možnosti; lahko bi pobegnila, saj je bil ključ, čeprav so bila vhodna vrata sicer zaklenjena, v ključavnici; prav tako pa, da je imela tekom dogajanja kritičnega dne več možnosti, da se umakne oziroma pobegne in pokliče na pomoč. Glede na ugotovitve dokaznega postopka namreč po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni nobenega dvoma, da obdolženka ob obravnavanem dogajanju ni imela možnosti umika oziroma pobega iz stanovanja. Pokojnemu je, medtem ko jo je udarjal in ji tudi resno grozil z različnimi načini poškodovanja, že poskusila pobegniti iz stanovanja, saj je tekla proti izhodu, vendar jo je dohitel in zvlekel nazaj po hodniku, praktično do vrat v kuhinjo (točka 108 obrazložitve sodbe). Zakaj je kljub predhodnemu brutalnemu nasilju tega dne odšla s pokojnim v stanovanje, pa je obdolženka tudi sprejemljivo pojasnila (točka 103 obrazložitve sodbe), sodišče prve stopnje pa ji je glede na izpovedbe prič o njenem toleriranju in zagovarjanju dalj časa trajajočih predhodnih ravnanj pokojnega, povzetih ugotovitev izvedencev psihiatrov in stališč strokovne literature o tem, kako žrtve nasilja običajno to dojemajo, ter ugotovljeno dinamiko psihičnega nasilja in odnosa med pokojnim in obdolženko v obravnavanem primeru, utemeljeno verjelo (točka 161 obrazložitve sodbe).

Kljub temu, da pokojni v usodnem trenutku brutalnega napada na obdolženko ni imel v rokah nobenega nevarnega sredstva, je sodišče prve stopnje resnost njegovega napada pravilno in razumno presojalo na podlagi celote ugotovljenih relevantnih dejstev dokaznega postopka. Na tej podlagi je pravilno prepoznalo obstoj okoliščin, ki potrjujejo zagovor obdolženke, da se je ta zadnji napad pokojnega kritičnega dne odvil v trenutku in na način, ko se je sama dejansko znašla v brezizhodni situaciji, življenjsko ogrožena in je v dani situaciji neposredne in neodvrljive nevarnosti uporabila obrambo, ki je bila nujno potrebna, da je od sebe odvrnila istočasen protipraven napad. Takšen sklep nedvomno potrjujejo očitno telesno nesorazmerje med pokojnim in obdolženko oziroma njegova fizična premoč, ob tem pa še nedvomno ugotovljena alkoholiziranost, patološka ljubosumnost oziroma nerazumno psihično stanje, kar vse je med dogajanjem v stanovanju, ko sta bila sama, očitno eskaliralo do vrelišča oziroma skrajnosti pokojnikovega napada, kot vzroku tragičnega dogodka. To pomeni, da obdolženka ni storila kaznivega dejanja.

K pritožbi pooblaščenca

Pooblaščenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem nasprotja razlogov izpodbijane sodbe z vsebino izvedenskih mnenj in izpovedb izvedencev psihiatrov glede postavljene diagnoze pri obdolženki, torej reprodukcijo izvedenih dokazov v razloge sodbe v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Vendar nima prav. Drži sicer, da je izvedenec Peter Pregelj vztrajal, da pri obdolženki v času kritičnega dogajanja ni šlo za stanje akutne reakcije na stres, kot je sicer ocenil izvedenec H. H. , temveč je pojasnjeval svojo ugotovitev in mnenje, da je bila pri obdolženki že pred obravnavanim dogodkom prisotna psihična motnja Prilagoditvena motnja, kot posledica dlje časa trajajoči izpostavitvi različnim stresom zaradi psihičnega nasilja, v času obravnavanih dogodkov pa je bila izpostavljena hujšemu stresu oziroma stresorjem, ki so vzdrževali to prilagoditveno motnjo. Te njegove ugotovitve in končno oceno, da prištevnost obdolženke v času obravnavanega dogajanja ni bila v ničemer okrnjena, je sodišče prve stopnje v točkah 155 in 189 obrazložitve sodbe povzelo dosledno skladno z mnenjem izvedenca, kar posledično pomeni, da med izvedenskim mnenjem in razlogi sodbe ni nobenih nasprotij. Uveljavljana kršitev tako ni podana.

Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pooblaščenec z navedbami, da sodišče prve stopnje zaradi predhodne zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni pravilno uporabilo instituta silobrana in da je zato sodba nezakonita. Po vsebini torej kršitev uveljavlja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni mogoče. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le v primeru, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa kakšne njegove določbe, ki bi jo moralo uporabiti, sploh ne uporabi, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Pravilni (pravni) zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženka ravnala v silobranu, namreč temelji na predhodnih dejanskih ugotovitvah njenega ravnanja v zvezi s konkretnim obtožbenim očitkom. Z zatrjevanjem kršitve kazenskega zakona torej pooblaščenec po vsebini nasprotuje dejanskim ugotovitvam in dokazni oceni sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje samostojnega izpodbojnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP.

Slednje je tudi bistvo njegovih ostalih pritožbenih navedb, pri katerih gre ― v primerjavi s pritožbo državne tožilke ― za vsebinsko enako oziroma podobno nestrinjanje z razlogi in zaključkom izpodbijane sodbe, da je obdolženka ravnala v silobranu. Enako kot državna tožilka meni, da obramba obdolženke ni bila nujno potrebna; da sredstvo, s katerim je bila povzročena poškodba, ni bilo sorazmerno, saj da je šlo zgolj za verbalno grožnjo pokojnega, ki v rokah ni imel ničesar; in da njegov napad ni bil resen, kar da potrjujejo tudi pri obdolženki ugotovljene zgolj lažje poškodbe. Obdolženka ni bila tipična žrtev dolgotrajnega psihičnega in ne fizičnega nasilja pokojnega, priče ― sosedje in njeni znanci pa so jo s svojimi izpovedbami ščitili in so zato neverodostojne priče; medtem ko je sodišče zavrnilo s strani oškodovank predlagano zaslišanje številnih prič, ki bi lahko potrdile, da pokojni ni bil nasilen.

Glede vseh povzetih okoliščin (razen zavrnitve zaslišanja prič) se je višje sodišče že opredelilo v okviru odgovora na pritožbo državne tožilke. Tej presoji in razlogom, upoštevaje vsebino pritožbenih navedb pooblaščenca, pravzaprav ni kaj dodati. Kot izpostavlja že sam pooblaščenec, so se intenzivni dogodki med obdolženko in pokojnim dogajali zadnjih 14 dni oziroma predvsem zadnji teden pred obravnavanim dnem, vendar pri tem zanemari, da je prav to oziroma nedvomno ugotovljeno stopnjevanje nasilja pokojnega za presojo dojemanja stopnje ogroženosti obdolženke v kritičnem trenutku ključno. Zagovor obdolženke je sodišče vsestransko presojalo na podlagi izpovedb številnih zaslišanih prič, pri čemer dejstvo sorodstvenih vezi ter prijateljskih in službenih odnosov z obdolženko v njihovo verodostojnost ne vnaša prav nobenega dvoma. Glede posameznih konkretnih dogodkov jih je namreč sodišče prve stopnje, kot že poudarjeno, ocenjevalo medsebojno povezano, ugotovilo njihovo skladnost in na tej podlagi, upoštevaje še izpovedbe naključnih, povsem nevtralnih in za izid postopka nezainteresiranih prič, obdolženki utemeljeno verjelo. Slednje v celoti velja tudi za pritožbeno izpostavljeno pričo F. F. ― soseda, ki je obravnavanega dne osebno posredoval med brutalnim pretepanjem oziroma nasiljem pokojnega nad obdolženko, in ki je izpovedal, da jeG. G. takrat prvič videl v takšnem stanju, da se ni več mogel obvladati in ― kot v odgovoru na pritožbo poudarja zagovornica ― slikovito opisal, da je deloval, kot da je pred očmi imel "črno zaveso". Njegova izpovedba, povzeta v točki 119 obrazložitve izpodbijane sodbe, v medsebojni povezavi z izpovedbami E. E. , I. I. , J. J. , K. K. ,S. S. in M. M. po pravilni oceni sodišča prve stopnje nedvomno potrjuje zaključek, da se je obdolženka dejansko znašla v nevarnem položaju in ji je zato mogoče verjeti, da je v kritičnem trenutku ravnala samoobrambno, upoštevaje mnenje izvedenca sodne medicine na način, kot se zagovarja.

Tudi oceni v točki 138 obrazložitve sodbe, da je priča A. A. ― mati pokojnega želela čim bolj zaščititi svojega sina in da zato njeni izpovedbi glede posameznih okoliščin ni mogoče v celoti verjeti, višje sodišče v celoti pritrjuje. Izjava matere, da je obdolženko dojemala kot bolj ukazovalno od svojega sina, je življenjsko sprejemljiva subjektivna zaznava, vendar po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne more vplivati na ugotovitev, da je bila obdolženka žrtev fizičnega in psihičnega nasilja pokojnega. Pritožbeni poskus pooblaščenca prepričati v nasprotno ne more biti uspešen.

Celota nedvomnih dejanskih ugotovitev, da je bila obdolženka žrtev dalj časa trajajočega psihičnega in občasno tudi fizičnega nasilja pokojnega, ki se je stopnjevalo in zadnji teden pred ter zlasti na dan obravnavanega dogodka eskaliralo do skrajnosti, kot tudi izčrpno in natančno ugotovljene relevantne okoliščine o dogajanju oziroma ravnanjih pokojnega zoper obdolženko obravnavanega dne, vse dokler nista vstopila v stanovanje, izključuje potrebo po dodatnem zasliševanju številnih prič, to je družinskih prijateljev, športnih kolegov ter poslovnih sodelavcev pokojnega glede medsebojnega odnosa slednjega z obdolženko, njegovega karakterja ter odnosov z drugimi ljudmi. Kot je v točki 146 obrazložitve sodbe prepričljivo in življenjsko razumno argumentiralo sodišče prve stopnje, ni dvoma, da je bil G. G. uspešen v delovanju v športu, službi in da se je tudi dobro razumel z ljudmi, s katerimi je prišel v stik; vendar to dejstvo po pravilni oceni ne pomeni, da ni bil doma, v svoji družini tudi nasilen. Na tej podlagi in ker je zaradi jasnosti zadeve glede odločilnih dejstev in okoliščin dodatno izvajanje dokazov odveč, je sodišče prve stopnje utemeljeno, dopustno in pravilno zavrnilo predlagano zaslišanje prijateljev pokojnega Š. Š. in T. T. , njegovih športnih kolegov V. V. , Ž. Ž.in Y. Y. , ter še številnih poslovnih sodelavcev oziroma partnerjev Sandre Kontrec, W. W., A. B., A. C., A. D., A. E., A. F., A. H., A. K., A. J., A. I. in A. L., to odločitev pa v točkah 37-39 in 41 obrazložitve sodbe skrbno in prepričljivo argumentiralo z razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Enako velja za zavrnitev predlaganega zaslišanja pričeA. M., ki bi po mnenju pooblaščenca lahko izpodbil verodostojnost izpovedbe hčerke obdolženke in pokojnega D. D. , ker da je prepričljivo slabo govorila o lastnem očetu zaradi vplivanja matere. Izpovedbo takrat še mladoletnice je sodišče prve stopnje skrbno, celovito in prepričljivo dokazno ocenilo v točki 137 obrazložitve sodbe, na tej podlagi in v povezavi z ostalimi relevantnimi ugotovitvami dokaznega postopka pa se zato tudi zavrnitev predlaganega zaslišanja A. M. izkaže za utemeljeno in pravilno ter hkrati v točki 40 obrazložitve sodbe prepričljivo argumentirano.

To velja tudi za zavrnitev dokaznega predloga po pridobitvi vseh računov od Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca za obravnavani dan. Na podlagi izpovedbe medicinske sestre A. N. je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da dejanski in računalniški zaključek obravnave posameznega pacienta v praksi nista nujno skladna; in da zato na izdanem računu G. G. zapisana ura 11.19, upoštevaje ostale izvedene dokaze, ne omogoča sklepanja, da je bila obravnava pokojnega dejansko zaključena šele ob tej uri. Na tej podlagi je v točki 159 obrazložitve sodbe logično in prepričljivo utemeljilo, da pridobitev vseh računov za ta dan ne bi mogla zanesljivo razjasniti vprašanja dejanskega zaključka obravnave pokojnega. Že na podlagi izpovedb zaslišanih prič in v zvezi s temi tudi podatkov iz telefona pokojnega nedvomno ugotovljena njegova intenzivna komunikacija z različnimi osebami že od zjutraj obravnavanega dne (točka 158 obrazložitve sodbe) namreč potrjuje zagovor obdolženke o poteku dogajanja; da je torej pokojnega zjutraj spremljala na odvzem šivov v zdravstveni dom, da jo je ob vračanju domov sprva fizično napadel na parkirišču pred letališčem, zatem še na dvorišču pred domačo hišo, nato pa sta odšla v stanovanje, kjer se je, ko sta bila sama, njegovo nasilje intenziviralo in eskaliralo do usodnega trenutka. Dodatno razčiščevanje natančne časovnice poteka dogajanja obravnavanega dne sicer za odločitev o konkretnem očitku obdolženki ni odločilno, glede na celoto dejanskih ugotovitev dokaznega postopka pa je tudi nepotrebno. Ker torej pritožbeno ponovno izražen pomislek oziroma zatrjevanje pooblaščenca, da je bil G. G. okoli 11.19 ure obravnavanega dne v Mariboru, nima opore v izvedenih dokazih, dodatno ugotavljanje te okoliščine pa ni relevantno in tudi ni smiselno, je bila zavrnitev problematiziranega dokaznega predloga vsebinsko utemeljena in prepričljiva (točke 44 in 157-159 obrazložitve sodbe).

Da tudi dodatno ugotavljanje in dokazovanje načina nastanka vbodnine v prsnem košu pokojnega z drugim izvedencem sodne medicine ni potrebno, je višje sodišče že poudarilo. Te presoje v ničemer ne more izpodbiti niti pritožbeno zatrjevanje pooblaščenca o strokovni neusposobljenosti sodnega izvedenca, kateremu sicer med obsežnim zaslišanjem ni postavil nobenega vprašanja. Poenostavljeno pritožbeno zavzemanje za postavitev novega, morda tujega sodnega izvedenca za podajo mnenja "ali je prišlo do zamaha od zgoraj navzdol ali pa morda za nesrečen nalet" kot navaja pooblaščenec, tako ne more biti uspešno; še posebej glede na že poudarjeno ključno ugotovitev in oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženka, četudi je z nožem proti pokojnemu zamahnila, ravnala v silobranu. Tej oceni in končni utemeljitvi v točki 189 obrazložitve sodbe ni mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti ali napak, zato v tej zvezi posplošeno pritožbeno zatrjevana protispisnost ni podana.

Dodatno dokazovanje z drugim izvedencem ni potrebno niti glede okoliščin kraja vbodnine, kraja izvleke noža ter gibanja obdolženke in pokojnega med tem dogajanjem. Tudi glede teh okoliščin je višje sodišče že v okviru odgovora na pritožbo državne tožilke v celoti pritrdilo razlogom izpodbijane sodbe, zlasti v točkah 163, 172-177 in 179 obrazložitve, pritožba pooblaščenca pa v zvezi z njimi ne vsebuje nič novega. V medsebojni povezavi s temi prepričljivimi argumenti je v točki 36 obrazložitve povsem zadostno in hkrati vsebinsko utemeljeno pojasnjena tudi zavrnitev pridobitve poročila o rekonstrukciji (kaznivega) dejanja.

Da spolna sestava senata sodišča prve stopnje na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve nima in tudi ne more imeti prav nobenega (relevantnega) vpliva, je v demokratični družbi, ki temelji na vladavini prava, kar vključuje tudi neodvisnost in s tem nepristranskost sodnikov (in sodnikov porotnikov), obče znano dejstvo, ki sploh ne bi smelo biti postavljeno pod vprašaj.

Sklepno

Po obrazloženem, in ker pritožnika glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo odločitev sodišča prve stopnje ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki zajema tudi potrebne izdatke in nagrado zagovornice za prisotnost na seji in oba odgovora na pritožbi, temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

-------------------------------

1 Sodišče prve stopnje je na desetih narokih glavne obravnave, poleg listinskega dokazovanja in seznanitve z vsebino na nosilcih podatkov, ki vključuje tudi album fotografij s kraja dejanja, zaslišalo 34 prič, med temi 3 oškodovanke ― starejšo hčerko obdolženke in pokojnega D. D. , njegovi mamo in sestroA. A. in B. B. ter strokovno pričo N. N. glede zavarovanih sledi na kraju dejanja; poleg tega pa še 4 izvedence medicinske stroke in sicer izvedenca sodne medicineR. R. glede neposrednega vzroka smrti pokojnega in možnega načina nastanka vbodnine v prsnem košu z nasaditvijo pokojnega na nož, izvedenca O. O. glede ugotovljenih telesnih poškodb obdolženke obravnavanega dne, ter 2 izvedenca psihiatrične stroke H. H. in P. P. glede obdolženkine zmožnosti razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. 2 Obdolženka se je ob privedbi k dežurnemu preiskovalnemu sodniku zagovarjala več kot sedem ur. 3 Obdolženka je v zagovoru navajala, da je pokojnemu v tistem trenutku ― ko mu je rekla, da bo zelo težko dokazal, da je najboljši ata, ko bo hči D. D. povedala, da jo je hotel vreči skozi okno ― "spipalo film" in je besno skočil proti njej in zakričal, da jo bo ubil, sama pa se je zavedla, da lahko izgubi življenje, spreletel jo je srh, bila je stisnjena ob kuhinjski pult in v tistem trenutku instinktivno vzela prvi kuhinjski nož, ki je bil na pultu ob njej in ga postavila predse, s konico obrnjeno proti pokojnemu, za lastno zaščito; naenkrat pa začutila, da se je pokojni zapičil v ta nož in v tistem trenutku je spustila ročaj noža. 4 V tej zvezi pritožbeno omenjeni stric pokojnega A. P. je bil po predlogu pooblaščenca zaslišan med sojenjem; sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo ocenilo v točki 77 obrazložitve sodbe. 5 Mlajša hčerka A. K. v postopku ni bila zaslišana.