Jedro

Ugotovitve, ki so bile potrebne za odločitev o pristojnosti, so pokazale, da predlagateljevo premoženje, ki je predmet pobijanega delnega sklepa, ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla ampak na podlagi nacionalizacije (poslovni prostori) oziroma razlastitve. Na te ugotovitve (na kakšni podlagi je predlagateljevo premoženje prešlo v državno last in ki se presojajo na podlagi materialnih določb to je 5. člena ZDen) je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker je bilo torej ugotovljeno, da je prešlo sporno predlagateljevo premoženje v državno last na podlagi odločb o nacionalizaciji oziroma razlastitvi, za obravnavanje zahteve o denacionalizaciji ni pristojno sodišče pač pa upravni organ (52. člen ZDen). Glede na tako procesnopravno stanje je izpodbijana odločitev o zavrženju predloga za denacionalizacijo (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) procesnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z delnim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje predloga za denacionalizacijo glede poslovnih prostorov, ki se nahajajo v hiši Š., ki stoji na parcelni štev. 38 k.o... ter glede parcel štev... ter je v tem delu predlagateljev predlog za denacionalizacijo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrnilo predlagateljevo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in navedeni sklep potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo predlagatelj, ki je uveljavljal revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka iz 1., 2., in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Predlagal je, da naj se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji navaja, da v nasprotju z ugotovitvami sodišča druge stopnje meni, da poslovni prostori v hiši Š. niso bili nacionalizirani na podlagi upravne odločbe, temveč na podlagi pravnega posla - pogodbe o odškodnini z dne 11.12.1967, sklenjene pod prisilo. Za takšno tolmačenje vidi oporo v stališču ustavnega sodišča, da določilo 5. člena zakona o denacionalizaciji zajema tudi primere, ko odločba državnega organa predstavlja zgolj formalni pravni naslov za podržavljanje, vendar je bila podlaga za takšno odločbo predhodno sklenjeni pravni posel. Pri presoji ali je šlo za pogodbo ali za upravno odločbo sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in zaključili, da zadeva ne spada v sodno pristojnost. Upoštevati je potrebno, da je zakon o denacionalizaciji lex specialis tako v odnosu do določb ZPP kot ZNP ter je zavrženje tožbe pravno neutemeljeno. Kolikor bi njegovo stališče o nepristojnosti le obveljalo, pa bi moralo zadevo odstopiti v reševanje pristojnemu upravnemu organu. Podana je kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 354. člena.

Na vročeno revizijo nasprotna udeleženca postopka nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku, naprej ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Meritorno lahko sodišče odloča o sporu le, če spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Pristojnost pomeni procesno predpostavko, na katero mora sodišče na podlagi določila 16. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP paziti ves čas postopka. Če ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno ne redno in ne kakšno drugo sodišče, temveč kakšen drug domači organ, se mora izreči za nepristojno, razveljaviti opravljena pravdna dejanja in tožbo zavreči. Sklep o pristojnosti je procesne narave. Zato se njegova pravilnost ocenjuje na podlagi procesnih predpisov. V tem primeru, ko je predmet spora zahtevek o denacionalizaciji, so ti predpisi mimo zakona o nepravdnem postopku v zvezi z zakonom o pravdnem postopku še določila zakona o denacionalizaciji (naprej ZDen), ki urejajo postopek za uveljavljanje pravic to je 52. in naslednji členi. V 56. členu ZDen je določeno, da odloča sodišče v nepravdnem postopku le o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona. V 5. členu ZDen pa je določeno, da se šteje za upravičenca do denacionalizacije tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Predmet pobijanega sklepa je bilo odločanje o zahtevi za denacionalizacijo poslovnih prostorov v hiši Š. na parcelni št. 38 in glede parcel.. k.o.... V postopku pred sodišči druge in prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so bili poslovni prostori v hiši Š. nacionalizirani z odločbo z dne 22.10.1959, parcelni št....k.o...., pa so prešle v državno last na podlagi razlastitvene odločbe z dne 3.7.1950. Ugotovitve, ki so bile potrebne za odločitev o pristojnosti, so tako pokazale, da predlagateljevo premoženje, ki je predmet pobijanega delnega sklepa, ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla ampak na podlagi nacionalizacije (poslovni prostori) oziroma razlastitve (parc. št....). Na te ugotovitve (na kakšni podlagi je predlagateljevo premoženje prešlo v državno last in ki se presojajo na podlagi materialnih določb to je 5. člena ZDen) je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker je bilo torej ugotovljeno, da je prešlo sporno predlagateljevo premoženje v državno last na podlagi odločb o nacionalizaciji oziroma razlastitvi, za obravnavanje zahteve o denacionalizaciji ni pristojno sodišče pač pa upravni organ (52. člen ZDen). Glede na tako procesnopravno stanje je izpodbijana odločitev o zavrženju predloga za denacionalizacijo (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) procesnopravno pravilna. Revizijsko sodišče je v skladu z navedenimi razlogi revizijo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 393. členom ZPP).