Jedro

Carinarnica ni dolžna izbirati pravnega sredstva, na podlagi katerega bi obravnavala zahtevek carinskega zavezanca za uskladitev podatkov v uvozni carinski deklaraciji z dejanskim stanjem. Pravno sredstvo je procesna pravica stranke, ki jo mora le-ta, če gre za izredno pravno sredstvo, uveljavljati z decidirano navedbo, za kakšno pravno sredstvo gre in na kateri z zakonom določeni razlog ga opira.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Carinarnica je s sklepom z dne 15.9.1993 zavrgla zahtevek tožnika kot imetnika konsignacijskega skladišča za spremembo podatkov o količini, vrednosti in vrsti blaga, ki je bilo prijavljeno za carinjenje v uvozni carinski deklaraciji za spravilo blaga v konsignacijo z dne 21.5.1992, ker je bil zahtevek vložen po enoletnem prekluzivnem roku iz 270. a člena carinskega zakona. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo, vloženo zoper navedeni sklep, zavrnila z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik z uvozno carinsko deklaracijo za spravilo blaga v konsignacijo z dne 21.5.1992 prijavil carinarnici uvoz 5940 m2 tegole v vrednosti 3.465 USD, 33 kosov zračnikov v vrednosti 3.465 USD in 2083 m2 OSB plošč v vrednosti 14.169,84 USD. Dne 19.8.1993 pa je tožnik vložil pri carinarnici zahtevo za uskladitev dejanskega stanja blaga v konsignacijskem skladišču z evidenco carinarnice. Tožena stranka meni, da je carinarnica ravnala pravilno, ko je zahtevo na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede na določbo 2. odstavka 270. a člena carinskega zakona zavrgla. Po 1. odstavku 270. a člena carinskega zakona carinarnica na zahtevo deklaranta, vloženo v enem letu po vložitvi deklaracije, z odločbo spremeni podatke, da bi bili usklajeni s podatki iz priloženih listin oziroma z dejanskim stanjem blaga, če pri primerjanju podatkov iz deklaracije in iz njej priloženih listin ugotovi, da podatki, od katerih ni odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, ne odgovarjajo dejanskemu stanju blaga. Po 2. odstavku istega člena pa se podatki v listinah, ki se vložijo v carinskem postopku za konsignacijsko blago, popravijo na način, pod pogoji in v roku, predpisanem v 1. odstavku tega člena. Tožena stranka meni, da je med listine, ki jih z izrazom "in podobno" našteva 2. odstavek 270. a člena, šteti tudi uvozno carinsko deklaracijo za spravilo blaga v carinsko skladišče. Enoletni rok za vložitev zahteve za uskladitev podatkov v sporni deklaraciji je potekel 21.5.1993. Ker je bila tožnikova zahteva za uskladitev podatkov v uvozni carinski deklaraciji vložena šele 19.8.1993, ni sporno, da je bila vložena po poteku tega roka, ki je materialnopravni rok in ga ni mogoče podaljšati. Pravica, zahtevati uskladitev podatkov, po preteku roka ugasne. Carinski organ prve stopnje je torej ravnal pravilno, ko je zahtevo za uskladitev podatkov na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP zaradi zamude roka iz 270. a člena carinskega zakona zavrgel. Tožnik v tožbi navaja, da je v zahtevi za uskladitev dejanskega stanja blaga v konsignacijskem skladišču navedel vse podatke, na podlagi katerih se da s preprostim logičnim sklepanjem ugotoviti, da v konsignacijsko skladišče fizično ni bilo mogoče shraniti tolikšne količine blaga, kot izkazuje uvozna carinska deklaracija z dne 21.5.1992. Da bi se ta napaka odpravila "in smiselno določilom št. 5 in člen 7. ZUP" je tožnik prepustil carinarnici, naj sama izbere način za odpravo napake, še posebno, ker ima carinarnica na voljo tudi pooblastila, da za odpravo napak pri poslovanju konsignacijskih skladišč ukrepa po uradni dolžnosti (221. člen carinskega zakona). Ob ugotovitvi, da se napaka ne more odpraviti z uporabo pravnega sredstva iz 2. odstavka 270. a člena carinskega zakona, bi morala tožena stranka glede na določila 5. člena ZUP in 273. člena carinskega zakona preveriti, ali obstaja kakšno drugo pravno sredstvo za odpravo napake ob sprejemu blaga v shrambo po omenjeni deklaraciji. Takšen postopek izrecno predpisuje 273. člen carinskega zakona. Če pa bi menila, da se mora tožnik sam odločiti za pravno sredstvo, bi morala postopati po določilih 68. člena ZUP. Ker ni tako ravnala, tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in še pripominja, da v spornem primeru ne gre za situacijo, ki jo ureja 221. člen carinskega zakona. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik z vlogo z dne 19.8.1993 zahteval uskladitev podatkov v uvozni carinski deklaraciji z dne 21.5.1992. Ob tem, da sta odločilni dejanski okoliščini, to je, da se je zahteva nanašala na spremembo podatkov v uvozni carinski deklaraciji za shrambo v konsignacijsko skladišče in da je bila vložena po preteku enoletnega roka, nesporni, sodišče nima pomislekov v pravilnost razlogov izpodbijane odločbe, zato se z njimi strinja in jih na tem mestu ne ponavlja. Glede tožbenih ugovorov pa sodišče meni, da so neutemeljeni. Določbe 221. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90), ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), urejajo pooblastila carinarnice in obveznosti imetnika konsignacijskega skladišča, če ta ne upošteva določb carinskega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, ki se nanašajo na konsignacijska skladišča. Zmotno je torej stališče tožbe, da bi tožena stranka spremembo podatkov v uvozni carinski deklaraciji lahko oprla na te zakonske določbe. Po presoji sodišča tožnik tudi nima prav, ko meni, da bi bila tožena stranka dolžna izbirati pravno sredstvo, na podlagi katerega bi obravnavala tožnikov zahtevek za uskladitev podatkov v uvozni carinski deklaraciji z dejanskim stanjem. Pravno sredstvo je procesna pravica stranke, ki jo mora le-ta, zlasti če gre za izredno pravno sredstvo, uveljavljati z decidirano navedbo za kakšno pravno sredstvo gre in na kateri z zakonom določeni razlog ga opira. Opustitev teh dolžnosti gre pri stranki, ki jo zastopa kvalificirani pooblaščenec, v spornem primeru špediter, pač v škodo stranki. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je tožena stranka kršila določbe 5. člena ZUP in da ni upoštevala 273. člena carinskega zakona.

Po navedenem je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. Skladno z navedenim ustavnim zakonom je sodišče tudi določbe ZUP in ZUS pri tem smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.