Jedro

Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo načelnika oddelka, zato mu pripada vtoževana razlika v plači in sicer med plačo, ki jo je dejansko prejemal za pomočnika protiobveščevalne zadeve in plačo višje vrednotnega delovnega mesta načelnika oddelka.

Ker je tožnik v spornem času (v maju in juniju 2006) v resnici opravljal delo načelnika, mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav naj tožena stranka še ne bi imela sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ker je to storila šele v juniju 2006.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto razliko v plači: - za mesec maj 2006 med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel na podlagi količnika 5,30, od tega bruto zneska plačati vse davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2006 dalje do plačila; - za mesece junij, julij, avgust in oktober 2006 med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel na podlagi količnika 6,00, od tega bruto zneska plačati vse davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne naslednjega meseca dalje do plačila; - za mesece junij, julij, september, oktober, november in december 2007 med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel na podlagi količnika 6,00, od tega bruto zneska plačati vse davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne naslednjega meseca dalje do plačila; - za mesece januar do julij 2008 med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel na podlagi količnika 6,00, od tega bruto zneska plačati vse davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne naslednjega meseca dalje do plačila; - za mesec avgust 2008 med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel na podlagi plačilnega razreda 42, od tega bruto zneska plačati vse davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači, med plačo, ki bi jo prejel tožnik in plačo po količniku 6,00, za mesece september 2006, januar do maj 2007, avgust 2007 ter razliko v plači med plačo, ki jo je prejel tožnik in plačo po 42. plačilnem razredu za čas od 1.9. 2008 do 5. 11. 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 257,04 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I. točko in posledično tudi III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz razlogov napačne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka oz. da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo upravičenost do razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo na podlagi količnika višje vrednotene dolžnosti, ker je ugotovilo, da je tožnik, ki je bil formalno imenovan na dolžnost pomočnika za protiobveščevalne zadeve, v spornem obdobju dejansko določen čas opravljal višje vrednoteno dolžnost načelnika oddelka za protiobveščevalne in varnostne zadeve. Sodišče je tožniku med drugim za mesece maj in junij 2006 priznalo razliko v plači med dejansko izplačano plačo za dolžnost pomočnika za protiobveščevalne zadeve v oddelku A. ter plačo, ki bi jo tožnik prejel na dolžnosti načelnika A.. Iz formacije B. št. ..., ki jo je tožena stranka v dokazne namene predložila sodišču je razvidno, da je bilo delovno mesto načelnik v organizacijski enoti A. sistemizirano dne 10. 7. 2006. Pred navedenim datumom so bila v oddelku A. sistemizirana samo štiri delovna mesta in sicer po dve delovni mesti referentov ter dve delovni mesti pomočnikov v nazivu major. Sodišče je tako za omenjena meseca tožniku nepravilno priznalo pravico do plače za delo na dolžnost, katere na podlagi zakona sprejeta formacija ne določa, saj lahko izhaja le iz veljavne formacije. Iz že oblikovane sodne prakse namreč izhaja, da so delavci upravičeni do razlike v plači, v kolikor po odredbi delodajalca opravlja zahtevnejše (višje vrednoteno) delovno mesto - formacijsko dolžnost, kar pomeni ne le, da se jim določeno delo odredi, pač pa da mora obstajati tudi konkretna formacijska dolžnost. Sodišče delavcu ne more prisoditi razlike v plači med plačo, ki jo prejema za dolžnost, na katero je razporejen in plačo za delo, ki ga opravlja, če dolžnost ni sistemizirana. Pri dolžnosti načelnika A. gre v mesecu maju in juniju 2006 za neobstoječo formacijsko dolžnost. Tožniku bi lahko razlika v plači pripadala šele 10. 7. 2006, ko je bilo delovno mesto načelnika sistemizirano. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi v 1. odstavku 31.a člena določa, da če je zaposleni razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Ta določba pa ne velja za višje upravne delavce. V primeru, da je zaposleni, ki je razporejen v višjo tarifno skupino, ponovno razporejen v nižjo tarifno skupino, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je v nižji tarifni skupini že dosegel. Višje upravne delavce opredeljuje Zakon o javnih uslužbencih v 196. členu, kjer določa, da se za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od I. do VI. stopnje, torej je višji upravni delavec uradnik, ki ima količnik za določitev osnovne plače 4,40 in več. Tožnik doseženih napredovanj v plačilnih razredih, upoštevaje 1. odstavek 31.a člena Pravilnika, na formacijski dolžnosti načelnika, kot delavec, ki glede pravic in obveznosti šteje med višje upravne delavce, ne bi mogel obdržati. Sodišče prve stopnje je tudi za mesec maj 2006 nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je v nasprotju z navedbami tožene stranke zaključilo, da je tožnik takrat že nadomeščal C.C.. Iz predloženih dokaznih listin tožene stranke namreč izhaja, da je C.C. takrat še bil prisoten, kar pomeni, da tožnik v mesecu maju 2006 v nobenem primeru še ni opravljal del in nalog dolžnosti načelnika in mu plačilo po dejanskem delu za ta mesec sodišče ne bi smelo priznati.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so naslednja: - da je imel tožnik v maju 2006 odločbo za pomočnika protiobveščevalne in varnostne zadeve in je na podlagi te odločbe dolžan po potrebi zamenjati tudi načelnika; - da je bil tožnik v spornem obdobju od maja 2006 do avgusta 2008, ko mesto načelnika v oddelku A. ni bilo popolnjeno (major C.C. je bil odsoten), edini v oddelku A. častnik, zato je lahko le on opravljal naloge načelnika; - da je tožnik v spornem obdobju opravljal vsa dela načelnika, kar sta potrdila njegova neposredna nadrejena D.D. in E.E., prav tako pa tudi podrejena F.F. in G.G.; - da je tožnik v obdobju od maja 2006 do avgusta 2006, oktobra 2006, junija in julija 2007 ter še v obdobju od septembra 2007 do avgusta 2008 opravljal delo načelnika oddelka A., zato mu je sodišče prve stopnje priznalo, da mu pripada vtoževana razlika v plači in sicer med plačo, ki jo je dejansko prejemal za pomočnika protiobveščevalne zadeve in plačo višje vrednotnega delovnega mesta načelnika oddelka A..

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožniku razlika v plači za mesec maj in junij 2006 ne pripada, ker konkretna formacijska dolžnost še ni obstajala in je bilo delovno mesto načelnika sistemizirano šele 10. 7. 2006. Na podlagi 5. odstavka 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) uporabnik proračuna v Aktu o sistemizaciji ne sme sistemizirati delovnega mesta in naziva, ki ni naveden v zakonu, podzakonskem predpisu ali kolektivni pogodbi. V konkretnem primeru to pomeni, da tožena stranka v formaciji ne more določiti formacijskih dolžnosti, ki niso določene v uredbi ali kolektivni pogodbi dejavnosti, obenem pa jih mora uvrstiti v predpisane plačne razrede. Tožena stranka bi v formaciji morala določiti formacijske dolžnosti, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje formacijskih dolžnosti slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora formacija vključevati ustrezno formacijsko dolžnost, v okviru katere se te naloge opravljajo. Ker je tožnik v resnici opravljal delo načelnik A. (tudi v maju in juniju 2006), mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka še naj ne bi imela sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti(1) in je to storila šele 10. 7. 2006. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tožena stranka tudi ni nikoli podala ugovora, da delovno mesto v mesecu maju in juniju sploh ni bilo sistemizirano. Prav iz ukaza z dne 14. 12. 2005, ki izrecno govori o prevzemu nalog in pristojnosti načelnika oddelka kaže na to, da navedeno ne bi bilo mogoče, če takrat delovno mesto ne bi bilo sistemizirano. Te pritožbene navedbe pa tudi pomenijo pritožbeno novoto (337. člena ZPP).

Delodajalec je dolžan že na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki se v skladu s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in v povezavi s 1. odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ta obveznost pa izhaja tudi iz 13. točke 2. odstavka ZSPJS, ki kot osnovno plačo opredeljuje tisti del plače, ki ga prejme javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu(2).

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da se je delo načelnika A. opravljalo v nazivu podpolkovnik in da je osnovni količnik naziva podpolkovnik v starem plačnem sistemu 5.30, majorja pa 4.80. Glede na to, da je tožnik za mesec maj prejel plačo glede na osnovni količnik 5.00, mu je sodišče za ta mesec pravilno priznalo vtoževano razliko do količnika 5.30, ki je osnovni količnik za plačo načelnika oddelka za protiobveščevalne in varnostne zadeve. Tožnik je v času, ko je opravljal delo načelnika, z odločbo z dne 20. 6. 2006 z dnem 1. 6. 2006 napredoval za dva plačna razreda v količnik 5.60. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da če bi z dnem, ko je dejansko začel opravljati delo načelnika, to je 1. 5. 2006, tožnik bil formalno razporejen na formacijsko dolžnost načelnika z osnovnim količnikom 5.30, bi dne 1. 6. 2006 upoštevaje določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 42/94 in nadaljnji) ravno tako napredoval za dva plačilna razreda in sicer v količnik 6.0. Tožnikova razporeditev na višje vrednoteno formacijsko dolžnost na njegovo pravico do napredovanja ne vpliva. V skladu z 2. odstavkom 5. člena Pravilnika, se namreč v napredovalno obdobje treh let šteje ves čas, ki ga je zaposleni prebil na delovnih mestih enake ali podobne zahtevnosti. Na podlagi 195. člena ZJU je delovno mesto s količnikom 5.30 uvrščeno v naziv 4. stopnje, delovno mesto s količnikom 5.60 pa v naziv 3 stopnje. Na podlagi 196. člena ZJU pa se glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, se za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih 1. do 6. stopnje. Glede na navedeno je imel tožnik na obeh delovnih mestih pravice in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, ker pomeni, da je opravljal dela enake oziroma podobne zahtevnosti, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljeni je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje za mesec maj 2006, ko je v nasprotju z navedbami tožene stranke zaključilo, da je tožnik že takrat nadomeščal C.C.. Tožniku neposredno nadrejeni D.D., ki je bil v spornem obdobju razporejen na dolžnost načelnika sektorja za operativno učne zadeve H. in E.E., ki je bil od maja 2006 do novembra 2008 zaposlen na dolžnosti načelnika štaba v poveljstvu za doktrino, sta skladno izpovedala, da je bil tožnik v maju 2006 razporejen v oddelek A., ker je bil tožnikov prvi nadrejen major C.C. odsoten. Prav iz razloga odsotnosti majorja C.C. je bilo tožniku odrejeno delo načelnika, ki ga je bilo potrebno opraviti. Tudi zaslišani priči G.G. in F.F. sta izpovedala, da je bil tožnik v spornem obdobju njun nadrejeni in da je (od maja 2006 dalje) opravljal delo načelnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh zaslišanih prič pravilno ugotovilo, da je tožnik že od maja 2006 dalje opravljal delo načelnika v oddelku A., zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Enako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014 v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 159/2013. Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 306/2009.