Jedro

Vlomen vstop v tuje stanovanje in iskanje predmetov v njem ne pomenita le ogrozitve premoženjskih, temveč tudi prekršitev osebnostnih pravic oškodovancev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 16. 4. 2016 zoper obdolženega L. R. odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep je zagovornik vložil pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat istega sodišča s sklepom z dne 21. 4. 2016 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, zaradi, kot uvodoma navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi, podredno pa, naj ga spremeni tako, da ugodi predlogu za nadomestitev pripora z varščino.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. ZKP navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je sodišče ustrezno upoštevalo način izvršitve očitanih kaznivih dejanj in okoliščino, da obdolženec nima nobenih povezav z Republiko Slovenijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se nanj nista odzvala.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija ugotovitve, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve očitanih mu kaznivih dejanj, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

6. Navedbam vložnika, da je preiskovalna sodnica nepravilno sklepala na obstoj begosumnosti, ni mogoče pritrditi. Ugotovljena dejstva, opredeljena v točki 12 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice, ki jih vložnik povzema, po presoji Vrhovnega sodišča povsem zadoščajo za sklep o obdolženčevi begosumnosti, ne glede na to, da se dejstvo tujega državljanstva nanaša na eno od Republiki Sloveniji sosednjih držav. Obdolženec je res utemeljeno osumljen »zgolj« izvršitve poskusa premoženjskih kaznivih dejanj, ne pa dokončanih kaznivih dejanj. Vložnik na tej podlagi navaja, da je zaradi nesorazmernosti med (nizko) stopnjo obdolženčeve ogrozitve zavarovanih dobrin in (visoko) stopnjo posega v obdolženčevo svobodo, ki jo pomeni odvzem prostosti, odreditev pripora zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja izključena. Pri tem očitno spregleda pojasnila zunajobravnavnega senata o teži dejanj, ki jih je obdolženec osumljen: vlomen vstop v tuje stanovanje in iskanje predmetov v njem ne pomenita le ogrozitve premoženjskih, temveč tudi prekršitev osebnostnih pravic oškodovancev. Vrh tega vložnik spregleda določbi prvega in drugega odstavka 34. člena Kazenskega zakonika, iz katerih izhaja, da se storilec zaradi izvršitve poskusa kaznivega dejanja, za katero se sme izreči kazen treh let zapora, kaznuje v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje. Predpis, da se sme storilec za poskus kaznovati enako kot za dokončano kaznivo dejanje, kaže na zmotnost vložnikove teze, da je treba (z vidika odrejanja omejevalnih ukrepov) poskus storitve kaznivega dejanja kar samodejno vrednotiti blažje od dokončanega kaznivega dejanja.

7. Razlogi v izpodbijanih sklepih glede pomanjkljivosti uporabe »mednarodnih instrumentov« so razlogi o pomanjkljivostih uporabe teh instrumentov, ne pa razlogi o obdolženčevi begosumnosti, kot povsem zgrešeno navaja vložnik. V zvezi s pavšalno navedenim (navrženim) stališčem, da bi bila varščina primernejši ukrep od pripora, Vrhovno sodišče pripominja, da se varščina lahko odredi le na podlagi konkretiziranega predloga: ponujena mora biti v določenem znesku, saj lahko sodišče le na ta način presodi, ali ustreza stopnji begosumnosti, teži dejanja, premoženjskim razmeram obdolženca ter drugim upoštevnim okoliščinam.(1) C.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani pravnomočni sklep po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 52442/2013-310 z dne 27. 3. 2014, tč. 10.