Jedro

Delavcu je prenehalo delovno razmerje zaradi petih dni neopravičenega izostanka z dela, ker se ni dogovoril za izrabo letnega dopusta s pristojnim organom pred tem, ko je izostal z dela z namenom izrabe letnega dopusta.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval, da sodišče ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 7.11.1994, s katerim je pristojni organ toženke ugotovil, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi zaporednih petih delovnih dni neupravičenega izostanka z dela, nezakonit in neveljaven, ter da ga je treba razveljaviti. Zato je sodišče zavrnilo tudi drugi del zahtevka, da naj se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter da mu pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja od 22.11.1994 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik med 23.8.1994 in 1.9.1994 neupravičeno izostal z dela, s tem da ni sprejelo njegove trditve, da je v tem obdobju izrabil letni dopust. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mu je ugodilo v vseh zahtevkih, razen glede zahtevka za povrnitev stroškov prevoza, ki ga je zavrnilo, ker jih tožnik ni priglasil v konkretni višini. Ugotovilo je, da je bil tožniku že v marcu oziroma aprilu 1994 odobren letni dopust za čas, za katerega se mu očita neupravičen izostanek.

Ugotovilo je, da odobritev dopusta ni bila le načelna, temveč določna oziroma konkretna ter vnešena v plan dopustov toženke. Sodišče je štelo kot pravno pomembno dejstvo, da izraba letnega dopusta v dogovorjenem času delavcu s sklepom o razporeditvi tožnika v podružnico v Koper, ni bila preklicana. Tožnik je bil dolžan obvestiti enoto v Kopru o tem, v katerih dneh bo izrabil letni dopust, kar je po oceni drugostopenjskega sodišča tudi storil s tem, da je o nameravani izrabi dopusta obvestil sodelavca Z. H.. V primeru, da tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti izrabe letnega dopusta v obdobju, v katerem mu je bil odobren, bi ga morala o tem obvestiti. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožniku odsotnosti v času od 23.8. do 1.9.1994 ni mogoče šteti za neupravičen izostanek z dela po 5. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR).

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ali da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje. Revizija navaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila odobritev dopusta tožniku v enoti v Murski Soboti določena in ne načelna. Tožnik bi moral v primeru, da je želel izrabiti letni dopust v času, ko je bil razporejen v enoti toženke v Kopru, tam urediti vse potrebno za izrabo letnega dopusta. O izrabi letnega dopusta bi se moral dogovoriti z vodjo enote v Kopru. Tožnik je torej samovoljno izrabil letni dopust. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Ur. list RS, št. 52/92 in 19/94, v nadaljevanju: ZPP/77) vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Po določilih 31. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) dolžino letnega dopusta določi pristojni organ oziroma delodajalec na podlagi meril, ki so določena s splošnim aktom oziroma s kolektivno pogodbo. V 131. členu Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (Ur. list RS, št. 69/94, 34/96, v nadaljevanju: KPDŽP) določa, da delodajalec sestavi načrt letnega dopusta, 132. in 133. člen urejata izrabo, 134. člen pa evidentiranje izrabe letnega dopusta. Kolektivna pogodba o dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Uradni list RS, št. 45/94, v nadaljevanju KPDGT) v drugem odstavku 24. člena določa, da razporeditev letnih dopustov določi poslovodni organ oziroma delodajalec po predhodnem posvetu z delavci.

Po ugotovitvi revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, oziroma ga ni uporabilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, katera kolektivna pogodba velja za toženko stranko (KPDŽP ali KPDGT) in tudi ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev (ZTPDR in navedeni kolektivni pogodbi). Ni tudi navedeno, ali in katere določbe internih aktov tožene stranke, ki sploh niso bili predloženi sodišču, urejajo izrabo letnega dopusta. Odločitev o posamični pravici delavca, kakršna je odločitev o izrabi letnega dopusta delavca, mora biti določena in ne le določljiva. To je razvidno iz pravil 47. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora biti predmet obveznosti v pogodbenih razmerjih določen ali določljiv, ter iz določil 12. člena ZOR, po katerem morajo udeleženci pogodbenih razmerij pri izpolnjevanju teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Za delovno razmerje je značilna delavčeva vključitev v organiziran delovni proces, v katerem delavec in delodajalec prevzemata obveznosti, ki jih morata izpolnjevati tako, da pri tem ne ogrozita pravic in interesov druge strani. Enostranska prekinitev opravljanja dela delavca brez soglasja ali obvestitve delodajalca ni dopustna, saj lahko takšno ravnanje delodajalcu povzroči škodo. O izrabi letnega dopusta mora biti med delavcem in delodajalcem doseženo soglasje. V primeru, da je določitev časa izrabe letnega dopusta upravičenje ene strani, mora ta stran drugo o tem pravočasno obvestiti. Sodišče druge stopnje je v sodbi ugotovilo, da je bila odobritev letnega dopusta tožnika v tej zadevi "določna" in ne le "načelna", kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Vnešena naj bi bila v plan dopustov, vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, ali je pri toženi stranki obstajal za leto 1994 takšen plan, iz katerega bi bilo razvidno, da je bila tožniku odobrena izraba letnega dopusta v dnevih tožnikove odsotnosti med 23.8.1994 in 1.9.1994. Tožnik o nameravani izrabi letnega dopusta v konkretno določenem časovnem obdobju ni obvestil pristojnih organov delodajalca, temveč le svojega sodelavca, torej ni izpolnil svoje obveznosti, ki bi jo imel, če bi bil pri toženki uveljavljen omenjeni standard načina sporočanja o času izrabe letnega dopusta.

S tem, da je sodišče druge stopnje v sodbi zavzelo stališče, da je bila odobritev letnega dopusta tožniku dovolj konkretna in da je tožnik izpolnil svojo obveznost do toženke glede obvestitve o času izrabe letnega dopusta, je zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je prezrlo, da je za končno odločitev o upravičeni ali neupravičeni odsotnosti tožnika treba ugotoviti, ali je bil tožniku za obdobje med 23.8.1994 in 1.9.1994 letni dopust odobren s točno označitvijo dnevov opravičene odsotnosti in ugotoviti, kakšna pravila ali standardi so veljali pri toženki glede odločanja o tem, kdaj lahko delavec izrabi letni dopust. Iz teh razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določili drugega odstavka 395. člena ZPP/77 reviziji ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77. Sodišče je določbe ZOR in ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).