Jedro

Prvotna predlagateljičina zahteva za denacionalizacijo, vložena pri upravnem organu, ni bila popolna. Zahteva je bila naknadno dopolnjena in to povsem jasno tudi glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Če vložnik v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, se šteje, da je bila vloga že od samega začetka v redu (drugi odstavek 68. člena ZUP), kar v obravnavanem primeru velja tudi glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije: šteje se, da je bilo že od samega začetka jasno navedeno v tistem obsegu, kot je bilo opredeljeno z dopolnitvijo zahteve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlagateljičin predlog za denacionalizacijo kot prepozen, sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je predlagateljica pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predlagateljica sama zahtevo za denacionalizacijo vložila 1.6.1993 in v njej navedla tudi parcelo št. 187 k.o. ... Parcela je bila nacionalizirana z odločbo z dne 20.8.1959 in šele v upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je prešla v državno last na podlagi pravnega posla in takratni pooblaščenec je menil, da zato ta parcela ni predmet denacionalizacije (kljub njeni navedbi v zahtevi). O tej parceli pa upravni organ ni nikoli odločil in zato o pravovarstvenem zahtevku ni pravnomočno odločeno. Ni izdal sklepa o ustavitvi postopka v tem delu zaradi umika, čeprav je pooblaščenčevo izjavo štel za umik, ni z odločbo zavrnil zahteve za denacionalizacijo glede te parcele niti je ni v tem delu zavrgel kot nepopolne (priložene listine pa so se nanašale tudi na parcelo št. 187). Upravni organ tako ni ravnal v skladu z Zakonom o upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki je veljal v času poziva za dopolnitev vloge), kar je ugotovil, ko je zadevo odstopil v reševanje sodišču kot stvarno pristojnemu. Revizija meni, da je izjavo pooblaščenca „ni predmet denacionalizacije“ v najslabšem primeru mogoče šteti za umik zahteve za navedeno parcelo in bi moral biti izdan sklep o ustavitvi postopka. Če ta izjava ni umik, pa se jo lahko upošteva le kot pravno naziranje pooblaščenca, kar lahko stranka pred izdajo odločbe kadarkoli prekliče. Navedba pravnega temelja ne more predstavljati nove vloge. Sodišči sta tako zmotno uporabili materialno pravo (64. člen Zakona o denacionalizaciji, ZDen, Uradni list RS, št. 27/1991 – 18/2005), takšna razlaga pa je tudi v nasprotju z utečeno sodno prakso vrhovnega sodišča in tudi odločitvijo samega višjega sodišča v drugi zadevi – s tem pa je kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ker se višje sodišče ni opredelilo do navedb pritožbe o utečeni sodni praksi vrhovnega sodišča v podobnih primerih in lastnem sklepu, pa je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007). Višje sodišče se ni opredelilo do pritožbe zoper sklep o plačilu sodne takse, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da vrhovno sodišče sklepa druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila po 375. členu ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS, št. 30/86) vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Prvi odstavek 64. člena ZDen določa rok, v katerem mora biti najkasneje vložena zahteva za denacionalizacijo in ta rok se je za fizične osebe in osebe iz 14. člena ZDen iztekel 7.12.1993. Če je zahteva vložena kasneje, jo sodišče zavrže (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V obravnavanem primeru je predlagateljica postopek sprožila pred upravnim organom z vložitvijo zahteve dne 1.6.1993. Zahteva je bila torej vložena pravočasno. Odločilno vprašanje pa je, ali je predlagateljica v tej zahtevi kot predmet denacionalizacije opredelila tudi parcelo št. 187 k.o. ...: če jo je, je bila zahteva vložena pravočasno in se postopek, ki se je sicer začel pred upravnim organom, nadaljuje pred sodiščem, saj je bil temelj podržavljena pravni posel iz 5. člena ZDen; če je ni, pa je bil naknaden predlog predlagateljice za odstop zahtevka sodišču v bistvu nov predlog za denacionalizacijo oziroma razširitev predloga za denacionalizacijo na novo premoženje po roku iz 64. člena ZDen – po tem roku pa zahteve za denacionalizacijo ni dovoljeno vsebinsko razširjati tako, da bi se zahtevala denacionalizacija dodatnih parcel, ki s prvotno zahtevo niso bile zajete, saj bi to pomenilo, da bi udeleženec zgolj s formalno vložitvijo zahteve dejansko obšel določilo o zakonitem roku in bi lahko ves čas postopka zahteval vrnitev še dodatnega (novega) premoženja.

Sodišči prve in druge stopnje sta različno šteli, ali je predlagateljica v prvotni zahtevi navedla tudi parcelo št. 187 k.o. ... kot premoženje, ki je predmet denacionalizacije, obe pa sta soglašali, da je šele s tem, ko je na poziv upravne enote, naj zahtevo med drugim dopolni z navedbo pravnega temelja podržavljenja in s podatki o premoženju, ki je predmet denacionalizacije, opredelila predmet denacionalizacije z učinkom od samega začetka postopka. Sodišče prve stopnje je to tudi povsem jasno zapisalo tako, da je neutemeljen očitek, da gre za nasprotje med zapisoma, da je v zahtevi ta parcela sicer navedena, da pa se navedba v vlogi 5.2.2007 šteje za novo (prepozno) vlogo in kar naj bi zato po stališču revizije predstavljalo revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje in upravnega spisa Upravne enote Maribor izhaja naslednji tek postopka: * Zahtevo za denacionalizacijo je vložila predlagateljica sama (laična vloga) 1.6.1993. V njej je pod točko pravni temelj podržavljenja in podatki o odvzetem premoženju navedla tudi parcele 187/1, 187/3 in 187/7 (vse so očitno nastale iz prvotne 187 k.o. ...). Parcele je v zahtevi navedla večkrat, poleg pa tudi določene odločbe kot temelj denacionalizacije. * V predhodni priglasitvi pravic (vloženi že 30.8.1990) so navedene tako parcela 187, kot nekatere iz nje nastale parcele (187/1, 187/3, 187/4, 187/5). * Upravna enota Maribor je predlagateljico pozvala na popravo vloge 15.12.1997. Navedla je, da je treba zahtevo dopolniti med drugim z navedbo pravnega temelja podržavljenja in s podatki o premoženju, ki je predmet denacionalizacije – te sestavine mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati po 62. členu ZDen, v skladu s 68. členom ZUP pa je bila predlagateljica opozorjena, da bo sicer njena zahteva zavržena. * Predlagateljica je (tokrat po odvetniku) vložila vlogo „dopolnitev zahteve in dostava listin“. Glede pravnega temelja podržavljenja je navedla Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in Zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča; glede premoženja pa, je pojasnila, „da je parc. št. 187 njiva v izmeri 2.6984 ha s pogodbo z dne 27.11.1958 bila prodana občini M. še pred sprejemom Zakona o nacionalizaciji... za ceno 1.888.880,00 DIN (pogodba je v spisu), tako da ta parcela ni predmet denacionalizacije.“ * Upravni postopek denacionalizacije se glede te parcele ni vodil, upravna enota pa je večkrat v svojih ugotovitvah in odločbah to tudi poudarila ter ponovila predlagateljičino opredelitev predmeta denacionalizacije v njeni dopolnitvi zahteve. * V spisu je sicer določena dokumentacija, ki se nanaša tudi na parcelo št. 187, ki pa se, kolikor se tiče te parcele, nikoli ni obravnavala. * 5.2.2007 je predlagateljica po odvetniku vložila „predlog za delni odstop den. zahtevka Okrajnemu sodišču v Mariboru.“ Meni, da je iz odločb upravnega organa razvidno, da je vlogo prejšnjega pooblaščenca predlagateljice štel za delni umik zahtevka, o čemer pa ni izdal sklepa o ustavitvi postopka, zaradi česar postopek glede te parcele še ni končan, predlagateljica pa sedaj umika tako izjavo in predlaga, da upravni organ del zahtevka za denacionalizacijo, ki se nanaša na parcelo 187, odstopi sodišču, ker je bila pogodba, s katero je bila parcela prodana, sklenjena pod prisilo (5. člen ZDen). * Upravni organ je vlogo z dopisom 30.7.2007 odstopil sodišču. Iz navedenega izhaja, da prvotna predlagateljičina zahteva, vložena 1.6.1993, ni bila popolna, saj ni vsebovala vseh podatkov po 62. členu ZDen. Že zaradi tega, ker se je isto premoženje pojavljalo v zahtevi večkrat kot nacionalizirano z različnimi odločbami, je bila nejasna. Namen podatkov po 62. členu ZDen je natančna opredelitev materialnega zahtevka stranke – premoženja, na katero se zahteva nanaša, z navedbo pravnega temelja podržavljenja in pravice do vrnitve ter oblike, v kateri se zahteva vrnitev. Za uvedbo postopka denacionalizacije ne zadostuje zgolj vložitev zahteve v formalnem pomenu te besede, temveč mora formalna vloga stranke vsebovati zahtevek za priznanje pravice po določbah zakona.(1) Zahteva je bila naknadno dopolnjena in to povsem jasno tudi glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Če vložnik v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, se šteje, da je bila vloga že od samega začetka v redu (drugi odstavek 68. člena ZUP), kar v obravnavanem primeru velja tudi glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije: šteje se, da je bilo že od samega začetka jasno navedeno v tistem obsegu, kot je bilo opredeljeno z dopolnitvijo zahteve. Z dopolnitvijo zahteve pa je predlagateljica parcelo št. 187 izključila iz postopka denacionalizacije. Zato upravnemu organu ni bilo treba izdajati sklepa o delnem umiku zahteve in mu tudi ni mogoče očitati, da o delu zahteve, ki se tiče parcele št. 187, (sploh še) ni odločil, saj ta parcela ni bila predmet zahteve. Prav tako upravnemu organu ni bilo treba zavreči zahteve v delu, ki se nanaša na parcelo št. 187, saj zahteva glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije, ni bila (več) pomanjkljiva ali nerazumljiva. Iz istih razlogov tudi ni mogoče slediti reviziji, da je predlagateljica z vlogo 5.2.2007 navedla le drugo pravno podlago denacionalizacije (pogodbo namesto Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč oziroma na njegovi podlagi izdane odločbe), pač pa je dejansko po preteku prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen zahtevo razširila še na dodatno premoženje, parcelo št. 187 ... Revizija se pri zatrjevanju zgolj spremembe pravne podlage sklicuje na sklep višjega sodišča, ki ga je izdalo v drugi zadevi, vendar iz v reviziji povzetega dela obrazložitve tega sklepa ni mogoče sklepati, da gre za identično situacijo tudi v dejanskem pogledu. V zvezi s tem pa je neutemeljena tudi trditev o odstopu od utečene sodne prakse in pomanjkanju razlogov o tem. Zgolj pavšalen očitek v pritožbi o odstopu od sodne prakse vrhovnega sodišča od sodišča druge stopnje ni terjal posebnega odgovora, saj drugačne enotne in ustaljene sodne prakse vrhovnega sodišča ni. Tudi odločbi, ki ju omenja revizija, z obravnavanim primerom nista primerljivi.(2) Pritrditi je sicer treba revizijski trditvi, da je bila določena dokumentacija glede parcele št. 187 k.o. ... predložena v upravnem postopku. Do tega je prišlo na eni strani zato, ker iz prvotne zahteve vendarle ni bilo jasno, katero premoženje je predmet denacionalizacije, na drugi strani pa zato, ker je bila parcela št. 187 vpisana v zemljiškoknjižni vložek, v katerem so bile vpisane tudi druge podržavljene parcele, ki pa so bile predmet vračanja v upravnem postopku. Vendar pa se ta dokumentacija glede parcele št. 187 k.o. ... nikoli ni vsebinsko obravnavala.

Očitek revizije višjemu sodišču, da se ni opredelilo do pritožbe zoper sklep o plačilu sodne takse oziroma navedbi, da se v tem postopku ne plačujejo sodne takse (očitno v povezavi s pravnim poukom v sklepu prve stopnje) posebnega odgovora ne terja, saj ne more vplivati na utemeljenost revizije zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan; sicer pa o plačilu sodne takse poseben sklep ni bil izdan, zaradi česar revizijskemu sodišču o tem delu revizije tudi ni bilo treba posebej odločati. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 384. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 440. Op. št. (2): Gre za sklepa civilnega oddelka II Ips 184/99 in II Ips 185/99 (ki obravnavata vprašanje pravočasno vložene vloge pri upravnem organu, ki je po izteku roka iz 64. člena ZDen odstopljena sodišču) in odločbo upravnega oddelka I Up 1240/2005 (katere dejanska podlaga je bila očitno drugačna).