Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče meni, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega v smislu določbe 68. člena ZTuj-2, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju Evropske unije. Njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, saj je sicer ni mogoče izvršiti, kar pa se lahko, ob upoštevanju pojasnjenih dejanskih okoliščin, zagotovi le s podaljšanjem tožnikove nastanitve v Centru za tujce.
I.Tožba se zavrne.
II.Tožnik trpi sam svoje stroške postopka.
Povzetek izpodbijane odločbe
1.Center za tujce Postojna (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo, št. 021-35/2024/10 (216-06) z dne 6. 1. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožniku, ki v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) prebiva nezakonito in je v postopku odstranitve iz države, zaradi nesodelovanja v postopku odstranitve in ker je postopek ugotavljanja še v teku, odredil podaljšanje nastanitve v Centru za tujce za največ 6 mesecev, ker obstaja nevarnost njegovega pobega in ker je utemeljeno pričakovati, da ga bo mogoče v tem času odstraniti. Tožeča stranka je še odločila, da z izdajo odločbe niso nastali posebni stroški postopka, da odločba velja takoj in da tožba ne zadrži njene izvršitve.
2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila, da je tožnik od 6. 7. 2024 dalje nastanjen v Centru za tujce na podlagi odločbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju PPIU Ljubljana), št. 2255-367/2023/15 z dne 6. 7. 2024. Ta je istega dne tožniku izdala tudi odločbo o vrnitvi št. 12648888, na podlagi katere je treba tožnika odstraniti iz RS in tudi iz območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma.
3.Tožena stranka navaja, da je postopek podaljšanja omejitve gibanja tožniku uvedla po uradni dolžnosti na podlagi prve alineje 1. odstavka 79. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V zadevi je vodila skrajšani ugotovitveni postopek po 4. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po tej določbi se skrajšani ugotovitveni postopek izvede takrat, ko gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, dejstva, na katera se mora opirati odločba, pa so ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. V primerih skrajšanega ugotovitvenega postopka stranke ni treba zaslišati. Tožnik je bil sicer zaslišan 7. 11. 2024, dejansko stanje pa se od takrat do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenilo.
4.Policija ima dolžnost, da izvrši odločbo o vrnitvi, nastanitev v Centru za tujce pa je nujna, ko je glede na individualne okoliščine utemeljena nevarnost, da bi z uporabo milejših ukrepov tujec pobegnil ali se skril in se tako izognil odstranitvi iz države. Glede na dosedanje tožnikovo nezadostno sodelovanje v postopku ni mogoče sklepati, da bi spoštoval odločitev o njegovi vrnitvi. Tožnik namreč v postopku ne sodeluje, kar je tudi razlog, da pridobivanje potovalnega dokumenta in organizacija njegovega vračanja terjata več časa. Glede na dosedanje izkušnje traja običajen postopek izdaje potovalnega dokumenta, kolikor oseba sodeluje z veleposlaništvom, nekaj dni do nekaj tednov. Če pa oseba ne sodeluje, lahko tak postopek traja več mesecev. Tožnik ni predložil nobenih dokazil o svoji istovetnosti, o sebi pa daje različne podatke.
5.Ob upoštevanju opisanih ugotovitev je tožena stranka odredila, da se tožniku podaljša nastanitev v Centru za tujce, saj njegova istovetnost ni znana, postopek ugotavljanja pa je še vedno v teku. Pričakuje pa, da bo tako podaljšanje trajalo največ 6 mesecev, saj gre pričakovati, da ga bo v tem času mogoče odstraniti.
6.Prvi informativni razgovor je bil s tožnikom opravljen 11. 7. 2024. Tožnik je zavrnil vračanje v Alžirijo, četudi mu je bila ponujena in obrazložena možnost prostovoljnega vračanja z vključitvijo v program reintegracije, ki ga vodi Evropska Unija. Tožnik je takrat povedal, da v postopku odstranitve v svojo matično državo ne bo sodeloval ter da tudi nima namena sodelovati z veleposlaništvom Alžirije. Tožnikova istovetnost doslej še ni bila potrjena, saj o tem ne razpolaga z nobeno listino, niti o svoji istovetnosti ni predložil drugih dokazil, četudi ga je tožena stranka k temu pozvala.
7.Tožena stranka je 8. 10. 2024 prejela tožnikovo vlogo s prošnjo za milejši ukrep. Navedel je, da prosi, da se mu omogoči bivanje na naslovu ... pri A. A., ter da se bo redno javljal pri za to določeni policijski postaji. Tožena stranka je zaslišanje tožnika v tej zadevi opravila 7. 11. 2024, nato pa mu je izdala negativno odločbo. Na ustni obravnavi je tožnik navedel svoje ime, ime pokojnih očeta in matere ter svoje rojstne podatke. Povedal je, da se v Alžirijo ni pripravljen vrniti zato, ker čaka odškodnino in da mu je to svetovala odvetnica, pa tudi sodnica. Kot je pojasnil, so mu pripravljene pomagati inštitucije, namenjene za pomoč beguncem, in sicer Ambasada Rog ter Filantropija. K vlogi za milejši ukrep je tožnik priložil soglasje lastnice stanovanja, kjer naj bi prebival.
8.Tožena stranka tožnikovih navedb ne more sprejeti kot verodostojnih. Tožnik je namreč v RS podal prošnjo za mednarodno zaščito že 17. 6. 202o, vendar pa je bil postopek 11. 8. 2020 ustavljen, saj je samovoljno zapustil prostore azilnega doma. Dne 7. 1. 2021 je nato vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila zavrnjena, odločitev o tem pa je 8. 5. 2024 postala pravnomočna in izvršljiva. Tožniku je bil določen desetdnevni rok za prostovoljni odhod, ki ga ni upošteval. Dne 30. 5. 2024 je tožnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki je bil pravnomočno zavržen, prav tako je bil 12. 7. 2024 pravnomočno zavržen še njegov drugi zahtevek.
9.Tožena stranka navaja, da je tožnik po samovoljnem odhodu iz azilnega doma nekaj časa bival v Nemčiji, kjer je bil iskan zaradi spolnih deliktov z ukrepom prijetja. Tudi v RS je bil obravnavan zaradi suma storitve več kaznivih dejanj in prekrškov. V zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi je bil spoznan za odgovornega za prekrške po Zakonu o varstvu javnega reda in miru, po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, po Zakonu o tujcih in po Zakonu o zasebnem varovanju. Tožnik je bil tudi obsojen za dve kaznivi dejavni, za obe pa sta mu bili izrečeni pogojni obsodbi. Preizkusna doba za kaznivi dejanji prikrivanje in poškodovanje tuje stvari se izteče 4. 2. 2025, za še eno kaznivo dejanje prikrivanje pa 22. 6. 2025.
10.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni s potrebno gotovostjo izkazal, da bi ostal na ozemlju RS do njegove odstranitve in da bi spoštoval milejši ukrep. Zato ocenjuje, da legitimno postavljenega cilja, to je tožnikove odstranitve iz države, brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče učinkovito realizirati. Skrb za javni red in mir ter varnost je namreč tudi v tem, da se zagotavlja spoštovanje vseh pravil v državi, kar enako velja tudi za tujce. Tega tožnik s svojimi dosedanjimi ravnanji ne dokazuje. Dejstvo je, da tožnikova istovetnost ni potrjena, razlog za to pa je v tem, da tožnik v postopku ne sodeluje. Glede na vse opisane individualne okoliščine tožena stranka ocenjuje, da ni mogoče pričakovati, da bi se tožnik prostovoljno javil zaradi vračanja v matično državo. Nenazadnje je že večkrat izrazil namero, da odločbe o vrnitvi ne bo spoštoval, vse to pa kaže, da gre za okoliščini iz 68. člena ZTuj-2, ki kažeta na nevarnost njegovega pobega in zato ni podlage, da bi tožena stranka tožnikovo nastanitev v centru nadomestila z milejšim ukrepom.
11.Tožena stranka še pojasnjuje, da je 10. 7. 2024 veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti zaprosila za potrditev tožnikove istovetnosti in za izdajo potovalnega dokumenta. Dne 14. 11. 2024 je bil opravljen osebni razgovor tožnika s predstavniki alžirskega veleposlaništva, odgovora veleposlaništva pa tožena stranka zaenkrat še ni prejela.
Povzetek tožbe
12.Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja ter s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku omogoči milejši ukrep. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po tem, ko povzame ključne poudarke iz izpodbijane odločbe, navaja, da se tožena stranka zgolj sklicuje na nekatere odločbe ZTuj-2, ne da bi opisala dejansko stanje o tem, kaj je doslej naredila v smeri zagotavljanja tožnikove odstranitve iz države in kakšne so realne možnosti za njegovo odstranitev. Nikjer namreč ni navedla dejstev in dokazov o fazi tega postopka, niti ni pojasnila, kaj je razlog, ki onemogoča realizacijo izrečenega ukrepa. Treba je upoštevati, da je tožnik v prvem obdobju šestih mesecev trajanja njegovega bivanja v Centru za tujce zaprosil za izrek milejšega ukrepa, pri tem pa izpovedal drugače, kot je izjava, na katero se sklicuje tožena stranka. Tožnik namreč že nekaj časa sodeluje v postopku in je to tudi izpovedal na zapisnik v postopku za izrek milejšega ukrepa. O tej zadevi se sedaj pri sodišču vodi postopek upravnega spora pod št. III U 1/2025. Tožnik je jasno izpovedal, da ne bo samovoljno zapustil RS, da se je pripravljen redno javljati ter da pričakuje odškodnino. V matično državo se je pripravljen vrniti po tem, ko bo to odškodnino prejel. Tožena stranka pa se v svojih ugotovitvah namesto vsega navedenega sklicuje na dejstva, ki jih je zaznala v juliju 2024.
13.Tožena stranka bi morala tožnika zaslišati, da bi ugotovila resnično dejansko stanje. Po določilih 5. člena EKČP je odvzem prostosti dopusten, če se ta ukrep izreče z namenom deportacije. Odvzem prostosti migrantom z neurejenim statusom pa ne bi smel biti samovoljen, niti samodejna posledica domnevnih kršitev ZTuj-2. Pridržanje bi moralo biti izjema, izrečeno kot sorazmeren in individualen ukrep, ki bi moral biti hiter in strokovno izpeljan. Nikakor pa omejitev gibanja ne sme biti oblika kaznovanja ali sankcija. Tožnik meni, da mu je zato utemeljeno omogočiti milejši ukrep, ki bo manj posegel v njegovo pravico do svobode gibanja in prostosti ali pa takoj izvršiti njegovo odstranitev iz države.
Povzetek odgovora na tožbo
14.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, sodišču pa predlaga naj tožbo zavrne. Po tem, ko strnjeno povzame tožbene ugovore, navaja, da ti niso resnični in da niso utemeljeni. Izpodbijana odločba je bila izdana ob pravilni in zakoniti uporabi 144. člena ZUP in je ustrezno obrazložena. V nadaljevanju povzema bistvene poudarke iz izpodbijane odločbe ter ugotavlja, da je tožnikovo sklicevanje na spremenjene okoliščine, ki naj bi nastopile po izdaji prve odločbe v juliju 2024, zgolj pavšalno. Tožnik namreč v tožbi ne navaja, kaj se je od takrat spremenilo. Če bi tožnik želel s takim ugovorom uspeti, bi moral po mnenju tožene stranke konkretno navesti vse spremenjene okoliščine in tudi pojasniti, kako bi te lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Glede na navedeno se izkaže, da je tožena stranka pravilno in zakonito ravnala po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, ko je v zadevi upoštevala dejstva, ugotovljena ob tožnikovem zaslišanju 7. 11. 2024. Ker se dejansko stanje v dveh mesecih od tega zaslišanja do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenilo, tožnika ni ponovno vabila na zaslišanje. Temu, da pri tožniku ni spremenjenih okoliščin, pritrjujejo tudi tožbene navedbe.
15.Tožena stranka je v odločbi navedla, da tožnik prikriva svojo identiteto, da o tem navaja različne podatke ter da je begosumen. Pojasnila je tudi vse okoliščine v zvezi s tožnikovo odstranitvijo, svoje aktivnosti v zvezi s tem ter utemeljila, da tožnikova neaktivnost vpliva na postopek. Izpostavlja, da je v obrazložitvi utemeljeno, da gre v konkretnem primeru za nevarnost za javni red in mir in za javno varnost ter s tem za nujen ukrep v javnem interesu.
16.Tožena stranka poudarja, da ima policija dolžnost, da izvrši odločbo o vrnitvi, nastanitev v Centru za tujce pa je po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru izvršitve tožnikove vrnitve nujna. Individualne okoliščine namreč kažejo, da obstaja utemeljena nevarnost, da bi z uporabo milejših ukrepov tožnik pobegnil ali se skril in se tako izognil odstranitvi iz države, kar pa ni v javnem interesu. Dejstvo je, da tožnik v postopku ne sodeluje, kar je tudi razlog, da pridobivanje potovalnega dokumenta in organizacija vračanja zahtevata več časa. Tožniku, ki v postopku ne sodeluje in ga posledično podaljšuje, tudi sodišče ne sme nuditi pravic kot tujcu, ki je v postopkih vračanja aktiven.
17.Glede odškodnine, ki jo tožnik omenja v tožbi, tožena stranka pojasnjuje, da je s tožnikovo odvetnico dogovorjeno, da bo v kratkem podpisana poravnava in bo tožniku, ki nima odprtega računa, odškodnina v gotovini izplačana v Centru za tujce.
Povzetek pripravljalne vloge tožnika
18.Tožnik se je na odgovor tožene stranke na tožbo odzval v pripravljalni vlogi. Navaja, da se ne strinja z navedbami tožene stranke, da naj bi bil razlog za podaljšanje omejitve gibanja na njegovi strani. V postopku odstranitve je namreč vedno navajal svoje resnične identifikacijske podatke. Tožena stranka je opravila več poizvedb na podlagi odtisa tožnika in o tem pridobila več potrdil o njegovi istovetnosti, med drugim tudi od Interpola Alžirije, ki se ujemajo s podatki, ki jih je povedal tožnik. Poudarja, da ni begosumen, saj RS ne namerava zapustiti.
19.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je obrazložila, kaj se dogaja s tožnikovo odstranitvijo in kaj je v zvezi s tem storila, vendar pa tega ni konkretno opredelila. Navaja tudi, da je pri svoji oceni za omejitev gibanja tožnika upoštevala tudi njegovo nevarnost za javni red in mir in javno varnost ter da je to nujen ukrep v javnem interesu, nato pa se sklicuje, da se to odraža v tem, da tožnik v postopku ne sodeluje in da se ne namerava vrniti v matično državo, kar pa ne drži. Poleg tega tožena stranka ob utemeljevanju tožnikove begosumnosti ni konkretizirala, kakšna so kazniva dejanja, ki so bila očitana tožniku. Krivdo za podaljšan čas vračanja tožnika tožena stranka zvrača na tožnika, ki pa ga pred izdajo izpodbijane odločbe ni niti zaslišala. Odločitev o podaljšanju omejitve gibanja je izjemna odločitev in bi zato morala tožena stranka navesti konkretna dejanska in pravna vprašanja, ki utemeljujejo omejitev gibanja tožnika, saj tak ukrep pomeni poseg v njegovo pravico do osebne svobode.
Povzetek poteka glavne obravnave
20.Obe stranki postopka sta tudi na glavni obravnavi vztrajali pri svojih stališčih. Državna odvetnica je tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi prerekala kot neutemeljene in neverodostojne ter se sklicevala na dosedanje navedbe v izpodbijani odločbi in odgovoru na tožbo. Poudarila je, da je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da se je tožnik predstavljal z različnimi osebnimi podatki, prerekala pa je njegovo trditev, da ni begosumen, saj begosumnost izkazujejo okoliščine, ki so bile pojasnjene v izpodbijani odločbi. Sprejeto odločitev potrjujejo še razlogi javne varnosti.
21.Tožnikov pooblaščenec je izpostavil, da je iz zaznamkov, preverk in zadetkov iz Srbije, Grčije, Hrvaške, Nemčije in Alžirije očitno, da je tožnik tista oseba, za katero se ves čas izdaja v RS. Zaradi tega ni mogoče trditi, da njegova identiteta ni izkazana. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da tožnik ni begosumen, saj Slovenije ni zapuščal, razen v primeru, ko je odšel v Nemčijo. Tudi ko bi moral Slovenijo zapustiti v desetdnevnem roku po odločbi o vrnitvi, tega ni storil. Vzporedno s predmetnim postopkom je tožnik vložil predlog za milejši ukrep ter navedel osebo in prostor, kjer bi lahko prebival, kar še dodatno priča, da si Slovenije ne želi zapustiti. Predlaga, da se kot dokaz v tem postopku zato upošteva dokumentacija iz spisa tega sodišča III U 1/2025, v katerem se obravnava zavrnitev tožnikovega predloga za izrek milejšega ukrepa. Pojasnjuje še, da se je tožena stranka v utemeljitvi stališča, da je izrečeni ukrep utemeljen tudi zaradi ogrožanja varnosti, sklicevala na dve tožniku pogojni obsodbi, ob tem pa ni bilo povedano, da je bila v še enem kazenskem postopku obtožba zoper tožnika zavrnjena, kar so tudi vsi postopki, ki so se vodili zoper njega.
22.V dokaznem postopku je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa (med katerimi so: odločba o vrnitvi PPIU Ljubljana št. 12648888 z dne 6.7. 2024; odločba o omejitvi gibanja PPIU Ljubljana št. 2255-367/2023/15 z dne 6. 7. 2024; dopis PPIU Ljubljana poslan OKC Ljubljana z dne 7. 7. 2024; vročilnica o vročitvi odločbe o omejitvi gibanja tožniku; pregled ukrepov in nalog ob nastanitvi tožnika v Centru; odločba MNZ št. 2142-982/2020/64 (1222-05) z dne 17. 7. 2024 (zavrženje tožnikovega drugega zahtevka za priznanje mednarodne zaščite); podatki Interpola iz Wiesbadna, Alžirije, Zagreba, Beograda, Aten; dopis UKP Ljubljana, poslan GPU dne 6. 8. 2024, 19. 7. 2024 in 8. 8. 2024; dopis Centra za tujce, poslan MNZ dne 12. 9. 2024 (podatki za preizkus utemeljenosti omejitve gibanja); odločba MNZ, da je omejitev gibanja tožniku še omejena št. 214-461/2024/2 (141-08) z dne 3. 10. 2024; odločba Centra za tujce, da se zavrne tožnikova prošnja za milejši ukrep št. 021-50/2024/4 (216-06) z dne 18. 11. 2024; dopis Centra za tujce, poslan tukajšnjemu sodišču z dne 12. 12. 2024 (predlog za preizkus utemeljenosti omejitve gibanja); sklep sodišča III U 261/2024-8 z dne 30. 12. 2024, s prevodom in vročilnico; odločba Centra za tujce št. 021-35/2024/10 (216-06) z dne 6. 1. 2025 z vročilnico (izpodbijana odločba)), z vpogledom v listine upravnega spisa, ki so bile predložene v zadevi III U 1/2025 (med katerimi so: prošnja tožnika za izrek milejšega ukrepa z dne 4. 10. 2024; tožnikova izjava, da ima psihične težave z dne 27. 1. 2025; izjava lastnice stanovanja z dne 3. 10. 2024; zapisnik o ustni obravnavi z dne 7. 11. 2024; zapisnik Okrajnega sodišča v Idriji Pr 50/2025 z dne 7. 2. 2025) in z zaslišanjem tožnika. Dokazni predlog za vpogled v listine v zadevi III U 1/2025 je sodišče štelo za pravočasen, četudi je tak predlog tožnikov pooblaščenec podal šele na glavni obravnavi. Tožnik se je namreč z argumenti tožene stranke, s katerimi je ta utemeljila izpodbijano odločitev, seznanil šele s prejemom izpodbijane odločbe, kar pomeni, da je šele z vložitvijo tožbe in z udeležbo na glavni obravnavi lahko prvič predlagal izvedbo dokazov. Iz teh razlogov je zato sodišče njegov dokazni predlog štelo za pravočasen.
23.Tožnik je v svoji izpovedi povedal, da je od vsega utrujen, da ne zdrži več in da zato prosi za pomoč. Zaprt je že dolgo časa in zato prosi, da se ga izpusti na prostost. Strinja se s katerimkoli ukrepom, ki bi mu bil izrečen, le da ne bi bil več zaprt. Povedal je, da je v Sloveniji vedno povedal svoje pravilne podatke, in sicer te, ki so zapisani v zapisniku o glavni obravnavi v tej zadevi. Ni pa dal pravih podatkov v drugih državah, npr. v Bosni in na Hrvaškem, saj to niso države, ki bi bile v Evropi in je zato prave podatke povedal šele v Sloveniji. Po tem, ko je bil nekaj časa v Nemčiji, so ga v Slovenijo vrnili njihovi organi. Glede na to, da je najprej odklanjal vrnitev v Alžirijo, nato pa izjavil, da je pripravljen to storiti po tem, ko bo dobil odškodnino, se je izjasnil, da je bilo slednje aktualno pred nekaj meseci, sedaj pa se v Alžirijo ne želi več vrniti.
24.Glede A. A., ki je dala izjavo, da bi lahko bival v njenem stanovanju, je povedal, da jo pozna eno leto. Sta prijatelja in ji je v nekem obdobju pomagal, sedaj pa mu je ona sama ponudila, da bi lahko bival v njenem stanovanju. Ve, da živi sama in da ima dve stanovanji. Včasih živi v enem, včasih v drugem. V stanovanju, ki mu ga ponuja za bivanje, doslej še ni bil, tam pa bi bivala skupaj. Pri preživljanju bi si pomagal z odškodnino, ki jo pričakuje, pomagati pa mu je pripravljeno več ljudi v različnih društvih, npr. v Ambasadi Rog. V Sloveniji se želi ustaliti, si poiskati službo, delati in si ustvariti družino. Želi si novo, bolj umirjeno življenje, za kar pa rabi priložnost, ki jo išče v Sloveniji. Glede Centra za tujce je pojasnil, da na same kapacitete nima pripomb, je pa zaprt že zelo dolgo in mu je tega dovolj. Če ne bi bil zaprt, bi se lahko ukvarjal s športom, imel bi prijatelje in delal. V centru pa je za vsako stvar čas točno določen. S športom se lahko ukvarja eno uro, občasno tudi riše ali bere na računalniku.
Sodna presoja
K točki I izreka:
25.Tožba ni utemeljena.
26.ZTuj-2 v prvem odstavku 69. člena določa, da se tujca, ki mu v skladu s tem zakonom ni bil omogočen prostovoljni odhod, odstrani iz RS in tudi z območja držav članic Evropske unije oziroma območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, če ta zakon ne določa drugače. Prav tako se odstrani tujca na podlagi pravnomočne sodbe, s katero mu je bila izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 policija z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu, ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona ali ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Po drugem odstavku istega člena se z namenom ugotovitve istovetnosti lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje RS. Nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe, pri čemer tožba ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2).
27.Če policija oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka 76. člena ZTuj-2 doseže z milejšimi ukrepi, v skladu s tretjim odstavkom tega člena namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena ZTuj-2, in sicer tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov. Po šestem odstavku 76. člena ZTuj-2 lahko omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, vendar ne dlje kot šest mesecev. Med bivanjem v centru je gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja v centru (enajsti odstavek 76. člena ZTuj-2).
28.Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko na podlagi prvega odstavka 79. člena ZTuj-2 policija z odločbo: - zaradi nesodelovanja tujca v postopku odstranitve ali zamude pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, omejitev gibanja in nastanitev v centru podaljša za največ šest mesecev, če so za to izpolnjeni pogoji iz tega zakona in če je utemeljeno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti; - ali pa tujcu izreče dovolitev zadrževanja v skladu s 73. členom tega zakona ali milejši ukrep iz 81. člena tega zakona, pri čemer mora tujec upoštevati pravila gibanja izven območja centra, sicer se ga lahko ponovno nastani v center. Tudi zoper odločbo o podaljšanju omejitve gibanja je mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče, ki pa ne zadrži izvršitve odločbe o podaljšanju omejitve gibanja (drugi odstavek 79. člena ZTuj-2).
29.Z opisanimi določbami ZTuj-2 se v nacionalno zakonodajo prenaša pravni red Evropske unije, med drugim Direktiva o vračanju. Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V 15. členu, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju v prvem odstavku določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." V skladu z drugim odstavkom 15. člena iste Direktive mora biti odločba o pridržanju pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi. Določila Direktive o vračanju je treba upoštevati pri razlagi oziroma uporabi določb ZTuj-2.
30.Po 7. točki 3. člena Direktive o vračanju nevarnost pobega pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. Za presojo obstoja nevarnosti pobega je relevanten 68. člen ZTuj-2, ki določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršna koli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrniti v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrniti v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge. Na tem mestu sodišče pripominja, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, v 68. členu ZTuj-2 navedene primeroma, in da lahko že ena sama okoliščina, v kontekstu dejanskega stanja konkretnega primera, kaže na nevarnost pobega.
31.Predmet presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka tožniku, ki je nastanjen v Centru za tujce na podlagi odločbe PPIU Ljubljana, št. 367/2023/15 z dne 6. 7. 2024, z namenom odstranitve iz Republike Slovenije, zaradi nesodelovanja v postopku in ker je postopek ugotavljanja njegove istovetnosti še vedno v teku, od 6. 1. 2025 dalje podaljšala njegovo nastanitev v Centru za tujce za največ šest mesecev, ker obstaja nevarnost njegovega pobega in ker je utemeljeno pričakovati, da ga bo mogoče v tem času odstraniti.
32.Iz listin upravnega spisa, katerih vsebino stranki nista prerekali, izhaja, da je tožnik 17. 6. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v RS. Postopek je bil 11. 8. 2020 ustavljen, saj je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Po odhodu je nekaj časa bival v Nemčiji, od koder so ga, kot je povedal, vrnili v RS. Tu je 7. 1. 2021 vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila zavrnjena, odločitev o tem pa je 8. 5. 2024 postala pravnomočna in izvršljiva. Tožniku je bil določen desetdnevni rok za prostovoljni odhod iz RS, ki ga ni upošteval in ozemlja RS ni zapustil. Dne 30. 5. 2024 je podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, dne 12. 7. 2024 še drugi zahtevek, ki pa sta bila oba pravnomočno zavržena.
33.Tožnik je bil v Centru za tujce nastanjen 6. 7. 2024 na podlagi prej navedene odločbe PPIU. Ta mu je istega dne izdala še odločbo o vrnitvi št. 12648888, s katero je določila, da se ga odstrani iz RS, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, izrekla pa mu je še prepoved vstopa na to območje za čas treh let. Dne 3. 10. 2024 je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo odločbo, št. 214-461/2024/2 (141-08), s katero je ocenilo, da je omejitev gibanja tožnika še vedno utemeljena. Tožnik ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je bil v zadnjih dveh letih spoznan za odgovornega za prekrške po Zakonu o varstvu javnega reda in miru, po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, po Zakonu o tujcih in po Zakonu o zasebnem varovanju ter da je bil obsojen za dve kaznivi dejanji, za obe pa mu je bila izrečena pogojna obsodba. Preizkusna doba za kaznivi dejanji prikrivanje in poškodovanje tuje stvari se je iztekla 4. 2. 2025, za še eno kaznivo dejanje prikrivanja pa se bo iztekla 22. 6. 2025. Tožnik je pri toženi stranki 8. 10. 2024 vložil prošnjo za milejši ukrep (bivanje izven Centra za tujce in javljanje pri za to določeni policijski postaji), vendar pa jo je tožena stranka zavrnila. Tožnik je zoper to odločitev vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo tukajšnje sodišče obravnava pod opr. št. III U 1/2025.
34.Za odločitev v predmetni zadevi je moralo sodišče (ob upoštevanju zgoraj povzetih določb Direktive o vračanju in ZTuj-2) preveriti, ali je treba tožnika odstraniti iz RS, ali gre pri njem za okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega in nato še oceniti, ali je podaljšanje izrečenega ukrepa omejitve gibanja glede na vse okoliščine, objektivne in subjektivne, sorazmerno. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da ji doslej tožnika še ni uspelo odstraniti iz RS in vrniti v matično državo, saj še ni mogla z gotovostjo potrditi njegove identitete, ker v postopku ne sodeluje in zato zanj tudi še ni mogla pridobiti potovalnega dokumenta. Meni, da njegovo nastanitev v Centru za tujce utemeljujejo tudi razlogi javnega reda in varnosti, saj obstaja nevarnost v naprej nedoločljivih ravnanj in posledic, ki bi nastale, če bi bili tožniku dovoljeni milejši ukrepi. Možnost izreka milejšega ukrepa zavrača in utemeljuje, da ni pričakovati, da bi tožnik, ki odklanja vrnitev v Alžirijo, sodeloval pri vračanju. Tožnik pa drugače od tega uveljavlja, da je v RS ves čas posredoval svoje točne podatke, da se ti ujemajo s podatki, ki jih je RS sporočil Interpol Alžirije, da tožena stranka svojih stališč ni konkretizirala, da ni pojasnila, kdaj naj bi bili izpolnjeni pogoji za tožnikovo vrnitev in da tudi ni konkretizirala očitka, da je tožnik grožnja za javni red in varnost.
35.Na podlagi izvedenih dokazov in glede na predhodno predstavljeno pravno ureditev sodišče najprej ugotavlja, da v zadevi ni dvoma, da je treba tožnika odstraniti iz RS, območja držav članic Evropske unije in območja držav, pogodbenih schengenskega sporazuma, saj to nalaga odločba PPIU o vrnitvi. Nesporno pa tudi je, da tožnika ob izreku tega ukrepa ni bilo mogoče odstraniti takoj, saj ne razpolaga z ustrezno listino, s katero bi izkazoval svojo istovetnost, tožena stranka pa lahko ukrep realizira šele po tem, ko z gotovostjo preveri njegovo identiteto, kar pa lahko stori le s sodelovanjem njegove matične države. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bilo tožniku ob informativnem razgovoru ponujeno vračanje v okviru prostovoljnega vračanja, vendar pa je to možnost odklonil, zavračal vrnitev v Alžirijo, prav tako pa odklonil sodelovanje v postopku.
36.Sodišče je nadalje presojalo, ali pri tožniku obstaja nevarnost pobega, torej, ali je izpolnjena katera od okoliščin, določenih v 68. členu ZTuj-2. Sodišče ugotavlja, da na nevarnost pobega tožnika kaže več okoliščin: tožnikova pravnomočna obsojenost za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, nesodelovanje tožnika v postopku vračanja in tožnikova namera, da ne bo spoštoval odločbe o vrnitvi (šesta, prva in peta alineja 68. člena ZTuj-2). Kot je že bilo navedeno, je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj v dveh kazenskih postopkih (v še enem pa je bila obtožba, kot navaja, zavrnjena), in sicer v prvem za kaznivi dejanji prikrivanje (217. člen KZ-1) in poškodovanje tuje stvari (220. člen KZ-1), v drugem pa še za eno kaznivo dejanje prikrivanja, kar vse so kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Opisane obsodbe tožnika za storjena kazniva dejanja torej potrjujejo, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega po šesti alineji 68. člena ZTuj-2. Tožnik je na glavni obravnavi povedal, da je v Sloveniji vedno navajal svoje prave podatke in da v postopkih sodeluje, vendar pa sodišče meni, da taka izjava ne kaže resničnega tožnikovega namena, saj je obenem povedal, da je pred nekaj časa sicer razmišljal, da bi se vrnil v Alžirijo, ko bo prejel predvideno odškodnino (to izhaja tudi iz zapisnika o njegovem zaslišanju z dne 7. 11. 2024), da pa se sedaj v Alžirijo ne želi vrniti. Povedano po presoji sodišča izkazuje, da tožnik nima namena spoštovati izrečene odločbe o vrnitvi in vodi do zaključka, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega tudi po prvi in peti alineji 68. člena ZTuj-2. Na podlagi vsega navedenega sodišče meni, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega v smislu določbe 68. člena ZTuj-2, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju Evropske unije. Njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, saj je sicer ni mogoče izvršiti, kar pa se lahko, ob upoštevanju pojasnjenih dejanskih okoliščin, zagotovi le s podaljšanjem tožnikove nastanitve v Centru za tujce.
37.Sodišče je presodilo, da je pri izreku tega ukrepa spoštovano tudi načelo sorazmernosti. Cilj izrečenega ukrepa je v zagotovitvi, da bo tožnik ostal na ozemlju RS do njegove odstranitve iz države oziroma vrnitve v njegovo matično državo, česar pa po presoji sodišča z milejšim ukrepom, to je nastanitvijo zunaj centra, ne bo mogoče doseči. Tožnik navaja, da mu možnost bivališča izven Centra za tujce zagotavlja A. A. (o tem je sodišču predložil njeno izjavo), pri preživljanju bi mu pomagali znanci društev za pomoč beguncem, kot je Ambasada Rok, pričakuje pa tudi odškodnino. Četudi iz izjave A. A. izhaja zagotovilo, da bi si tožnik lahko uredil bivališče zunaj Centra za tujce, pa njegovo dosedanje ravnanje, kot je opisano v vseh predhodnih odstavkih te obrazložitve, ne daje podlage za zaključek, da bi bil, če bi bil nastanjen izven Centra, pripravljen prostovoljno sodelovati pri izvršitvi že izrečenega ukrepa o vrnitvi ter prepovedi vstopa. Njegovo dosedanje ravnanje izkazuje ravno nasprotno - da tega ukrepa ni pripravljen prostovoljno izvršiti in da Slovenije noče zapustiti. Izjava A. A. kaže smiselno enako, torej, da ponujeno bivališče nima namena v zagotavljanju, da bi tožnik sprejel in sodeloval pri vrnitvi v matično državo in bi bila zato njegova nastanitev izven Centra upravičena, pač pa v predstavljanju možnosti, da lahko ostane v Sloveniji, četudi za to nima zakonitega naslova, možnost pridobitve mednarodne zaščite pa je s tem, ko je samovoljno zapustil azilni dom, navsezadnje odklonil že sam. Tudi če bi mu bilo omogočeno bivanje izven Centra za tujce, to ne pomeni, da bi s tem tožnik pridobil pravico do bivanja v RS (in si tu poiskati delo ter si oblikovati družino, kot si želi), pač pa bi bil to zgolj drugačen (milejši) način bivanja do trenutka realizacije odločbe o vrnitvi. Ker pa vrnitev v matično državo tožnik odklanja, hkrati pa tudi iz predložene izjave A. A. ne izhaja, da bi ta razumela bivanje zunaj Centra v tem smislu, je izrečeni ukrep omejitve gibanja, ob upoštevanju dosedanjega udeleženčevega ravnanja in dejstva, da Slovenije noče zapustiti in da v postopku pri vrnitvi v matično državo doslej ni sodeloval, sorazmeren.
38.Sodišče tudi ne sledi tožnikovemu tožbenemu ugovoru, da tožena stranka svojih dosedanjih aktivnosti pri potrjevanju tožnikove identitete v izpodbijani odločbi ni konkretizirala ter da tudi ni konkretizirala, kdaj je pričakovati tožnikovo odstranitev. Ker tožnik nima nobenega dokumenta, s katerim bi izkazoval svojo istovetnost, je tožena stranka z namenom ugotovitve njegove identitete poslala zaprosilo izpostavam Interpola v Srbiji, v Grčiji, na Hrvaškem, v Nemčiji in v Alžiriji za pomoč pri potrditvi tožnikove istovetnosti. Vrnjeni podatki so bili med seboj različni, je pa Interpol Alžirije v odgovoru, ki ga je tožena stranka prejela 18. 7. 2024, sporočil, da so na podlagi primerjave prstnih odtisov ugotovili in potrdili ujemanje. Sporočil je tudi tožnikove podatke, in sicer da je državljan Alžirije, ter da je v tej državi zabeležen kot B. B. (priimek je drugačen (sicer podoben) kot pa priimek, za katerega je tožnik na glavni obravnavi navedel, da je pravi, in sicer da je to B. B.). Dne 10. 7. 2024 je tožena stranka Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti preko Veleposlaništva RS zaprosila za potrditev tožnikove istovetnosti in izdajo potovalnega dokumenta. Dne 26. 7. 2024 so predstavniki tega veleposlaništva opravili video klic s tožnikom, dne 14. 11. 2024 pa so predstavniki sedaj delujočega (od septembra 2024 dalje) Veleposlaništva Alžirije v Ljubljani z njim opravili osebni razgovor. Odgovora tega veleposlaništva tožena stranka zaenkrat še ni prejela. Iz uradnega zaznamka o pregledu ukrepov in nalog je razvidno, da bo tožena stranka, če odgovora ne bo prejela v kratkem, obvestila in opozorila Ministrstvo za zunanje zadeve na neodzivnost alžirskega veleposlaništva. Opisani podatki po presoji sodišča kažejo, da tožena stranka postopke, ki so potrebni za izvršitev tožnikove odstranitve iz države, izvaja kontinuirano, točen čas izdaje potovalnega dokumenta, ki bo omogočal njegovo vrnitev, pa je v rokah alžirskega veleposlaništva (pri tem je razumljivo, da mora biti za izdajo takega dokumenta nesporno potrjena tožnikova identiteta). Kot je pojasnila tožena stranka, njene dosedanje izkušnje kažejo, da se v primeru, ko je identiteta stranke znana, potovalna listina izda v nekaj dneh ali tednih, sicer pa so postopki daljši, tudi nekaj mesecev. Ob upoštevanju, da so predstavniki alžirskega veleposlaništva osebni razgovor s tožnikom opravili v mesecu novembru in da morajo preveriti podatke, ki so bili pridobljeni pri Interpolu Alžirije ter nesporno preveriti tožnikovo identiteto, saj tožnik ne razpolaga z nobeno listino, ki bi omogočala potrditev njegove istovetnosti, je po presoji sodišča predvidevanje tožene stranke, da bodo potovalni dokumenti za tožnika izdani v kratkem, realna.
39.Sodišče nadalje meni, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja v centru za tujce sorazmeren tudi glede na tožnikove zdravstvene težave. Kot je navedel v pisni izjavi, ima psihične težave. Dne 7. 2. 2025 je bil pri Okrajnem sodišču v Idriji v zadevi Pr 50/2025 obravnavan zaradi možnosti pridržanja v oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom. Iz njegove izpovedi v tem postopku izhaja, da je pred tem grozil s samomorom, povedal pa, da je to storil zato, da bi vzbudil pozornost, saj je v Centru za tujce že dlje časa. Izvedenec psihiater je ocenil, da ima tožnik prilagoditveno motnjo. Ocenil je, da so bile njegove grožnje s samomorom sprejete kot resne in da je take misli izražal tudi ob sprejemu v bolnišnico, da pa se je stanje umirilo in da v ozadju ni zaznati kakšne hujše duševne motnje. Sodišče pojasnjuje, da je v Centru za tujce za vse tam bivajoče zagotovljena zdravstvena oskrba in obravnava, kar pomeni, da je tudi tožniku zagotovljeno, da bodo njegove zdravstvene težave primerno obravnavane.
40.Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe med drugim navedla, da gre v konkretnem primeru za nevarnost za javni red in mir in za javno varnost in s tem za nujen ukrep v javnem interesu, s katerim se preprečuje nastop v naprej nedoločljivih ravnanj in posledic, ki bi nastale, če bi bili tožniku dovoljeni milejši ukrepi. Po presoji sodišča tožnik takšni argumentaciji odločbe, zaradi njene nekonkretiziranosti in hipotetičnosti (bodoča negotova dejstva), utemeljeno nasprotuje. Vendar pa utemeljitev izpodbijane odločbe v tem delu ne vpliva na njeno zakonitost, saj je toženka izpodbijano odločbo sicer ustrezno utemeljila na drugih zgoraj povzetih razlogih, na katere se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), kolikor iz obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače.
41.Sodišče še pojasnjuje, da se do tožnikovih tožbenih ugovorov v zvezi s procesno kršitvijo tožene stranke, ki tožnika ni zaslišala, pač pa v zadevi izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, ni posebej opredeljevalo, saj je tožniku celovito omogočilo udejanjanje pravice do izjave v postopku upravnega spora, tudi na glavni obravnavi, ko ga je zaslišalo kot stranko, to pa upoštevalo tudi pri odločitvi o izvedbi dokaznih predlogov tožnika.
42.Na podlagi preučitve vseh okoliščin, kot so pojasnjene v tej obrazložitvi, sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke, ki je tožniku podaljšala omejitev gibanja, utemeljena ter je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.
K točki II izreka:
43.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker je stroške postopka v zadevi priglasil le tožnik, je sodišče odločilo, da jih krije sam.
-------------------------------
1Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.
Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 68, 68/1, 68/1-1, 68/1-5, 68/1-6, 79, 79/1
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.