Jedro

S tem, ko je pritožbeno sodišče valoriziralo vnaprej plačano odškodnino, je vzpostavilo pogoje za pravilno uporabo materialnega prava. Opravilo je le matematično operacijo in torej ni ugotavljalo dejanskega stanja po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani odškodninski zadevi presodilo, da znaša pravična denarna odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo: 700.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 200.000 SIT za strah ter 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nato je upoštevalo, da je tožena stranka plačala akontacijo nesporne odškodnine ter tožnici prisodilo še 650.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije - VS RS). Zahtevek za plačilo višje odškodnine je sodišče zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tudi obrestni zahtevek od zneska plačane akontacije za čas od 7.7.2001. Sodišče prve stopnje je odločilo še o odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo ter o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo. Z vidika revizijskega odločanja je pomembno, da se je strinjalo s presojo prvostopenjskega sodišča glede zneskov pravične denarne odškodnine po posameznih postavkah, vendar pa je dolžni znesek znižalo, saj je plačano akontacijo valoriziralo ter od skupaj ugotovljenega zneska pravične denarne 1.300.000 SIT odštelo tako valoriziran znesek. Tožeči stranki tako po sodbi pritožbenega sodišča pripada še plačilo 608.004,72 SIT odškodnine.

Proti zavrnitvi 1.342.095,28 SIT vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožena stranka dolžna poleg že prisojene odškodnine plačati še nadaljnjo odškodnino v višini 1.342.095,72 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Revizija pritožbenemu sodišču očita, da je prekršilo določbo drugega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP). Po stališču revizije je kršitev podana zato, ker je pritožbeno sodišče samo po uradni dolžnosti opravilo valorizacijo zneska 650.000 SIT. Za takšno ravnanje naj bi sodišče ne imelo podlage. Tožena stranka namreč ni niti enkrat navedla, naj se že plačana odškodnina upošteva v valoriziranem znesku. Gre za dejstvo, ki ga stranke niso navajale. Ker ne gre za primer iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, sodišče tega ne bi smelo storiti.

Revizija nasprotuje tudi prenizko odmerjeni odškodnini po posameznih postavkah. Glede škode iz naslova telesnih bolečin navaja številna dejstva, sklicuje pa se tudi na tri odločbe VS RS: II Ips 93/2001, II Ips 524/2000 in II Ips 131/2001. Prav tako meni, da sta sodišči prisodili prenizko odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede slednje postavke sodiščema očita, da sta premalo natančno prebrali izvedensko mnenje. Nasprotuje pa tudi upoštevanju degenerativnih sprememb. Osebnostne lastnosti oz. različna obolenja, ki se pred škodnim dogodkom niso manifestirale v takšni obliki, ne morejo biti pravno relevanten vzrok. Revizija se sklicuje na odločbo VSL, opr.št. II Cp 693/2002. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija tožnice je sicer obširna, saj so v njej navedena številna dejstva, s katerimi skuša utemeljiti, da ji pripada višja odškodnina, kot ji je bila priznana na nižjih stopnjah sojenja. Vendar pa je takšno, z nizanjem dejstev podprto revizijsko argumentiranje nepotrebno, odveč. Revizijsko sodišče namreč opravi materialnopravni preizkus prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Ta je in mora biti razvidna iz obrazložitve nižjih sodišč. Vse ostalo je za revizijski preizkus nepomembno. Tista dejstva, ki so bila povzeta v dejansko podlago sodbe, zato revizija ponavlja po nepotrebnem, saj jih ima revizijsko sodišče ob preizkusu tako ali tako pred očmi. Vse ostale dejanske navedbe, ki pa dejansko podlago sodb nižjih sodišč obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo, pa so zaradi vezanosti revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje, neupoštevne. Tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP)Ć. Enako velja za očitek, da bi naj nižji sodišči izvedenskega mnenja ne prebrali dovolj natančno. To je tudi razlog, da revizijsko sodišče večine revizijskih navedb ni povzelo v obrazložitev te sodbe in nanje tudi ne bo odgovarjalo.

O očitku bistvene kršitve določbe drugega odstavka 7. člena ZPP: Za odgovor na revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se je treba vprašati, kakšno naravo ima valorizacija že plačane odškodnine v konkretnem primeru - ali gre torej za pravno ali za dejansko vprašanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v tem primeru za pravno vprašanje, ki ga je sodišče smelo (in celo moralo) reševati po uradni dolžnosti, zato tudi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Dejstva so bila znana: tožena stranka je tožeči stranki na račun odškodnine, ki jo tožnica vtožuje v tej pravdi, dne 27.3.2002 plačala znesek 650.000 SIT. Poleg navedenega je znano tudi dejstvo dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje: 27.2.2003. S tem, ko je sodišče opravilo valorizacijo tega zneska, ni na lastno pest ugotovilo nobenega novega dejstva. Opravilo je zgolj matematično operacijo, ki je šele omogočila pravilno uporabo materialnega prava. Zneska ugotovljene pravične denarne odškodnine na eni strani in plačane akontacije na drugi strani je dalo na skupni imenovalec - to je realna denarna vrednost v času izdaje sodbe. Ker se višina pravične denarne odškodnine presoja po cenah v času sojenja, je namreč le na ta način mogoče ugotoviti znesek pravičnega denarnega zadoščenja, ki ga je po sodni odločbi še dolžna plačati tožena stranka in ki pripada tožeči stranki. V nasprotnem primeru bi odločitev o prisojenem znesku nasprotovala merilom, ki jih je na podlagi prvega, predvsem pa drugega odstavka 200. člena ZOR za odmero odškodnin izoblikovala sodna praksa. Pritožbeno sodišče je opravilo valorizacijo torej v okviru pravilne uporabe materialnega prava, za kar je pristojno po uradni dolžnosti.

Presoja višine prisojene odškodnine: Kot je bilo v številnih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni odmeri načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili obe načeli z izpodbijano sodbo ustrezno upoštevani in uravnoteženi. Gre za škodo, ki se umešča v 2. skupino po Fischerjevi klasifikaciji (lahki primeri)(1). Povprečna odškodnina v tej skupini je 8 plač, razpon vseh odškodnin pa med 1 in 29 plačami. Tožnici je bila priznana odškodnina v višini 8,5 plač. Revizija se sklicuje na tri v povzetku revizije navedene primere, ki naj bi utemeljevali višjo odškodnino. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedeni primeri po svoji naravi ne nudijo dobre podlage za primerjavo višine prisojene odškodnine. Primer II Ips 131/2001 je neustrezen že zato, ker je bila revizija tožeče stranke zavrnjena ter obsodilni del torej ni bil revizijsko preskušen. Ostala dva primera pa zato, ker gre za povsem drugačen tip poškodbe. V zadevi II Ips 93/2001 je šlo za poškodbo hrbtenice in notranjih organov (natrganje veznih struktur črevnice), v zadevi II Ips 524/2000 pa za prelom koželjnice v spodnji tretjini ter za obtolčenino leve goleni in odrgnine po telesu. Boljšo primerjavo nudi podoben, le da hujši primer, opr. št. II Ips 370/97 (v že citirani zbirki evidentiran pod št. 519), kjer je oškodovanec prejel za pol plače višjo odškodnino. Ravno primeri v navedeni zbirki tudi pokažejo, da je šlo pri vseh zadevah, kjer je bila priznana višja odškodnina zaradi izvina kolena, obenem tudi za poškodbo križnih vezi ali (in) meniskusa ter posledično tudi za hujše telesno in duševno trpljenje.

Glede na ugotovljene škodne posledice, revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je bila tožnici prisojena primerna denarna odškodnina. Tako je odveč tudi revizijski očitek, da bi sodišče ne smelo upoštevati degenerativnih sprememb. Iz prisojene odškodnine namreč izhaja, da sodišči iz tega razloga nista prisodili prenizke odškodnine, saj je, kot rečeno, ta materialnopravno ustrezna. Izrecno upoštevanje zmanjšanja konkretnih življenjskih aktivnosti (torej ne glede na vzroke, ki so do takšnega zmanjšanja privedli) pa sledi tudi iz četrtega odstavka na osmi strani sodbe sodišča prve stopnje.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 16.