Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. - 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.
Zahteva zagovornice obdolženega L.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.
Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 2.4.2008 zoper obdolženega L.P. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od 31.3.2008 od 5.20 ure dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega L.P. "iz vseh razlogov" vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da utemeljen sum, da je obdolženec storil kvalificirano obliko kaznivega dejanja spolnega nasilja, ni podan, saj ocena, da je dejanje storil iz spolnih nagibov, v zbranih dokazih in podatkih nima nobene podlage. Prav tako pri obdolžencu ni izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj samo teža kaznivega dejanja ob pomanjkanju ostalih potrebnih elementov, ne zadošča za odreditev pripora. Realne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, izpodbijana sklepa nista obrazložila. Po vložničinem mnenju je nedopustno, da je sodišče sklepalo o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti na podlagi obvestil, ki jih je policistom dala obdolženčeva teta, ki o pravni dobroti, da ni dolžna dajati obvestil, pred neformalnim razgovorom s policistom ni bila obveščena. Vložnica tudi navaja, da ni mogoče prezreti okoliščine, da je obdolženec navedenega dne užival mamilo in "ogromno" količino alkohola ter da zato ni mogel imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom. V dopolnitvi zahteve je obdolženčeva zagovornica navedla, da iz izpovedbe oškodovanke S.V. pred preiskovalnim sodnikom dne 14.4.2008 izhaja, da obdolženec z njo ni imel namena imeti spolnega odnosa in da dejanja, ki "naj bi jih" izvajal nad njo, niso bila storjena z namenom zadovoljevanja svojih spolnih potreb. Navaja še, da je iz zaslišanja policista razvidno, da je bila oškodovanka tista, ki je odprla vrata, kar da kaže, da ji prostost ni bila omejena. Zato je po stališču vložnice treba pripor zoper obdolženca odpraviti in odrediti njegovo takojšnjo izpustitev na prostost. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru navaja, da vložnica v prvem delu zahteve, s katerim izpodbija obstoj utemeljenega suma, vložnica zavrača pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Teža kaznivega dejanja in visoka stopnja obdolženčeve vztrajnosti pri izvajanju zlasti fizičnega nasilja in še druge okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, po mnenju vrhovnega državnega tožilca kažejo, da je odreditev pripora zoper obdolženca zaradi ponovitvene nevarnosti utemeljena, zahteva pa ne.
Obdolženčeva zagovornica v odgovoru na zahtevo vrhovnega državnega tožilca zavrača navedbe nasprotne stranke, da je obdolženec pokazal posebno trdovratnost pri izvajanju nasilja zoper V., saj iz obdolženčevega zagovora kot tudi izpovedbe S.V. izhaja, da ni bilo tako. Po stališču vložnice bi bilo mogoče govoriti kvečjemu o kaznivem dejanju grdega ravnanja ali lahke telesne poškodbe, ki pa glede na predpisano kazen ne moreta pripeljati do posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode, saj o tem o sorazmernosti uporabljenega ukrepa ni mogoče govoriti. Navaja tudi, da je obdolženec redni študent, odreditev pripora lahko pripelje do tega, da bo ob družinsko pokojnino.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. - 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.
Pri presoji zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa je treba izhajati iz stanja v času, ko je o pritožbi zoper sklep odločal zunajobravnavni senat. Spremenjene okoliščine, ki jih na podlagi vsebine izpovedb v preiskavi zaslišanih prič zatrjuje vložnica, so lahko relevantne le pri presoji, če so nastopili pogoji iz tretjega odstavka 200. člena ZKP, po katerem mora sodišče pripor v kateremkoli času med postopkom odpraviti, če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. Ne morejo pa te okoliščine vplivati na presojo zakonitosti sklepa o priporu, ki je postal pravnomočen že pred tem.
Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da utemeljen sum izhaja iz navedb oškodovanke, ki jih potrjujejo tudi fotografije o njenih poškodbah, posnete neposredno po dejanju. Sodišče je tudi navedlo, da je iz razpoložljivih dokazov razvidno, da je šlo za spolna dejanja, saj so bila usmerjena v spolno integriteto oškodovanke, iz česar je sklepalo, da so bila storjena iz spolnih vzgibov obdolženca.
Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 25. 5. 2006, opr. št. I Ips 411/2005, zapisalo, da po prevladujočem stališču teorije in sodne prakse pojem spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka poleg fizičnega načina izvršitve dejanja opredeljuje tudi storilčev namen zadovoljitve spolnega nagona. Za sodobno kazensko pravo res sicer ni bistven motiv spolnega ugodja, to je, ali je konkretno spolno dejanje (spolna praktika) storilcu (ali drugemu) prinaša spolno zadovoljstvo ali užitek. Ne glede na to pa je treba v konkretnih primerih fizičen poseg v spolno integriteto žrtve ocenjevati tudi v povezavi s subjektivnim namenom storilca v tem smislu, ali njegovo ravnanje izhaja iz spolnih pobud (kakršnihkoli, četudi še tako sprevrženih). Šele ob izpolnitvi tega pogoja subjektivno ravnanje storilca dobi lastnost spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja.
Glede na podatke in dokaze, s katerimi je sodišče razpolagalo v času odločanja o odreditvi pripora, in potek dogajanja, ki ga je na tej podlagi ugotovilo, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča ocena, da je obdolžencu, ki naj bi oškodovanko tudi med vožnjo proti obali čez oblačila božal po prsih in njeno roko položil v svoje mednožje, o spolni motiviranosti obdolženčevega ravnanja, razumna. S tem, da vložnica zavrača presojo, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP pravnomočne odločbe s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati. Enak razlog vložnica uveljavlja z navedbami, da obdolženec zaradi zaužitih mamila in alkohola ni mogel razumeti pomena dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje.
Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in posebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. To določbo je treba razlagati tako, da za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca, in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.
Sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da naj bi se obdolženi L.P. izživljal in poniževal oškodovanko S.V. na najbolj nizkoten način, da se je pri tem posluževal predvsem psihičnega nasilja, zaradi katerega je bila oškodovanka šokirana in prestrašena ter da so telesne poškodbe, razvidne na fotografijah, skozi prizmo celotnega dogajanja še relativno zanemarljive. Poudarilo je tudi, da je jasno, da takšno dogajanje kaže ne le na težo kaznivega dejanja, ampak tudi na "pravo sliko" obdolženčeve osebnosti. Na podlagi teže kaznivega dejanja, načina storitve in obdolženčevih osebnih lastnosti je sklepalo o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na ta način priporni razlog iteracijske nevarnosti zadostno obrazložen in je zato tudi s tega vidika izpodbijani sklep zakonit. Sodišče je v izpodbijanem sklepu utemeljilo tudi tretji pogoj, to je, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Tako je v sklepu sodišča prve stopnje navedeno, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je bila oškodovankina varnost v vseh pogledih intenzivno ogrožena, pri čemer je sodišče druge stopnje izpostavilo tudi obdolženčevo vztrajnost pri izvajanju nasilja, kar da utemeljuje sklepanje, da z milejšimi ukrepi pri obdolžencu ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti. Glede na stopnjo ogrožanja je podano tudi sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do prostosti na eni in zagotavljanjem varnosti oškodovancev, ki bi bila s ponovitvijo kaznivih dejanj ogrožena, na drugi strani.
Vložnica ne pojasni, katero kršitev določb kazenskega postopka naj bi sodišče storilo s tem, da je sklep o obstoju utemeljenega suma oprlo na obvestila, ki jih je policiji dala presumptivno privilegirana priča A.P. Gre namreč za obvestilo, ki ga pri odločanju o priporu ni mogoče uporabiti vse do takrat, dokler se priča pri prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom ne bi poslužila pravne dobrote, da ne bo pričala.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obdolženega L.P., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.