Jedro

ZPIZ-1 v 390. členu uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že 21. 5. 1998 in ji je bila družinska pokojnina priznana od 1. 1. 1998 dalje), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (na podlagi ZPIZ/92), s tem da so te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato tožnici tudi po 1. 1. 2000 utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine, uveljavljeno na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, čeprav ZPIZ-1 za vdovo pravice do družinske pokojnine ni več priznaval in urejal. Vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45. letu pa pred dopolnitvijo 50. leta starosti, pa v skladu s 4. odstavkom 427. člena ZPIZ-1 ohranja pravico, da po dopolnitvi 50. leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjenih drugih pogojih). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje ter toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju družinske pokojnine in zapadle zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka).

II. Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2014 in št. ... z dne 2. 12. 2013 in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje. Toženki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju družinske pokojnine in zapadle zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v delu, ko ta uveljavlja priznanje pravice do družinske pokojnine od 15. 3. 2008 dalje (II. točka izreka), toženki pa naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 203,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev, da je tožnica rojena 14. 3. 1958 bila ob smrti svojega moža stara 34 let, ob prenehanju pravice do družinske pokojnine zadnjemu od otrok pokojnega zavarovanca s 30. 9. 2005 je bila stara 47 let in nekaj mesecev, v času od 1. 9. 2014 do 31. 10. je bila obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana na podlagi delovnega razmerja za polni delovni čas, je odločitev oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 47/2014 z dne 17. 6. 2014 glede uporabe določbe 390. člena in četrtega odstavka 427. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ). Ugotovilo je, da je tožnica ob otrocih, do katerih je imela dolžnost preživljanja, imela pravico do družinske pokojnine in jo tudi uživala do 31. 8. 2014, ko je dopolnila starost 46 let. Tožnica je bila nesporno uživalka pravice do družinske pokojnine, ki jo je pridobila na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92) in sicer na podlagi 3. alineje 72. člena ZPIZ/92. 2. Pritožuje se toženka zoper I. in III. točko izreka, saj meni, da sodba v tem delu ni pravilna zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo četrti odstavek 427. člena ZPIZ-1. Gre za prehodno določbo ZPIZ-1, po kateri se pogoji za trajno ohranitev pravice do družinske pokojnine presojajo pred uveljavitvijo ZPIZ-1, to je na dan 31. 12. 1999. Ključni datum za nastop „čakalnega obdobja starosti“ je datum 31. 12. 1999, ki ločuje pogoje za pridobitev pravice do družinske pokojnine po predpisih veljavnih do 31. 12. 1999, od pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po predpisih, veljavnih po 1. 1. 2000, torej po ZPIZ-1. Milejši pogoj starosti mora torej biti izpolnjen v času, ko ga določa ZPIZ/92 in ne kadarkoli. To pa pomeni, da bi šla tožnici pravica do družinske pokojnine po določbi četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1 le v primeru, če bi nastopila čakalno obdobje, to je starost 45 let po prej veljavnem ZPIZ/92 do konca leta 1999. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo 390. člena ZPIZ-1, saj tožnica nikoli ni pridobila pravice do družinske pokojnine samostojno, pridobila jo je zaradi preživljanja otrok, vendar ne trajno, temveč zgolj za čas, ko je obstajala njena dolžnost preživljanja. Ker tožnica pravice do družinske pokojnine ni dobila samostojno, niti ni nastopila čakalnega obdobja oziroma čakalne starosti tudi ni izpolnjen pogoj, da bi pravico do družinske pokojnine lahko ohranila po prejšnjih predpisih. Takšno stališče tožene stranke je v več zadevah potrdilo tudi pritožbeno sodišče (Psp 688/2006, Psp 35/2010 in drugo) sprejeta odločitev prvostopenjskega sodišča nasprotuje razlogom, ki so navedeni v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 290/2010, kot tudi vsej dosedanji sodni praksi.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem poudarja, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 47/2014 ugodilo reviziji tožnice in spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje na način, da je dokončni odločbi toženke z dne 3. 8. 2010 in z dne 12. 5. 2015 odpravilo in naložilo toženi stranki, da mora ponovno odločiti o pravici tožnice do družinske pokojnine za čas od 1. 11. 2008 dalje in pri tem poudarilo, da je za odločanje o tožbenemu zahtevku tožnice bistvenega pomena določba 390. člena in četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da je družinska pokojnina zadnjemu od otrok pokojnega zavarovanca prenehala dne 30. 9. 2005, kar pomeni, da je na podlagi 3. alineje 72. člena ZPIZ/92 tožnica imela pravico do družinske pokojnine ob otroku, ki se šola. Tožnica je glede na določbo četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1 nastopila čakalno dobo in pridobi pravico do družinske pokojnine ob dopolnitvi 50-tega leta starosti. Meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča popolnoma pravilna in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v obsegu kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče je razvidno, da je toženka z odločbo z dne 12. 5. 2010 odločila, da tožnica od 1. 11. 2008 dalje nima pravica do izplačila polovice družinske pokojnine. Z odločbo z dne 3. 8. 2010 je zavrnila pritožbo, izpodbijani del odločbe pa spremenila tako, da je odločila, da tožnica od 1. 11. 2008 dalje nima pravice do vdovske pokojnine. V sodnem postopku je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. XII Ps 2073/2010 z dne 3. 7. 2010 zavrnjen zahtevek tožnice, kar je bilo potrjeno tudi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 351/2012 z dne 15. 11. 2012. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 47/2014 z dne 17. 6. 2014 ugodilo reviziji tožnice ter sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da se dokončna odločba toženca z dne 3. 8. 2010 v zvezi z 10. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 12. 5. 2010 odpravi in je toženka dolžna ponovno odločiti o pravici tožnice do družinske pokojnine za čas od 1. 11. 2008 dalje v 30 dneh. V okviru ponovnega upravnega odločanja je toženka, po vložitvi tožbe zaradi molka organa, izdala dne 2. 12. 2014 odločbo, s katero je odločila, da se zahteva tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 do 23. 11. 2009 v polovičnem znesku, od 24. 11. 2009 dalje pa v celoti zavrne. Po pritožbi tožnice je toženka z odločbo z dne 24. 4. 2014 njeno pritožbo zavrnilo. Tožnica je s pripravljalno vlogo navedla, da razširja tožbo na dokončno odločbo tožene stranke z dne 24. 4. 2014. 7. Dejansko stanje med strankama postopka ni sporno. Spor se nanaša na uporabo materialnega prava in sicer določb 390. člena ZPIZ-1 in četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1. 8. V predmetni zadevi je Vrhovno sodišče RS v revizijski odločitvi z dne 17. 7. 2014, glede uporabe materialnega prava zelo jasno povedalo, da je v danem primeru potrebno uporabiti 390. člen in četrti odstavek 427. člena ZPIZ-1. V zvezi s tem je v 10. točki obrazložitve izrecno navedlo, da 390. člen ZPIZ-1 uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že 21. 5. 1998 in ji je bila družinska pokojnina priznana od 1. 1. 1998 dalje, tako da zanjo ne pride v poštev 392. člen ZPIZ-1), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (torej na podlagi ZPIZ/92), s tem da so te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Že zgolj na podlagi te določbe je sodišče tožnici tudi po 1. 1. 2000 utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine, uveljavljeno na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, čeprav ZPIZ-1 za vdovo, pravice do družinske pokojnine ni več priznaval in urejal. Zgolj na podlagi navedene splošne prehodne določbe ZPIZ-1 o ohranitvi pravic, uveljavljenih na podlagi ZPIZ/92, pa bi se lahko postavilo vprašanje, ali vdova, upravičenka do družinske pokojnine zaradi preživljanja otrok, ki ob prenehanju pravice do družinske pokojnine po 45 letu starosti, ohranja tudi pravico do ponovnega uveljavljanja družinske pokojnine po 50 letu starosti, v smislu tretjega odstavka ZPIZ/92. To dilemo rešuje 427. člen ZPIZ-1, ki v četrtem odstavku izrecno določa, da takšna vdova lahko „ne glede na določbo 110. člena tega zakona pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti.“ V 11. točki obrazložitve je Vrhovno sodišče RS povedalo, kako je potrebno tolmačiti določbo četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1. Iz njega izhaja, da vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45-temu letu pa pred dopolnitvijo 50-tega leta starosti, ohranja pravico, da po dopolnitvi 50-tega leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (seveda ob izpolnjenih drugih pogojih).

9. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 390. člena in četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1, ko je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 24. 4. 2014 in z dne 2. 12. 2013 in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje ter toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju družinske pokojnine in zapadle zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški postopka so bili odmerjeni (točka 11 obrazložitve sodbe) pravilno.

10. Pritožba se nepravilno sklicuje na odločitve pritožbenega sodišča v zadevah Psp 688/2006, Psp 35/2010 in ostale, saj so bile navedene odločitve sprejete pred odločitvijo revizijskega sodišča z dne 17. 6. 2013. Zadeva VIII Ips 290/2010 z dne 5. 12. 2011 obravnava popolnoma drugačno dejansko stanje in v predmetni zadevi ni uporabljiva, saj gre za primer, ko je hči prenehala prejemati družinsko pokojnino, ko je bila revidentka stara 44 let in na podlagi takrat veljavne pokojninske zakonodaje ni bila upravičena do vdovske pokojnine (63. člen ZPIZ/83 in 72. člen ZPIZ/92).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da sama trpi stroške odgovora na pritožbo.