Jedro

Ne gre za nova dejstva in dokaze, ki naj bi se nanašali na tožnikovo pridobivanje dohodka v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zaradi katerih bi tožena stranka lahko zahtevala obnovo postopka, če je bilo že v času sojenja znano, da je bil tožnik v času, ko je trajal spor, zaposlen pri drugem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep (pravilno: sodba) sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki jo je napačno naslovilo kot sklep (glej 1. odst. 427. člena ZPP/77) zavrnilo predlog za obnovo postopka tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 25.089,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo in sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka, smiselno iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga obširno povzema. Graja tudi odločitev o stroških postopka, ko sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo kot strošek postopka tudi 19 % davek na dodano vrednost. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. spremeni sodbo tako, da obnovo dovoli in naloži tožniku, da toženi stranki povrne stroške postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da tožena stranka le ponavlja svoje navedbe ter da s pritožbenimi navedbani pravzaprav izpodbija odločitev revizijskega sodišča, kar pa s predlogom za obnovo postopka ni dopustno. Meni, da je sodišče prve stopnje, po mnenju tožnika sicer časovno prekludiran predlog, povsem utemeljeno meritorno zavrnilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77 in pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za obnovo postopka.

Tožena stranka je dne 28.6.1999 vložila predlog za obnovo postopka, v katerem se je sklicevala na obnovitvene razloge po 4., 6. in 9. tč. 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je presojalo obnovitvene razloge in ugotovilo, da le-ti niso podani. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da se obnova po 4. tč. 421. člena ZPP/77 lahko zahteva le na podlagi pravnomočne kazenske sodbe, kar prav tako velja za predlagano obnovo po 6. tč. 421. člena ZPP. Zoper tak zaključek sodišče prve stopnje se tožena stranka tudi ne pritožuje.

Tožena stranka sedaj v pritožbi vztraja na obnovitvenem razlogu po 9. tč. 421. člena ZPP/77 in sicer navaja, da je šele po pravnomočno končanem postopku zvedela za nova dejstva in pridobila možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Ti dokazi naj bi se nanašali na tožnikovo pridobivanje dohodka v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ta obnovitveni razlog pa ni podan, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. To dejstvo je bilo znano že v času postopka pred sodiščem prve stopnje in ga je v svojo obrazložitev povzelo tako sodišče prve stopnje, kot tudi sodišče druge stopnje. Tožnik je namreč sam na obravnavi izpovedal, da je v spornem obdobju opravljal delo, vendar ne za toženo stranko ter da je od februarja 1994 dalje v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu.

Glede na vse navedeno je pritožba toženen stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ni moglo obravnavati pritožbe tožene stranke, ki se pritožuje na prenizko odmero stroškov tožniku, kajti po določbi 365. člena ZPP se sme sodba izpodbijati le v tistem delu, v katerem stranka v sporu ni uspela. Pritožba glede višine stroškov odmerjenih tožniku pa je pritožba v korist tožnika in ne v korist tožene stranke. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da se strinja s stališčem tožene stranke, da so stroški davka na dodano vrednost potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP/77, vendar kot že navedeno v ta del sodbe ne more posegati, ker bi šlo za odločitev v škodo pritožnika.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k razrešitvi pritožbe.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).