Jedro

Iz opisa dejanja, ki se obdolžencu očita v obravnavani zadevi, je jasno razvidno, katero dejanje naj bi storil obdolženec. Dejanje, ki je opisano, izpolnjuje tudi vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil naklepno izhaja iz tistega dela opisa, kjer se mu očita, da je vozil predrzno in brezobzirno, brezobzirnost pa že pojmovno izključuje ravnanje iz malomarnosti. V čem naj bi bila obdolženčeva predrznost oziroma brezobzirnost, pa je v opisu dejanja tudi določno opisano.

Obdolženec naj bi namreč huje kršil več pravil cestnega prometa, pri čemer naj bi pri rdeči luči brez zaviranja s svojim vozilom izredno močno trčil v kolesarko, ki naj bi pravilno prečkala križišče.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 23. 3. 2017 zoper obdolženega J. K., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja po tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s petim odstavkom 324. člena KZ-1, zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 24. 3. 2017 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer, kot uvodoma navaja, iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Trdi, da dejanje, kot je opisano, ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, saj predrzna in brezobzirna vožnja(1) ter naklep obdolženca niso konkretno opisani, izpodbijana sklepa pa tudi nimata razlogov o teh odločilnih dejstvih. Sodišče naj bi namreč o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, sklepalo le na podlagi izjave očividke ter strokovnega poročila sodnega izvedenca o trčni hitrosti in zaključilo, da je obdolženec vozil z neprilagojeno hitrostjo ter ob rdeči luči trčil v kolesarko, ki naj bi cesto prečkala pri zeleni luči na semaforju, s čimer je sodišče utemeljilo zgolj in samo zakonski dejanski stan kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1. Zagovornik sklep zunajobravnavnega senata izpodbija z navedbami, da se senat ni opredelil do pritožbenih navedb o kršitvi kazenskega zakona ter bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi nasprotuje tudi presoji sodišča o ponovitveni nevarnosti obdolženca, ker naj bi bili razlogi o ponovitveni nevarnosti pomanjkljivi, selektivni in irelevantni, kot celota pa povsem neprepričljivi in arbitrarni. Sodišče je o ponovitveni nevarnosti sklepalo na podlagi dveh sodb, od katerih bi morala biti sodba Okrajnega sodišča v Piranu iz kazenske evidence že izbrisana, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je bil obdolženec spoznan za krivega za povsem drugo kaznivo dejanje – veliko tatvino. Kot trdi zagovornik iz dejstva, da je nekdo storil premoženjsko kaznivo dejanje, nikakor ni mogoče sklepati, da bo ponovil kaznivo dejanje s področja varnosti cestnega prometa. Stališče zunajobravnavnega senata, da obdolženec ne spoštuje družbenega reda, zato po mnenju zagovornika ne more biti upoštevno. V povezavi s tem očitkom zagovornik navaja, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da naj bi bil obdolženec kaznovan za prekršek tudi zato, ker ni ustavil na znak modre svetilke in kratkega zvočnega signala na policijskem vozilu, s katerim ga je policist ustavljal. Sodišče je ob sklicevanju na število prometnih prekrškov, ki naj bi jih storil obdolženec, čemur je dalo preveliko težo, na drugi strani prezrlo vrsto okoliščin, ki so obdolžencu v korist in nasprotujejo presoji preiskovalne sodnice, da gre za popolnoma brezbrižnega voznika. Slednji namreč razpolaga z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ima zgolj pet kazenskih točk in je vselej spoštoval pravila o psihofizičnem stanju udeležencev v prometu ter nikoli ni neposredno ogrožal drugih udeležencev v prometu. Ker gre za enkraten, torej neponovljiv dogodek, ki je obdolženca izučil do te mere, da z istovrstnimi dejanji ne bo nadaljeval, neogibnost pripora po mnenju zagovornika ni podana, saj bi bilo isti namen – varnost udeležencev v cestnem prometu, mogoče doseči z milejšim ukrepom, denimo hišnim priporom. Zagovornik tudi trdi, da preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora ni navedla razlogov, zakaj odreditev milejšega ukrepa ne pride v poštev, zunajobravnavni senat pa je z navedbo, da so na dvorišču obdolženčevega bivališča parkirana štiri osebna vozila višjega cenovnega razreda, ravnal arbitrarno, saj povezava obdolženca s temi vozili ni izkazana. Po prepričanju zagovornika je sodišče v obravnavanem primeru arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki ukrep pripora osumljencem kaznivih dejanj s področja cestnega prometa odreja ob izkazano mnogo hujših cestnoprometnih kršitvah in posledicah ter osebnostnih lastnosti storilcev. S tega vidika naj bi bila odreditev pripora zoper obdolženca tudi nesorazmerna tako do njegove osebne svobode, kot tudi do njegove pravice do obrambe, saj mu je onemogočeno stopiti v stik z očividci kaznivega dejanja. Do identičnih pritožbenih navedb se zunajobravnavni senat naj ne bi opredelil. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ukrep pripora nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da dejanje, ki se očita obdolžencu, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Po njenem stališču je zakonski znak predrzne in brezobzirne vožnje že po naravi stvari mogoče izpolniti le naklepno in ne iz malomarnosti (VII Kp 27921/2015). V zvezi z obstojem utemeljenega suma se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat zavzelo oziroma ponovilo stališče, da se v postopku o presoji utemeljenosti pripora sodišče omeji le na ugotovitve, ali iz zbranih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, nikakor pa se ne zahteva gotovost ugotovljenih dejstev. Po njenem stališču sta v zadostni meri opredeljeni tudi ponovitvena nevarnost obdolženca ter neogibna potrebnost pripora. Ker zahteva po njenem mnenju ni utemeljena in je vložena tudi iz nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženec naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje s tem, da naj bi kot voznik motornega vozila v cestnem prometu povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo kakšne osebe s tem, da je vozil predrzno in brezobzirno ter ni prilagodil hitrosti vožnje v križišču pred prehodom za pešce in kolesarski stezi, kar je imelo za posledico prometno nesrečo s smrtjo ene osebe. Obdolženec naj bi dne 20. 3. 2017 ob 22.45 uri vozil osebni avtomobil znamke Audi A7, preizkusnih reg. št. ..., po desnem prometnem pasu Celovške ceste v Ljubljani iz smeri Šentvida proti centru Ljubljane, kjer je hitrost vožnje omejena na 70 km/h. Ko se je približeval semaforiziranemu križišču Celovške ceste z Bravničarjevo in Korenčanovo ulico hitrosti vožnje svojega vozila ni prilagodil prehodu za pešce in kolesarski stezi (kršitev drugega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP), zaradi česar kljub temu, da je v križišču na semaforju gorela rdeča luč, svojega vozila ni ustavil, temveč je v križišču zapeljal na prehod za pešce in kolesarsko stezo v trenutku, ko je na semaforju za pešce in kolesarje – za prečkanje Celovške ceste iz smeri Bravničarjeve ulice, gorela zelena luč (kršitev 1. točke prvega odstavka 29. člena ZPrCP). Nato je brez zaviranja z levo polovico sprednje strani svojega vozila trčil v desno stran kolesarke I. G. tako močno, da je kolesarko pri trčenju odbilo na pokrov motorja in vetrobransko steklo ter streho vozila znamke Audi A7, nato pa jo je odbilo naprej po vozišču Celovške ceste v smeri Litostrojske ceste, kjer je po 48,10 metra padla na desni prometni pas desnega smernega vozišča Celovške ceste, nato jo je po padcu na vozišče odbilo v zrak tako, da je po 7,40 metra ponovno padla na desni prometni pas Celovške ceste, v posledici trčenja pa je utrpela hude poškodbe glave in trupa ter je na kraju prometne nesreče umrla.

6. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah(2) presodilo, da mora biti skladno z določbo drugega odstavka 202. člen ZKP v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je osumljenec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto osumljenčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele, če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako vsebinsko dovršen in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi preiskave, sodba).

7. Iz opisa dejanja, ki se obdolžencu očita v obravnavani zadevi, je jasno razvidno, katero dejanje naj bi storil obdolženec. Dejanje, ki je opisano, izpolnjuje tudi vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil naklepno izhaja iz tistega dela opisa, kjer se mu očita, da je vozil predrzno in brezobzirno, brezobzirnost pa že pojmovno izključuje ravnanje iz malomarnosti. V čem naj bi bila obdolženčeva predrznost oziroma brezobzirnost, pa je v opisu dejanja tudi določno opisano.

Obdolženec naj bi namreč huje kršil več pravil cestnega prometa, pri čemer naj bi pri rdeči luči brez zaviranja s svojim vozilom izredno močno trčil v kolesarko, ki naj bi pravilno prečkala križišče. V izpodbijanem sklepu preiskovalne sodnice so navedeni tudi dokazi in razlogi za sklepanje sodišča o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Do identičnih pritožbenih navedb se je opredelil tudi zunajobravnavni senat, ki je dodatno izpostavil, da je do trčenja prišlo v strnjenem naselju, kjer so na gosto postavljeni semaforji, zaradi katerih je hitrost vožnje upočasnjena. Kolikor se obdolženčev zagovornik z ugotovljenimi dejstvi ne strinja, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta v izpodbijanih sklepih ugotovila več subjektivnih in objektivnih okoliščin, na podlagi katerih sta po presoji Vrhovnega sodišča razumno presodila, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Teža ugotovljenih okoliščin ne daje podlage za zagovornikov očitek o arbitrarnem odstopu od ustaljene sodne prakse. Obdolženec je bil ob storitvi očitanega mu kaznivega dejanja star šele 21 let, pri čemer je bil do tedaj že najmanj trinajstkrat pravnomočno kaznovan zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov in zbral šest kazenskih točk, pri čemer se je teža kršitev stopnjevala. Med drugim je že bil spoznan za odgovornega storitve prekrškov zaradi neprilagojene hitrosti vožnje in vožnje skozi križišče pri rdeči luči, prav tako pa iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu izhaja, da ni ustavil na znak modre svetilke in kratkega zvočnega signala na policijskem vozilu, s katerim ga je policist ustavljal. Ugotovljene okoliščine dajejo podlago za zaključek preiskovalne sodnice o obdolženčevi brezbrižnosti v cestnem prometu. Glede na način storitve kaznivega dejanja, predpisano kazen zapora ter težo kaznivega dejanja in upoštevaje, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen zaradi storitve premoženjskega kaznivega dejanja in da je očitano mu kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 962/2015 z dne 5. 5. 2015, sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat razumno presodila, da je pripor edini in neogibni ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, ki je glede na njegovo stopnjevanje kršitev ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Navedena presoja sodišča temelji tudi na ugotovitvi, da so na dvorišču hiše obdolženčevega prebivališča parkirana štiri osebna vozila višjega cenovnega razreda, za katera je sicer obdolženec izjavil, da niso njegova. Pritrditi je presoji zunajobravnavnega senata, da navedeno ne zmanjšuje obstoja ponovitvene nevarnosti, saj iz evidence o storjenih prekrških obdolženca izhaja, da je obdolženec v mesecu januarju 2017 vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije, v katero je spadalo vozilo, ki ga je vozil, v mesecu februarju 2017 pa je vozil motorno vozilo, kateremu je potekla veljavnost registracije in prometnega dovoljenja. Glede na ugotovljene okoliščine je sodišče ob tehtanju med posegom v obdolženčevo osebno svobodo in varnostjo ljudi utemeljeno presodilo, da je treba dati prednost varnosti ljudi. Tudi do teh pritožbenih navedb se je zunajobravnavni senat opredelil, zato kršitev 22. člena Ustave RS ni podana. Glede na očitke zagovornika Vrhovno sodišče dodaja, da ima tudi obdolženec, ki je v priporu, možnost predlagati razbremenilne priče, ki lahko stopijo v stik tudi z njegovim zagovornikom.

C.

9. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Zagovornik se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 27921/2015 z dne 14. 12. 2016 in sodbo višjega sodišča v Kopru II Kp 4663/2015 z dne 25. 2. 2016. (2) Sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 27378/2010-71 (XI Ips 29/2010) z dne 11. 5. 2010, I Ips 320/2005 z dne 26. 10. 2005 in druge.