Jedro

Sodišče označi izvedencu predmet, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Stranka ima možnost angažirati strokovnjaka, vendar pa tak strokovnjak, tudi če ima po Zakonu o sodiščih status sodnega izvedenca, ostaja strankin pomočnik. Taka oseba ni izvedenec in njena ekspertiza, ki jo predloži sodišču, ni izvedensko mnenje.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega P.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o zahtevi o varstvu zakonitosti, 1.000,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil P.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu je bila po istem zakonitem določilu izrečena kazen dve leti zapora. Po členu 39 KZ mu je bila izrečena kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta. Pritožbi zagovornika obtoženega P. je Višje sodišče v Ljubljani delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni in stranski kazni spremenilo tako, da je obtožencu v izrečeno kazen dve leti zapora na podlagi prvega in četrtega odstavka 49. člena KZ vštelo denarno kazen v znesku 110.000,00 SIT (425,02 EUR), ki jo je obtoženec plačal po odločbi Sodnika za prekrške v Č. z dne 1.6.2004 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.1.2005, pri čemer je denarno kazen vštelo tako, da je za vsakih začetih 10.000,00 SIT (41,73 EUR) določilo en dan zapora, kar pomeni enajst dni zapora, saj sta dan zapora in 10.000,00 SIT izenačena, stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta pa obdolžencu ni izreklo, v preostalem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zagovornika obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. S tem ko sodišče izvedenca prometne stroke, ki ga je angažiral obsojenec, ni soočilo s postavljenim izvedencem v tem postopku, niti ni pritegnilo tretjega izvedenca, je kršilo določbe 257. in 258. člena ZKP. Meni, da bi morebitni tretji izvedenec tudi navzven dajal videz nepristranskosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornika v zahtevi očitata sodišču kršitev pravice do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog po neposrednem zaslišanju izvedenca T.P. ali po postavitvi tretjega izvedenca cestnoprometne stroke. Dejstvo je namreč, da je izvedenec T.P. iz Zavoda za prometno in tehnično izvedeništvo iz Z., ki ga je angažiral sam obdolženec (sedaj obsojenec), prišel do popolnoma drugačnih zaključkov, kot s strani sodišča postavljen izvedenec N.Č. Ker sodišče dokaznim predlogom obrambe ni sledilo, je ostalo pravno relevantno dejstvo, to je mesto trčenja, neraziskano.

Iz podatkov v spisu je razvidno: – da je sodišče postavilo izvedenca cestnoprometne stroke dr. N.Č., – izvedenec je izdelal pisno izvedensko mnenje (6.8.2004), na podlagi razpoložljivih podatkov iz kazenskega spisa in na podlagi ogleda kraja nezgode. Ugotovil je, da je prišlo do trčenja na prometnem pasu, po katerem je vozil oškodovanec. – izvedenca dr. Č. je sodišče zaslišalo še na obravnavi, opravljeni dne 12.1.2006, kjer je vztrajal na ugotovitvah iz pisnega mnenja. – zagovornik obdolženca navzoč na tej glavni obravnavi je sodišču in tožilstvu predložil „Izvedensko mnenje“ Fakultete prometnih znanosti iz Z. v hrvaškem jeziku in v prevodu v slovenščino. Predlagal je, da se dr. Č. do danes predloženega mnenja opredeli ter da sodišče na glavno obravnavo vabi tako izvedenca Č. kot izvedenca P. – sodišče je navzočemu izvedencu dr. Č. izročilo predloženo dokumentacijo, mu zagotovilo določen čas, da se z vsebino seznani ter ga zatem v zvezi s predloženimi drugačnimi ugotovitvami sicer sodnega izvedenca P. zaslišalo. Izvedenec Č. je izjavil, da vztraja na svojem že podanem mnenju in opozoril, da je sam mnenje izdelal predvsem na podlagi materialnih sledov mesta trčenja, ki so točni, vidni na fotografijah tri, štiri in pet, pri čemer je izrecno navedel, da je pretežni del odpadlih delcev obeh vozil med obema voziloma, da sta vozili praktično skupaj, dopustil pa je možnost, da je po trčenju prišlo do malenkostnega razdvajanja prednjih delov vozil. Če bi bilo trčenje tako, kot se zatrjuje v danes predloženem mnenju, bi ta pokrov kolesa odpadel na P. voznem pasu in ne tako kot je. Ponovno je poudaril, da so bistvene za celotno raziskavo te prometne nesreče fotografije vozil in odpadnih delov posnete ob ogledu. Če bi bilo trčenje na P. voznem pasu, bi bil del odpadlih delov na njegovem voznem pasu, gotovo pa bi tam odpadel pokrov kolesa. Možno bi sicer bilo, da bi do trčenja prišlo tudi tako, kot je prikazano v mnenju izvedenca P., vendar pa bi se tak način trčenja moral odraziti tako v končnem položaju obeh vozil, predvsem pa kot je že povedal v raztrosu odpadlih delov z vozil. Sodišče 1. stopnje je dokazne predloge po neposrednem zaslišanju strokovnjaka cestnoprometne stroke P. ali postavitev novega izvedenca zavrnilo, ker je ocenilo, da je njihova izvedba nepotrebna. S strani sodišča postavljen izvedenec dr. N.Č. je namreč v pisno izdelanem izvedenskem mnenju strokovno, jasno in popolno podal vse odgovore na vprašanja o načinu, mestu in vzroku nastanka obravnavane prometne nesreče ter se hkrati opredelil tudi do strokovnega mnenja Fakultete prometnih znanosti iz Z. Ker je sodišče izvid in mnenje izvedenca dr. N.Č. ocenilo kot popolno in v skladu z izvedenimi dokazi (izpovedbo oškodovane S.Ž., S.B. in M.K. ter predloženimi fotografijami) po mnenju sodišča ni bilo potrebe, da bi se dokazovanje ponovilo z istima izvedencema oziroma zahtevalo mnenje drugega izvedenca (tretji odstavek obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani dve).

Podobne pritožbene navedbe kot jih uveljavljata zagovornika v zahtevi je zavrnilo tudi pritožbeno sodišče. Po oceni tega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je sprejelo mnenje dr. Č., ki je bilo natančno in strokovno, odgovoril pa je tudi na vse pripombe in vprašanja obrambe. Tudi sodišče druge stopnje v mnenju izvedenca Č., ki ga podkrepljujejo tudi drugi dokazi, ki so že izpostavljeni, ne vidi in ne najde nobenih pomanjkljivosti, nelogičnosti ali nasprotij, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo in pojasnilo, zakaj ni sprejelo predloga obrambe za zaslišanje strokovnjaka cestnoprometne stroke P. S takšnimi zaključki pa se, kot rečeno, ne strinjata zagovornika v zahtevi.

V skladu z 257. členom ZKP sodišče določi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. Sodišče mora torej najprej poskusiti odpraviti pomanjkljivosti z zaslišanjem istega izvedenca, šele kolikor to ni možno, dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci.

Sodišče je torej procesni subjekt, ki označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Stranka ima možnost angažirati strokovnjaka, tudi strokovnjaka, ki ima status sodnega izvedenca in je v tem primeru ona tista, ki mu določi nalogo in zahteva pojasnila. Vendar pa tak strokovnjak, tudi če ima po Zakonu o sodiščih status sodnega izvedenca, ostaja strankin pomočnik (in ne pomočnik sodišča), ki dela po navodilih stranke in v njeno korist. Je torej svetovalec stranki, ki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami nepravne narave pomaga pri uveljavljanju pravic. Taka oseba ni izvedenec in njena ekspertiza, ki jo predloži sodišču, ni izvedensko mnenje. Gre le za listino, ki sodišču sporoča, kakšno je strokovno mnenje tistega, ki je listino podpisal oziroma je del strankinih navedb.

V obravnavani kazenski zadevi je bil kot izvedenec cestnoprometne stroke postavljen le izvedenec dr. Č. Ta je mnenje izdelal pisno, bil ustno zaslišan, stranke so imele možnost postavljati vprašanja, sodišče pa je njegovo mnenje ocenilo kot strokovno in popolno, hkrati pa tudi v skladu z ostalimi izvedenimi dokazi. Izvedenec Č. se je tudi opredelil do zaključkov strokovnjaka, ki ga je angažirala obramba. S tem, da sodišče ni angažiralo drugega izvedenca, ki bo podal mnenje o isti dokazni temi, obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe. Dokazni postopek je namreč zaključilo tedaj, ko je po načelu proste presoje dokazov ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno za izrek sodbe, zavrnitev dokaznega predloga pa je tudi ustrezno obrazložilo. Nestrinjanje zagovornika z izvedenskim mnenjem in posledično z ugotovljenim dejanskim stanjem, pa pomeni le izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč izpodbijati (drugi odstavek 425. člena ZKP).

Ker sodišče ni kršilo v zahtevi uveljavljanih kršitev določb ZKP niti kršitev materialnega zakona, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (člen 425 ZKP) in s plačilom stroškov tega dela postopka obremenilo obdolženca, pri čemer je pri višini povprečnine upoštevalo težo in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu.