Jedro

Dejansko stanje glede okoliščin, ki so potrebne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, mora biti popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.9.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 14.1.2001 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Tožena stranka je navedla, da je prvostopni organ tožniku, ki je rojen 10.10.1941, priznal status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, vendar je tožena stranka v revizijskem postopku ugotovila, da je odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je v ponovni reviziji ugotovila, da je organ prve stopnje v ponovnem postopku pridobil pismo Združenja borcev in udeležencev NOB občine M., dopis Muzeja narodne osvoboditve M. in zaslišal tožnika. Iz predložene dokumentacije izhaja stališče, da začasno članstvo v Š. domovinski zvezi še ne pomeni, da je imetnik te izkaznice tudi sodelavec okupatorja. Iz potrdila Direkcije državnih železnic, Sekcija za vzdrževanje prog izhaja, da je bil tožnikov oče zaposlen pri železnici kot pogodbeni delavec od 4.3.1939 s presledki do 21.6.1940. Dne 25.1.1942 je bil zaposlen pri DRB in tega dne premeščen v W. Dne 31.10.1942 je bil odpuščen. Nadalje je bil od 15.11.1942 do 25.3.1943 po potrdilu ortopedskega čevljarja G.Š. zaposlen kot čevljar po tem ni bil več zaposlen pri železnici, prav tako tudi ne v letu 1941. Iz tožnikove izjave z dne 22.1.2002 je mogoče ugotoviti, da priča po pripovedovanju in po spominih pokojne matere, po katerih naj bi bil oče simpatizer partizanov, ker je hotel tudi stopiti v njihove vrste, vendar ga je mati pregovorila, ker je menila, da bo bolj varen, če bo delal na železnici. Po presoji tožene stranke iz zbranih dokazov ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je dokazano sodelovanje tožnikovega očeta z NOB in da je bil zaradi tega tudi ubit s strani okupatorjevih sodelavcev. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja bo moral prvostopni organ pozvati tožnika, da poskuša pridobiti mnenje o očetovem sodelovanju z NOB od pristojne organizacije Zveze borcev, zaslišati bo moral še dodatne priče, ter preveriti možnost, da bi se podatki pridobili iz pokojninskih spisov tožnikovega očeta.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavanem primeru sporen tožnikov status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Po 8. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je padel, umrl ali bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, ubit kot talec ali pa je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. V spisu je dokumentacija, po kateri je tožnikov oče nedvomno padel kot žrtev fašističnega terorja oziroma pravilneje kot žrtev terorja okupatorjevih somišljenikov oziroma sodelavcev. Tožnik je v upravnem postopku predložil Spomenico Prezidija ljudske skupščine Ljudske Republike Slovenije z dne 29.11.1950. V njej je navedeno, da se (na splošno) podeljuje v večen spomin na žrtve terorja fašističnih okupatorjev in da se na predlog borcev NOV Slovenije podeljuje (konkretno) K.A. (tožnikovemu očetu), ki je padel kot žrtev fašističnega terorja. V spisu je dopis muzeja Narodne osvoboditve M. z dne 1.2.2001. Iz njega izhaja, da je bil tožnikov oče železniški delavec in da so ga 29.3.1943 ubili zato, ker je v Š. vzkliknil "živijo Jugoslavija". Iz dopisa Združenja borcev in udeležencev NOB Občine M. iz januarja 2002, izhaja stališče te organizacije, da navedena spomenica kaže na sodelovanje tožnikovega očeta z narodno-osvobodilno borbo, pri čemer to svoje stališče utemeljuje predvsem z dejstvom, da je tožnikov oče dobitnik navedene spomenice (navajajo, da zgolj zaradi enkratnega patriotičnega vzklika dne 29.3.1943 verjetno ne bi prišlo do vložitve predloga za spomenico). V spisu je tudi odločba Okrajnega zavoda za socialno zavarovanje M. z dne 16.3.1959 glede prevedbe družinske pokojnine. V njej je med drugimi navedeno, da je predlagateljica privedbe družinske pokojnine vdova po A.K., ki je umrl dne 29.3.1943 kot žrtev fašizma. Toda iz dokumentacije tudi izhaja, da je bil tožnikov oče član Š. domovinske zveze (potrdilo odseka za notranje zadeve po Okrajnem izvršilnem odboru M. - okolica z dne 7.7.1948), iz katerega tudi izhaja, da so tožnikovega očeta do smrti pretepli okupatorjevi pristaši na veselici v gostilni D.L. pri Š. v S.G. Policija je storilce umora sicer najprej aretirala in zaprla, vendar so bili kasneje v nekaj dneh izpuščeni. Zaprli so glavno pričo tega umora H.F. Posebej za ta primer imenovana komisija je ugotovila, da gre za samomor. Te okoliščine izhajajo iz potrdila krajevnega poveljnika Narodne milice v Š. v S.G. I.V. Letnica na potrdilu ni razvidna, vendar gre očitno za staro potrdilo, ki je bilo izdano kmalu po drugi svetovni vojni. Tako dejansko ni razvidno v kakšnih okoliščinah je bil pravzaprav ubit tožnikov oče: ali je bil torej ubit kot član narodno-osvobodilnega gibanja oziroma zaradi odpora proti okupatorju, ali pa je bil dejansko ubit v spopadu med člani iste organizacije, katere član je bil tudi sam. Zato je presoja tožene stranke, po kateri iz zbranih dokazov ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je dokazano sodelovanje tožnikovega očeta z NOB in da je bil zaradi tega ubit s strani okupatorjevih sodelavcev, po presoji sodišča prve stopnje utemeljena. Pravilni so tudi napotki prvostopnemu organu.

Tožnik v pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi netočnih navedb glede očetove zaposlitve. Trdi, da ni bilo pretepa, ampak je bil zločinski umor. Očeta so z drogovi ubili. Smiselno predlaga spremembo tožbe in odpravo odločbe tožene stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi, kadar gre za odločanje o zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, mora biti dejansko stanje jasno in popolno ugotovljeno. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je mogoče pravilno odločiti, ali je zahtevek za priznanje navedene oblike žrtve vojnega nasilja utemeljen ali neutemeljen.

Tožena stranka je v revizijskem postopku odpravila odločbo organa prve stopnje in mu zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje ter pri tem navedla razloge, za to svojo odločitev in zakaj je po njeni presoji dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S takšno presojo se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje, ki je tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke zavrnilo.

Razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata tožena stranka in sodišče prve stopnje, so skladni s podatki predloženega upravnega spisa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je ostalo še vedno nepojasnjeno, v kakšnih okoliščinah je umrl tožnikov oče. To pa je tista bistvena okoliščina, ki jo je potrebno ugotoviti v tej zadevi.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Datumi zaposlitve tožnikovega očeta v zadevi niti niso toliko bistveni. Tudi pritožbena navedba, da je šlo za umor, ki so ga izvršili nemški državljani, ne more izpodbiti presoje tožene stranke in sodišča prve stopnje, da dejansko stanje glede okoliščin, ki so relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni popolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.