Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vseh upravnih aktov, ampak le tiste, ki po materialnem kriteriju vsebujejo vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je organ prve stopnje izdal po uradni dolžnosti, pa ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnika. O tem je bilo odločeno z odločbo, ki se s spornim sklepom o dovolitvi izvršbe izvršuje, torej z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Carinski urad Celje, je izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine št. DT 4933-89278/2014-2 z dne 24. 6. 2014, s katerim je dolžniku A.A. (tožniku v tem sporu) naložil, da je dolžan na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 4250-2/2014/557 z dne 28. 1. 2014, ki je postala izvršljiva dne 16. 3. 2014 plačati prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 155,78 EUR, zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 12. 6. 2014 v znesku 10,51 EUR, zamudne obresti od dne 13. 6. 2014 do dne 24. 6. 2014 v znesku 0,46 EUR ter nadaljnje zamudne obresti od zneska 155,78 EUR od dne 25. 6. 2014 do dne plačila ter stroške izdaje tega sklepa v višini 75 EUR. Skupaj tako znaša denarna obveznost 241,84 EUR, ter nadaljnje zamudne obresti od obrestovane glavnice v znesku 155,87 EUR od dne 25. 6. 2014 do dne plačila. Odločeno je še, da se zoper dolžnika opravi izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnika.

2. V obrazložitvi upravni organ navaja določbe 8. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o carinski službi, po katerem je Carinska uprava RS v skladu z 11. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), pristojna za izvajanje postopkov davčne izvršbe denarnih terjatev države. Davčna izvršba se začne v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2. V nadaljevanju še navaja določbe, ki se nanašajo na plačilo stroškov davčne izvršbe, obresti in stroške izterjevalca.

3. Z drugostopenjsko odločbo tožena stranka zavrača pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrjuje odločitev prvostopenjskega organa. V obrazložitvi podrobneje, kot prvostopenjski organ, navaja vse določbe, ki se nanašajo na izvršilni naslov v tem primeru in samo davčno izvršbo.

4. Tožnik v obsežni tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja okoliščine, ki se nanašajo na njegove socialne in premoženjske zadeve ter nepravilno zagotavljanje zdravstvenih storitev in plačilo zdravstvenega zavarovanja. Uveljavlja, da izpodbijana odločba nima obrazložitve in se ne da preizkusiti. Poudarja, da nima nobenih sredstev, zato dolga ne more plačati.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. 6. Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vseh upravnih aktov, ampak le tiste, ki tudi po materialnem kriteriju vsebujejo vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

8. Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je organ prve stopnje izdal po uradni dolžnosti, ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnika. O tem je bilo odločeno z odločbo, ki se s spornim sklepom o dovolitvi izvršbe izvršuje (izvršilnim naslovom), torej z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 4250-2/2014/557 z dne 28. 1. 2014. V upravnem sporu se po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev izpodbijajo le, če je z izdajo upravnega akta postopek obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi med takšne sklepe.

9. Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče (sklepi I Up 268/2009, I Up 319/2011, I Up 312/2012, I Up 429/2012). Ker torej tožnik s tožbo uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal z dopustnimi pravni sredstvi samo zoper izvršilni naslov, po presoji sodišča ni izkazal, da je bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

10. Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.