Jedro

Ker je bila obsojencu izrečena kazen v višini zakonskega minimuma in niso bile ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki bi terjale omilitev kazni, torej okoliščine, ki bi po svoji kvaliteti bile enake okoliščinam, ki jih za omilitev kazni predpisuje zakon, dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, da se pridobi nov izpisek iz kazenske evidence, ne predstavlja kršitve obsojenčeve pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 7. 4. 2015 obsojenega B. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedani drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi določbe tretjega odstavka 186. člena KZ-1 izreklo kazen pet let zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 290,92 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 24. 5. 2016 zavrnilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev obeh sodb.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V delu zahteva materialnopravno ni izčrpana, saj razlogov, ki se nanašajo na spis Okrožnega sodišča v Malmöju na Švedskem številka B 1511/05, vlagatelj zahteve ni uveljavljal že v pritožbi, zato jih Vrhovno sodišče upoštevaje določbo petega odstavka 420. člena ZKP, ne more upoštevati. Ostale kršitve zakone, ki jih zatrjujejo zagovorniki, pa niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se izjavili obsojenec in njegovi zagovorniki. Zagovorniki navedbam tožilca o neizčrpanosti pravnega sredstva nasprotujejo in ponavljajo navedbe iz zahteve. Obsojenec prav tako nasprotuje odgovoru vrhovnega državnega tožilca in opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog, da se pridobi izpisek iz kazenske evidence, saj je sodišče na podlagi razpoložljivih podatkov sprejelo napačen sklep o njegovi kaznovanosti. V odgovoru prilaga izpisek iz kazenske evidence z dne 16. 4. 2015 in sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 2. 6. 2015, I Ks 3021/2015. 5. Obsojenec je dne 4. 6. 2017 in dne 4. 12. 2017 vložil dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, v katerem lahko vložnik vloži tudi dopolnitev zahteve, je po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP tri mesece od vročitve pravnomočne sodne odločbe. Pravnomočno sodno odločbo, sodbo sodišča druge stopnje, je obsojenec prejel dne 10. 8. 2016, zagovorniku, odvetniku Alešu Novaku je bila sodba vročena dne 3. 8. 2016, zagovornici, odvetnici Nuši Maček pa dne 16. 8. 2016. Po navedenem je obsojenec vložil dopolnitvi zahteve prepozno, zato ju Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

B.-1

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B.-2

7. Zagovorniki trdijo, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dokaze, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi. Sodbo je oprlo na spis Okrožnega sodišča v Malmöju št. B 1511/05. Izvedba dokaza ni bila opravljena v skladu s 339. členom ZKP, to je z branjem vseh listin spisa. Tudi ni bila upoštevana določba 342. člena ZKP. Sodišče ni ugotovilo, ali se obramba odpoveduje pravici do neposrednega izvajanja dokazov in zaslišanja oseb, ki so sestavile posamezno, za obsojenca obremenjujočo listino. Obsojencu je bila kršena tudi pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Sodišče prve stopnje v sodbi povzema le prevod sodbe švedskega sodišča, ki se nanaša na dejstvo, da je bil pred tem sodiščem obsojen B. G. Ker na glavni obravnavi dokaz ni bil pravilno izveden, se obsojenec ni mogel seznaniti z materialnimi dokazi (očitno z dokazi iz švedskega spisa).

8. Kršitev, ki po vsebini pomeni uveljavljanje kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, obsojenčeva zagovornika v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje nista uveljavljala. Iz besedila določbe petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo (pritožba) izčrpano ne le formalno (z vložitvijo) temveč tudi materialno (vsebinsko). To pomeni, da mora vlagatelj zahteve kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v postopku s pritožbo. Ker pravno sredstvo ni bilo izčrpano, Vrhovno sodišče citiranih navedb zahteve ni obravnavalo. Enako velja za navedbe zagovornikov, da je opis kaznivega dejanja nejasen in nerazumljiv. Te navedbe predstavljajo uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je obsojenčeva zagovornika na način in z obrazložitvijo, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje nista uveljavljala (v točki 13 sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so zatrjevanja pritožnikov o bistveni kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP „povsem nesubstancirana“; te trditve zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbijajo).

9. Kršitev pravice do obrambe zagovorniki uveljavljajo zaradi zavrnitve dokaznih predlogov. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznih predlogov ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Citirajo določbe drugega odstavka 299. člena, 16. in 329. člena ZKP ter dele sodb Vrhovnega sodišča I Ips 170/2006, I Ips 337/2004 ter I Ips 14/2010, da v primeru, kadar je izkazano, da bi lahko z izvedbo dokaza nastal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo kazenska zadeva popolnoma raziskana. Na načelni ravni se je strinjati z zagovorniki o tem, v katerih primerih mora sodišče ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo prav, ko je zavrnilo dokazna predloga, da se soočita priči B. P. in B. G. in da se pridobi spis Okrajnega sodišča v Celju K 45074/2010. Sodišče prve stopnje je navedlo utemeljene in jasne razloge (katerim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje), zakaj šteje, da dokazna predloga nista materialnopravno relevantna in da ne predstavljata vira relevantnih dejstev, pomembnih za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in obsojenčeve krivde.

10. Dokazni predlog, da naj se soočita priča B. G. in B. P. je obsojenčev zagovornik pred sodiščem prve stopnje podal na zadnji glavni obravnavi po zaslišanju priče B. P. Navedel je, da naj ne priči sooči o tem, kako je prišlo do angažiranja B. G. za prevoz, ter kdo je z njim kontaktiral v zvezi s tem prevozom. Na strani 12 sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se soočenje opravi takrat, ko se izpovedbe prič razlikujejo o nekem odločilnem dejstvu, glede katerega priče izpovedujejo. Ugotovilo je, da se o tem, kdo je angažiral B. G. za prevoz, izpovedbi prič ne razlikujeta. V tretjem odstavku na strani 12 sodbe je povzelo izpovedbi obeh prič o tem dejstvu: da je B. P. izpovedal, da je poklical po telefonu U. Ž., ki ga je poznal in mu povedal, da B. F. (obsojenec) potrebuje osebo, ki bi bila pripravljena opraviti prevoz v tujino. B. G. pa je izpovedal, da ga je v zvezi s prevozom poklical U. Ž., da mu je povedal za višino plačila, ki je obljubljeno v primeru, če bi bil pripravljen opraviti prevoz in da ga je nato napotil do obsojenca. Enaka je, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tudi izpovedba priče U. Ž. Po navedenem ni bilo nikakršnega razloga, da sodišče opravi soočenje med pričama. Soočenje med pričami po določbi tretjega odstavka 241. člena ZKP je posebno procesno dejanje, ki ni obvezno. Soočenje se ne opravi zaradi tega, da bi se izpovedbe prič uskladile, ampak gre bolj za presojo verodostojnosti izpovedb soočenih oseb, oziroma resničnostih posameznih verzij nekega dogodka ali dejanja, ki predstavlja odločilno dejstvo, o katerem priče (v konkretnem primeru priči) izpovedujejo nasprotno.

11. Utemeljeni in razumni so razlogi sodišča prve stopnje ob ugotovitvi, da o dejstvu, kdo je angažiral B. G., kako je bil G. angažiran za prevoz ter kako je prišel v stik z obsojencem, nasprotij ni, da izvedba dokaza s soočenjem prič ni potrebna. Zagovorniki v zahtevi sami vrednotijo izpovedbo priče P. o poznanstvu z B. G., češ da o tem ne govori resnice. Povzemajo del izpovedbe priče G., ki ni v nikakršni relevantni vzročni zvezi v zvezi z dejstvom, o katerem naj bi bilo opravljeno soočenje (da je G. na zaslišanju leta 2009 navedel, da ni vedel, da je P. udeležen pri dejanju, in da je o P. izvedel šele kasneje, ko je prebral spise; trdijo, da je B. G. prav zato spremenil pričanje leta 2015 in da bi sodišče zaradi popolne in pravilne ugotovitve vloge obsojenca moralo izvesti predlagan dokaz). S temi navedbami zagovorniki ne izpodbijajo utemeljitve v pravnomočni sodbi, da izvedba dokaza ni potrebna za pravilno razsojo, ampak sami vrednotijo izpovedbo priče ter ocenjujo spremembo izpovedbe priče G. (spremembo izpovedbe te priče, je sodišče prve stopnje ocenilo na strani 9 sodbe). Uveljavljajo torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

12. Kršitev pravice do obrambe zagovorniki vidijo tudi v zavrnitvi dokaznega predloga, da se pridobi spis Okrajnega sodišča v Celju K 45047/2010. Na glavni obravnavi je zagovornik obsojenca dokazni predlog utemeljil z navedbami, da je med pričo P. in obsojencem prišlo do spora in da bo iz spisa razvidno, da je do spora med njima prišlo 25. 1. 2008, to je nekaj dni prej, preden je B. P. podal izjavo na policiji.

13. Priča P. je bil zaslišan na glavni obravnavi in na to izpovedbo priče je sodišče oprlo sodbo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da dokaz ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Obrazložilo je, da sodišče verjame navedbam obrambe, da je med obema prišlo do spora, vendar pa da to dejstvo za presojo obstoja kaznivega dejanja ni pomembno. Utemeljilo je svojo presojo, da dokaz ni pravno relevanten in da ne gre za ugotavljanje odločilnega dejstva. Poudarilo je tudi, da B. P. ni bil obtožen da naj bi sodeloval pri obravnavanem kaznivem dejanju in da je bil zagovor obsojenca v tej smeri tudi ovržen z izpovedbami prič.

14. V zahtevi zagovorniki izpodbijajo zavrnitev dokaznega predloga z navedbami, da okoliščina, da državno tožilstvo ni obtožilo tudi P. ni pomembna, in da je del zagovora obsojenca bil ravno pomislek glede te okoliščine, torej da P. ni bil obtožen, čeprav gre za dejanje, ki se očita obsojencu. Obsojenec je v svojem zagovoru opisal da je vse storil ravno po naročilu P. Spor med P. in obsojencem je zato pomemben za ugotovitev dejanske vloge obsojenca. Razlog za spor pa bi bilo mogoče ugotoviti le na podlagi pregleda kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Celju. Menijo tudi, da gre za nedovoljeno na prejšnjo presojo dokazov pri zavrnitvi tega dokaznega predloga.

15. V zahtevi zagovorniki širijo razloge za izvedbo dokaza, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili predstavljeni. Sodišče je utemeljeno zavrnilo pridobitev spisa z oceno, da spor med obsojencem in P. ni pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in da tudi pregled kazenskega spisa okrajnega sodišča ne bi mogel prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja o vlogi obsojenca. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da P. ni obtožen kaznivega dejanja. Obsojenčev zagovor je presodilo v povezavi z izvedenimi dokazi. Na strani 11 sodbe je jasno navedlo razloge na podlagi katerih sklepa o obsojenčevi krivdi (ugotovilo je, da sta G. in Ž. vedela, da gre za prevoz prepovedane droge, da je to vedel tudi obsojenec; na podlagi presoje izpovedb prič je ugotovilo, da je obsojenec pripeljal G. na Letališče Brnik, da je obsojenec že pred tem organiziral nakup letalske vozovnice zanj za let v Düsseldorf, od koder je G. opravil prevoz droge (izpovedba G. kot priče), da je obsojenec G. izročil denar za organizacijo poti in plačal letalski vozovnici (prvo za Düsseldorf, vendar sta ta let zamudila, zato je obsojenec plačal G. še vozovnico za let v Amsterdam); sodišče je ugotovilo, da je imel obsojenec neposredne kontakte z osebami, ki so G. kot voznika pričakale na letališču v Amsterdamu, da je G. po telefonu, ko je prišel v Amsterdam kontaktiral z obsojencem, da je prav obsojenec poslal še neznanim članom družbe v Nemčiji dve SIM kartici, ki sta bili vstavljeni v G. mobilni telefon, zato da so lahko komunicirali preko slovenskih operaterjev). Na podlagi teh okoliščin je tako sodišče sklepalo o obsojenčevi krivdi v povezavi s presojo izpovedb prič. Zato se ni mogoče strinjati z zagovorniki, da je sodišče zavzelo že vnaprejšnje stališče do izvedbe dokaza. Zagovorniki v zahtevi navedb o kršitvi pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po navedenem ne substancirajo tako, da bi vsaj z verjetnostjo izkazali pravno relevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007 z dne 14. 1. 2008).

16. Zagovorniki kršitev pravice do obrambe uveljavljajo še z grajo zavrnitve obsojenčevega predloga na glavni obravnavi dne 7. 4. 2015, da naj sodišče pridobi nov izpisek iz kazenske evidence. Obsojenec je svoj predlog utemeljil z navedbami „da je kazenski list prazen“. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče utemeljilo na strani 13 sodbe. Sodišče je razpolagalo z izpiskom iz kazenske evidence z dne 27. 1. 2015. Iz tega izpiska je izhajalo, da je bil obsojenec že večkrat (šestkrat) pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, da so obsojencu bile večinoma izrečene pogojne obsodbe, da mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 479/04 izrečena kazen osem mesecev zapora. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče utemeljilo tudi z navedbami, da se sodba izbriše iz kazenske evidence v določenem zakonskem roku (82. člen KZ-1) odkar je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, vendar pod pogojem, da obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Na podlagi podatkov izpiska iz kazenske evidence je sodišče prve stopnje sklepalo, da je obsojenec izvrševal nova kazniva dejanja in zaradi tega posamezne izrečene kazenske sankcije ne morejo biti izbrisane.

17. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga in z obrazložitvijo (zagovorniki trdijo, da je bil dokazni predlog zavrnjen z utemeljitvijo, da izpisek iz kazenske evidence že ne more biti prazen, kar glede na razloge sodišča prve stopnje v sodbi ne drži) sodišče izkazalo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost. Do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP v postopku ni bil zatrjevan ali uveljavljan, zato so zagovorniki pri uveljavljanju tega izločitvenega razloga prekludirani in tudi ne morejo zatrjevati kršitve zakona po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Zagovorniki trdijo, da je sodišče nepravilno upoštevalo obsojenčevo dosedanjo kaznovanost, tako v smislu obteževalne okoliščine, kot okoliščine, ki je nedvomno pripomogla k zaključkom o krivdi obsojenca in da je jasno, da sodišče obsojenčevemu zagovoru ni sledilo tudi zato, ker je iz izpiska iz kazenske evidence izhajalo, da je bil že kaznovan. Z navedbami o zaključkih sodišča o obsojenčevi krivdi zagovorniki ne konkretizirajo kršitve zakona, ki jo je mogoče obravnavati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjujejo tudi, da razlogom sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga ni mogoče pritrditi in da navedbe sodišča ostajajo na ravni domneve in nepotrjenega dejstva.

18. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik po uradni dolžnosti navajal, da je sodišče zmotno ugotovilo obstoj obteževalne okoliščine, da je bil obsojenec že večkrat pravnomočno obsojen, saj je obsojenec na glavni obravnavi pojasnil, da so v spisu neustrezni podatki o njegovi kaznovanosti, zato bi sodišče moralo pridobiti podatke o kaznovanju obsojenca na dan odločitve. Zagovornica po pooblastilu pa je v zvezi s kazensko sankcijo v pritožbi navajala, da prvostopenjsko sodišče zmotno šteje kot obteževalno okoliščino, da je bil obsojenec že večkrat pravnomočno kaznovan, saj iz izpiska iz kazenske evidence z dne 10. 9. 2015 izhaja, da je bil obsojenec kaznovan le enkrat zaradi kaznivega dejanja razžalitve po 169. členu KZ. Po oceni zagovornice bi morala biti tudi ta sodba že izbrisana iz kazenske evidence (v izpisku iz kazenske evidence z dne 27. 1. 2015 je navedeno, da je izvršitev denarne kazni, ki je bila izrečena obsojencu s sodbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve, zastarala dne 1. 2. 2013). Navedbe obeh pritožb so torej šle v smeri, da je sodišče napačno upoštevalo kot obteževalno okoliščino tudi obsojenčevo kaznovanost. 19. Na navedbe v pritožbah v zvezi s kazensko sankcijo je sodišče druge stopnje v točki 14 sodbe odgovorilo, da je sodišče prve stopnje kazen odmerilo v višini posebnega zakonskega minimuma (predpisana kazen za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 je od 5 do 15 let zapora), zato ni mogoče trditi, da naj bi imela obsojenčeva dosedanja kaznovanost kakršenkoli pomen pri odmeri kazni. Ugotovilo je, da posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljuje izrek omiljene kazni, niso bile ugotovljene in da teh posebnih posebnih olajševalnih okoliščin v pritožbi ni zatrjevala niti obramba.

20. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik po uradni dolžnosti le zatrdil, da bi sodišče moralo pridobiti nov izpisek iz kazenske evidence. To zagovornikovo navedbo, ki jo je sodišče druge stopnje sicer obravnavalo v okviru izpodbijanja kazenske sankcije, bi bilo mogoče šteti kot trditev, da je bil predlog za pridobitev novega izpiska iz kazenske evidence neutemeljeno zavrnjen. Obsojenec je torej na glavni obravnavi zatrjeval pravno relevantno dejstvo, da navedbe v izpisku iz kazenske evidence niso točne (na podlagi česa temeljijo njegove navedbe, da velja za nekaznovano osebo, ni obrazložil). Sodišče vedno odmeri kazen individualno v okviru istega kazenskega predpisa, pri čemer upošteva okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša (olajševalne in obteževalne okoliščine; drugi odstavek 49. člena KZ-1). Posebne olajševalne okoliščine lahko utemeljujejo izrek omiljene kazni (druga alineja 50. člena KZ-1), vendar pa morajo biti te posebne olajševalne okoliščine vsebinsko enakovredne tistim iz prve alineje 50. člena KZ-1, ki določa, da sodišče sme storilcu omiliti kazen, če tako zakon določa (tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 105/2009 z dne 11. 6. 2009: olajševalne okoliščine iz 2. točke 42. člena Kazenskega zakonika (KZ), kot razlog za omilitev kazni morajo biti tako tehtne, da so vsebinsko enakovredne tistim iz 1. točke – razlagati jih je torej treba restriktivno). Sodišče druge stopnje je v sodbi sicer v okviru obravnavanja pritožbenih navedb v zvezi z izpodbijanjem kazenske sankcije ugotovilo, da posebne olajševalne okoliščine niti niso bile ugotovljene, niti jih ni uveljavljala v pritožbah obramba. Presodilo je tudi, da kaznovanost obsojenca oziroma navedbe iz izpiska iz kazenske evidence pri odmeri kazni niso bile niti pomembne niti odločilne, saj je bila obsojencu izrečena kazen v višini petih let zapora, to je najnižja kazen, ki jo za obravnavano kaznivo dejanje predpisuje kazenski zakon. Ker je bila obsojencu izrečena kazen v višini zakonskega minimuma in niso bile ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki bi terjale omilitev kazni, torej okoliščine, ki bi po svoji kvaliteti bile enake okoliščinam, ki jih za omilitev kazni predpisuje zakon, dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, da se pridobi nov izpisek iz kazenske evidence (ki pa glede na podatke, ki jih je predložil obsojenec k izjavi o odgovoru državnega tožilca, tudi ne bi potrdili teze o nekaznovanosti) in ni ponovno pridobilo izpiska iz kazenske evidence, ki bi lahko potrdil oziroma ovrgel obsojenčevo tezo „da je kazenski list prazen“, ne predstavlja kršitve obsojenčeve pravice do obrambe. Zato zavrnitev dokaznega predloga ne vpliva na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

C.

21. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

22. Odločba o stroških postopka temelji na 98. a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ob presoji premoženjskih razmer, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje in upoštevaje, da prestaja zaporno kazen, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.