Jedro

Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da pri nekaterih vrstah obveznosti (prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkih za zdravstveno zavarovanje, članarini obrtni zbornici, davku od zaposlenih delavcev, prispevku za pomoč obrtnikom iz Posočja) izvršilnega naslova ne navaja. To pa pomeni, da seznam ni izdelan v skladu z zakonom ter da sklep o prisilni izterjavi nima (pravilnega) izvršilnega naslova kot enega svojih obveznih sestavnih delov (43. člen ZDavP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 10.4.2001 odpravi ter zadeva vrne temu uradu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B z dne 23.6.1999, s katerim je le-ta odločila, da se zoper tožnika opravi prisilna izterjava dolžnega zneska v skupni višini 13,335.614,50 SIT iz naslova neplačanih zaostalih obveznosti, razvidnih iz priloženega dolgovnega seznama, z rubežem denarnih sredstev tožnika na njegovem bančnem računu. Tožena stranka v razlogih navaja, da ima sklep o prisilni izterjavi dolga vse sestavne dele, kot jih določa Zakon o davčnem postopku (ZDavP) v 43. členu, izdan pa je na podlagi seznama zaostalih obveznosti kot izvršilnega naslova, ki pa tudi vsebuje vse sestavne dele, kot jih določa ZDavP v 3. odstavku 44. člena. Tožnikov ugovor, da je dolgovni seznam pomanjkljiv, ker ne navaja izvršilnih naslovov za posamezne obveznosti, ter da tako ni izdelan v skladu z zakonskimi določbami, tožena stranka zavrne z utemeljitvijo, da sporne obveznosti, ki so predmet prisilne izterjave, nastanejo neposredno na podlagi zakona, se pri tem sklicuje na Zakon o prispevkih za socialno varnost in še navaja, da obstaja tudi pravna podlaga za prisilno izterjavo teh obveznosti po določbah ZDavP.

Tožnik v tožbi navaja, da sporni sklep o prisilni izterjavi temelji na odločbi z dne 15.7.1998 (o odmeri davka od dohodka od dejavnosti za leto 1997), ki jo je upravno sodišče v upravnem sporu odpravilo. S tako odločitvijo pa so tako odpadli razlogi, zaradi katerih je davčni organ izdal izpodbijani sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga. Davčni dolg pa je bil ugotovljen na podlagi inšpekcijskega zapisnika, ki po odločitvi upravnega sodišča ni več veljaven ter bo prvostopni davčni organ moral opraviti nov inšpekcijski pregled. Glede na navedeno tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita ter sodišču predlaga, naj jo odpravi. Tožnik še navaja, da je sicer davčni dolg že poravnal in sicer iz sredstev kredita, da pa je glede na odločitev upravnega sodišča vložil tudi zahtevek za vrnitev neupravičeno plačanega davčnega dolga.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji zakonitosti sklepa o prisilni izterjavi je sodišče ugotovilo, da seznam zaostalih obveznosti kot izvršilni naslov za ta sklep, ni sestavljen v skladu z določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 9/98). Po navedeni zakonski določbi mora biti v seznamu za vsako vrsto obveznosti naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti, po podatkih kartice dolžnika. Iz spornega dolgovnega seznama pa je razvidno, da pri nekaterih vrstah obveznosti (prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkih za zdravstveno zavarovanje, članarini obrtni zbornici, davku od zaposlenih delavcev, prispevku za pomoč obrtnikom iz Posočja) izvršilnega naslova ne navaja. To pa pomeni, da seznam ni izdelan v skladu z zakonom ter da sklep o prisilni izterjavi nima (pravilnega) izvršilnega naslova kot enega svojih obveznih sestavnih delov (43. člen ZDavP). Po presoji sodišča predstavlja v skladu z zakonom izdelan dolgovni seznam predpostavko za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Le sklep z dolgovnim seznamom, sestavljenim kot določa zakon, namreč po mnenju sodišča predstavlja ustrezno zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih so dolžniki imeli možnost zavarovati svoje pravice (oziroma so davčne obračune izdelali sami). Da je taka razlaga pravilna, izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 46. člena ZDavP, po kateri v postopku prisilne izterjave odločb, ki se izvršujejo, ni možno (več) izpodbijati, saj taka ureditev predpostavlja, da je dolžnikom (predhodno) dana možnost izpodbijanja izvršilnih naslovov v postopkih za njihovo izdajo. Glede izvršilnih naslovov, ki jih je v dolgovni seznam treba vključiti, pa sodišče meni, da morajo le-ti biti opredeljeni v smislu 1. odstavka 44. člena ZDavP (torej kot odločbe oziroma lastni davčni obračuni dolžnikov, kadar so s predpisi predvideni).

Ker je po presoji sodišča sklep o prisilni izterjavi nezakonit, nezakonitosti pa ni odpravila že tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba. Sodišče se namreč z njo ne strinja, da glede obveznosti, kot so prispevki za socialno varnost, članarina obrtni zbornici ipd., izvršilnih naslovov v dolgovnem seznamu ni treba navajati, ker naj bi šlo za obveznosti, ki nastanejo neposredno na podlagi zakona. Za vse obveznosti, navedene v dolgovnem seznamu, brez izjeme, morajo biti navedeni izvršilni naslovi, tako kot to določa, kot že povedano, ZDavP v 3. odstavku 44. člena. Ker je odločba tožene stranke nezakonita, jo je sodišče, ker je šlo za kršitev zakona, po uradni dolžnosti moralo odpraviti, čeprav sicer tožnik pravilnosti dolgovnega seznama, z izjemo neutemeljenega ugovora glede izterjave davka od dejavnosti za l. 1997, ni ugovarjal. Njegov ugovor, da navedenega davka ni mogoče prisilno izterjevati, ker je bil naknadno odpravljen izvršilni naslov, namreč ni upravičen, kajti za obveznosti, navedene v dolgovnem seznamu, je pomembno, da izvršilni naslov obstaja v trenutku izdaje sklepa o prisilni izterjavi, ter naknadne spremembe glede izvršilnih naslovov na pravilnost sklepa o prisilni izterjavi ne vplivajo.

Ker je bil po povedanem v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon nepravilno uporabljen, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.