Jedro

Toženka si je, v tednu preden je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz sistema tožeče stranke na svoj osebni računalnik, USB ključ in zunanji disk poleg podatkov o strankah tožeče stranke, kontaktih, ponudbah in obiskih, prenesla tudi cenike tožeče stranke. Gre za podatke, ki so za tožnico strateškega pomena. Toženka ni dokazala upravičenega razloga za pridobitev teh podatkov.

Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 177. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da so izpolnjene vse predpostavke toženkine odškodninske odgovornosti po določbah OZ. Kot izhaja iz že navedenega, je toženkino ravnanje protipravno. Zaradi njenega ravnanja tožnici sicer ni nastala neposredna škoda, ker je bilo ravnanje pravočasno odkrito, ji je pa nastala škoda v višini storitev, ki jih je morala plačati zunanjim izvajalcem, da je odkrila toženkino ravnanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bila tožnica, zaradi zavarovanja lastnih interesov, dolžna ukrepati in zgolj zaradi hitrega in učinkovitega ukrepanja, ji škoda, ki ji je zaradi toženkinega ravnanja grozila, ni nastala. Zato je odločitev sodišče prve stopnje, ki je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženki naložilo v plačilo stroške, ki jih je povzročila tožnici, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 5.936,38 EUR in zakonite zamudne obresti in sicer od 3.660,00 EUR od 30.9.2017 dalje do plačila ter 2.276,38 EUR od 21. 1. 2017 dalje do plačila (točka I izreka), v istem roku povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2017 dalje do plačila (točka II izreka) ter stroške tega delovnega spora v znesku 1.522,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je zavrnilo stroškovni predlog priče A.A. za prihod na sodišče za 180 km v eno smer s Krka do Ljubljane ter mostnine in cestnine v višini 10,00 EUR (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti oz. delno zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugo sodnico posameznico, v obeh primerih s stroškovno posledico za tožečo stranko, vključno s stroški pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 37. člena v zvezi s 177. členom ZDR-1. Bistvena v tem sporu je ugotovitev, ali je tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem sploh povzročila kakršnokoli pravno priznano škodo tožeči stranki. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi sploh prišlo do dejanske kršitve poslovne skrivnosti. Ker do te kršitve ni prišlo, posledično tožeči stranki s tem v zvezi sploh ni mogla nastati nobena pravno priznana škoda. Tožeča stranka je bila tista, ki je za izvedbo posameznih del najela dva zunanja izvajalca in sicer B.B., ki je preverjal vsebino prenosnega računalnika, zunanjega diska ter prenosnega pomnilnika (USB ključka) tožene stranke in pridobil podatke, ki se nanašajo na interno dokumentacijo tožeče stranke, za kar ji je izstavil račun št. ... v višini 2.276,38 EUR ter družbo C. d.o.o., ki ji je z računom št. ... obračunala stroške poizvedb, ki jih je opravil A.A., v višini 3.660,00 EUR. Te storitve predstavljajo izključno strošek tožeče stranke in nikakor ne škode, ki ji naj bi jo toženka povzročila s svojim delom. Gre namreč za svobodno poslovno odločitev tožeče stranke, da si priskrbi pomoč pri odkrivanju domnevnega kaznivega dejanja, ki naj bi ga zagrešila toženka. Po mnenju tožene stranke, glede na velikost tožeče stranke, nikakor ni bilo potrebe po angažiranju zunanjih sodelavcev, zato so ji stroški nastali zaradi lastne nesposobnosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila tožeči stranki na delu ali v zvezi z delom, je zato napačen. Prav tako pa tudi niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno, saj jih tožeča stranka ni dokazala. Toženka ni ravnala protipravno. Pravno priznane škode ni, ker gre za poslovno odločitev tožeče stranke, škoda pa sploh ni bila ugotovljena. Izpolnjena tudi ni predpostavka vzročne zveze, prav tako pa toženka ni škode povzročila niti namenoma ali iz hude malomarnosti, saj je podatke prenesla z namenom opravljanja dela doma. Ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo znesek, ki ni posledica njenega naklepnega ravnanja pri delu ali v zvezi z delom, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično kršilo materialno pravo. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka vse podatke od delodajalca pridobila zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in te podatke uporabljala izključno za ta namen, saj je toženka, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, občasno delala doma. Toženka teh podatkov ni neupravičeno pridobila, prav tako pa jih tudi ni posredovala ali razkrila tretjim osebam, zato ni kršila določbe 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na čem temelji zaključek, da je toženka podatke izkoriščala oziroma predala tretji osebi, je to kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To isto kršitev je sodišče storilo tudi, ker ni obrazložilo, zakaj toženki ni verjelo, da je podatke izključno zbirala zaradi dela doma. Ob tem še poudarja, da je bila kazenska ovadba zoper toženko z dne 6. 10. 2017 zavržena, zahteva za preiskavo tožeče stranke kot oškodovanca pa zavrnjena.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v povrnitev vse stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, pritožba pa temelji na pavšalni in nedokazani trditvi toženke, da je podatke kopirala zaradi dela doma. Toženka v postopku ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, s katerim bi potrdila te navedbe, ni predložila nobene listine, zaslišani priči pa sta izpovedali, da toženka od doma ni delala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba nima pomanjkljivost, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti in vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeči stranki nastala vtoževana škoda zato, ker je morala angažirati zunanje izvajalce, da je potrdila svoj sum o toženkinem protipravnem ravnanju, ki bi lahko imelo za posledico veliko škodo za toženo stranko.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da si je toženka, v tednu preden je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz sistema CRM Intrix tožeče stranke na svoj osebni računalnik, USB ključ in zunanji disk poleg podatkov o strankah tožeče stranke, kontaktih, ponudbah in obiskih, prenesla tudi cenike tožeče stranke. Kot izhaja iz izpovedi solastnice in prokuristke tožeče stranke, je šlo za več kot 1.000 poslovnih kontaktov in cenikov. Gre za podatke, ki so za tožnico strateškega pomena. Toženka ni dokazala upravičenega razloga za pridobitev teh podatkov, saj je tožnica dokazala, da toženka teh podatkov ni potrebovala zato, da bi delala od doma. Toženka je imela za primer, če bi delala od doma, do konca meseca julija 2017 zagotovljen dostop do VPN in preko njega tudi do programa Pantheon, s pomočjo katerega bi lahko pripravljala ponudbe tudi od doma, zato ji teh podatkov ni bilo treba kopirati na svoj računalnik oziroma na USB ključ in zunanji disk. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženka podatke prenesla malo preden je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je pravilno zaključilo, da si je podatke pridobila z namenom, da bi jih lahko morebiti posredovala tretji osebi.

8. Pravilna je tudi ugotovitev, da zaradi toženkine kršitve tožnici neposredna škoda še ni nastala, ji je pa nastala škoda v višini plačila zunanjih izvajalcev, ki sta ugotavljala, katere podatke si je toženka protipravno prenesla iz sistema tožeče stranke. Tožnica je namreč, da je lahko ugotovila, katere podatke je toženka prenesla na svoj računalnik, zunanji disk in USB ključ, morala angažirati strokovnjaka s tega področja in sicer B.B. in družbo C. d.o.o., za katero je delo opravil A.A.. Šele na podlagi dela teh dveh zunanjih sodelavcev je tožnica lahko ugotovila, katere njene podatke je toženka prenesla, kdaj in na kakšen način. Tako je toženkino ravnanje neposredni vzrok za angažiranje zunanjih sodelavcev in plačilo njunih storitev, saj sta bila tožnici za opravljeno delo izstavljena računa in sicer s strani B.B. v znesku 2.276,38 EUR in družbe C. d.o.o. v višini 3.660,00 EUR. Ta zneska je tožeča stranka plačala in dne 12. 12. 2017 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo sklep o izvršbi opr. št. VL 119759/2017 - 2, ki ga je na ugovor tožene stranke razveljavilo s sklepom z dne 8. 1. 2018 in zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Kamniku, ki se je s sklepom opr. št. P 7/2018 z dne 9. 5. 2018 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

9. Iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imela toženka sklenjeno s tožnico, izhaja, da toženka ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, da je dolžna kot poslovno tajnost varovati vse podatke, za katere je očitno, da bi družbi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba in da se kot poslovna tajnost štejejo tudi poslovna znanja, poslovne informacije in poslovne zveze, katere je pridobila v času veljavnosti te pogodbe, in da kršitev obstaja že, če bi toženi stranki lahko nastala škoda. Enako izhaja tudi iz določbe 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), po kateri se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Zato je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da za obstoj kršitve, ki se očita toženki, ni pomembno, da tožeči stranki z njenim ravnanjem, torej kopiranjem podatkov iz sistema tožeče stranke, ni nastala neposredna škoda, saj je dovolj, da bi ji škoda lahko nastala.

10. Toženka je vsekakor kršitev storila naklepno, saj je B.B. izpovedal, da podatkov naključno ni bilo mogoče prenesti, ker je bil za kopiranje potreben ukaz, zato samodejno kopiranje ni bilo mogoče. Šlo je za relativno veliko količino podatkov, ki jih je toženka na svoje medije prenašala tudi do štiri ure. Da je prikrila sledi svojega ravnanja, pa je zbrisala sistemske podatke.

11. Že zaradi načina, kako je toženka kopirala podatke in hkrati prikrila svoje ravnanje, kaže na to, da tožnica sama ni mogla točno ugotoviti, kakšno kršitev in na kakšen način je storila toženka, zato je utemeljeno angažirala zunanje strokovnjake. Iz navedenega razloga so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi kršitev lahko ugotovila s svojimi delavci, in navedbe, da je najem zunanjih strokovnjakov njeno poslovno odločitev.

12. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 177. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da so izpolnjene vse predpostavke toženkine odškodninske odgovornosti po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Kot izhaja iz že navedenega, je toženkino ravnanje protipravno. Zaradi njenega ravnanja tožnici sicer ni nastala neposredna škoda, ker je bilo ravnanje pravočasno odkrito, ji je pa nastala škoda v višini storitev, ki jih je morala plačati zunanjim izvajalcem, da je odkrila toženkino ravnanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bila tožnica, zaradi zavarovanja lastnih interesov, dolžna ukrepati in zgolj zaradi hitrega in učinkovitega ukrepanja, ji škoda, ki ji je zaradi toženkinega ravnanja grozila, ni nastala. Zato je odločitev sodišče prve stopnje, ki je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženki naložilo v plačilo stroške, ki jih je povzročila tožnici, pravilna. Pravilna pa je tudi odločitev o povrnitvi stroškov izvršilnega postopka in odločitev o stroških postopka v individualnem delovnem sporu.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP je presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške krije sama, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in naslednji) je po tar. št. 15/4 tožeča stranka upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo v višini 375 točk po OT in na podlagi 11. člena OT do 2% za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, kar ji je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.