Jedro

Vprašanje ugotavljanja invalidnosti in s tem I. kategorije invalidnosti je potrebno presojati po določbah ZPIZ-2, vprašanje zaposljivosti pa je potrebno presojati upoštevaje določbe predpisov, ki urejajo zaposlovanje brezposelnih oseb oz. invalidov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi že ugotovitev, da tožnik ni zaposljiv pomenila, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 6. 2023 in z dne 15. 2. 2023. Tožnika je z 31. 1. 2023 razvrstilo v novo III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela (50 %) in bolezni (50 %) ter mu od 1. 2. 2023 dalje priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: brez dvigovanja bremen nad 5 kg, brez dela v odročenju in predročenju nad 60 stopinj, brez dela na višini ali nevarnem območju delovne opreme in brez dela z vibracijskim orodjem, v dobrih mikroklimatskih pogojih, v krajšem delovnem času od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko. Priznalo mu je tudi pravico do delnega nadomestila. O odmeri in izplačevanju delnega nadomestila bo odločil toženec s posebno odločbo najkasneje v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka).Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti (IV. točka izreka) ter odločilo, da je toženec dolžan za tožnika povrniti 75 % njegovih stroškov postopka (V. točka izreka).

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje osebne zdravnice, za zaslišanje psihiatrinje ter za postavitev sodnega izvedenca psihiatra, kliničnega psihologa in ortopeda. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je storilo bistveno kršitev določb postopka, kar vključuje tudi kršitev pravice tožnika do izjave in do poštenega sojenja. Dejansko stanje je ostalo neugotovljeno oziroma nepopolno ugotovljeno. Osebna zdravnica bi lahko pojasnila tožnikove zdravstvene težave, zaradi katerih je predlagala invalidsko upokojitev. Enako velja tudi za zaslišanje psihiatrinje. Tožnik se pri tem še posebej sklicuje na izvid z dne 14. 9. 2023. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je prišlo med podanim mnenjem sodne izvedenke in pa mnenjem psihiatrinje do diametralno nasprotnega stališča glede invalidske upokojitve. Šele po izvedbi relevantnih dokazov, bi sodišče, upoštevaje 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), lahko opravilo dokazno oceno. Za odločitev v zadevi je relevanten odgovor na vprašanje, kako psihične težave vplivajo na tožnikovo delazmožnost. Razen tega ima tožnik še številne druge težave, in sicer gre za ortopedske težave, za fibromialgijo, za depresijo, za kognitivni upad itd. Glede omenjenih težav je potrebno pridobiti ne le mnenje sodnega izvedenca MDPŠ, ampak tudi mnenje sodnega izvedenca psihiatra in podredno tudi kliničnega psihologa. Sodišče je odločitev, ali je potrebno v postopek pritegniti izvedenca psihiatra ali kliničnega psihologa, prepustilo sodni izvedenki. S tem je kršilo določbe glede pristojnosti za odločanje o dokaznih predlogih in pa tudi določila glede sodnih izvedencev. Sama okoliščina, da tožnik ni bil pogosto obravnavan pri psihiatru, še ne pomeni, da nima psihičnih težav, ki pomembno vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Tudi navedbe sodišča, da sodni izvedenec psihiater ne bi mogel na podlagi pregleda tožnika in njegovega sedanjega psihičnega stanja, ugotavljati psihičnega stanja v relevantnem času pred izdajo izpodbijanih odločb toženca, so protispisne. Sodna izvedenka, katere mnenje je sprejelo sodišče prve stopnje, je namreč poudarila, da se psihično stanje spreminja dolgoročno, ne pa iz meseca v mesec. To pa pomeni, da bi sodni izvedenec lahko ugotovil relevantno stanje tudi za več let nazaj. Sodišče je napravilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenega dokaznega predloga z zaslišanjem psihiatrinje. Predvidevalo je namreč, da zaslišanje oziroma imenovanje predlaganih sodnih izvedencev ne bi pripomoglo k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče lahko zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. V tem primeru je podana kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik nadalje navaja, da so v mnenju sodne izvedenke nasprotja in pomanjkljivosti in je zaradi tega nastal tudi utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja (tudi zaradi neupoštevanja psihiatričnega izvida), te pomanjkljivosti pa se ni dalo odpraviti z novim zaslišanjem, zaradi česar bi moralo sodišče imenovati novega sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Tožnik se nadalje sklicuje na izvid inštituta A., izdan v letu 2016, iz katerega izhaja, da so prisotne ovire in težave pri tožnikovem vključevanju v pridobitno delo. Julija 2022 je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tudi izdal odločbo o nezaposljivosti tožnika. V sodbi je izpadla obrazložitev, kako kineziofobija vpliva na delazmožnost tožnika. Tudi če gre za strah pred gibanjem zaradi bolečine, je namreč potrebno ugotoviti, ali ta strah tako pomembno vpliva na tožnika, da je prerasel v takšno psihično stanje, ki vpliva na njegovo delazmožnost. Prav tako ni bilo obrazloženo, kaj pomeni "neizmerna volja", s katero bi moral tožnik premagati bolečino. Delazmožnost tožnika ni mogoče ugotavljati zgolj v luči fibromialgije, temveč je potrebno upoštevati tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer kognitivno mejno funkcioniranje, depresijo, kineziofobijo itd. Tudi izboljšanje kroničnega bolečinskega sindroma se ne pričakuje, ravno nasprotno. Sodna izvedenka tudi ni pojasnila sovplivanja različnih telesnih in psihičnih zdravstvenih težav na invalidnost, prav tako tudi ne, zakaj ocenjuje, da je tožnik zmožen za delo po 6 ur dnevno. Sodna izvedenka in sodni izvedenec psihiater bi se morala opredeliti do vprašanja, ali se je tožnik sploh zmožen vključiti v zaposlitveni proces. Tožnik je namreč že 12 let brezposeln. Potrebno bi bilo upoštevati tudi oceno strokovne komisije na inštitutu A. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijana sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1), je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v zadevi podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Sodbo je tako mogoče preizkusiti.

6.V zadevi tudi ni prišlo do kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in vsebinami listin. Tako imenovana protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Za tak primer pa v tej zadevi ne gre. Nadalje tudi ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pa določb postopka, ki se nanašajo na dokazovanje z izvedenci in pa na izvedbo dokazov. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje s pridobitvijo pisnega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ ter z njenim zaslišanjem popolno in pravilno razčiščeno. Neizvedba predlaganega dokaza predstavlja kršitev načela kontradiktornosti, s tem pa tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v primerih, ko za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza ni utemeljenih razlogov. To pravilo ne more biti uveljavljeno brez izjem, saj stranke s številnimi predlogi obremenjujejo procesno gradivo. Absolutna dolžnost izpeljati vse predlagane dokaze bi bila v nasprotju z načelom učinkovitega sojenja, zlasti sojenja v razumnem roku, saj stranke kopičijo predloge za izvajanje dokazov, s katerimi dokazujejo isto dejstvo. Sodišče ni vedno dolžno izvesti predlaganega dokaza, če obstajajo za to odločitev upravičeni razlogi, ki jih mora ustrezno obrazložiti.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokazov skladno z 287. členom ZPP tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem ne gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenega dokaznega predloga. Izvid na katerega se sklicuje tožnik

je bil izdan že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca. Sodišče je od sodne izvedenke zahtevalo, da se opredeli tudi do tega izvida. Sodna izvedenka je povzela vsebino navedenega izvida in se do njega tudi opredelila. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ustrezno razčistilo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ, v tem primeru tudi ni bilo nobene potrebe, da bi dejansko stanje razčiščevalo še z dodatnim zaslišanjem psihiatrinje ali pa s postavitvijo novih sodnih izvedencev, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

7.Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 23. 6. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 15. 2. 2023. Z navedeno odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

8.V tej zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in s tem, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2) v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. V 1. alineji drugega odstavka 63. člena pa je določeno, da je I. kategorija podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

10.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik s sodbo opr. št. V Ps 2166/2013 z dne 27. 10. 2015 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 12. 2015 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugo delovno mesto, pri katerem bo dvigoval bremena do največ 5 kg, brez dela v odročenju in predročenju rok nad 60 stopinj, brez dela na višini ali v nevarnem območju delovne opreme in brez dela z vibracijskim orodjem.

11.Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Izvedenka je proučila medicinsko dokumentacijo v spisu, tožnika pa tudi osebno pregledala. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja in iz izpovedbe na naroku izhaja, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja do te mere, da je zmožen za drugo delo v svojem poklicu s stvarnimi razbremenitvami, s tem da je potrebna tudi časovna razbremenitev in sicer, da delo opravlja po 6 ur dnevno oziroma 30 ur tedensko. Že sodišče prve stopnje izvedensko mnenje podrobno povzema v obrazložitvi sodbe. Sodišče je tudi obrazložilo in se opredelilo do ugotovitev izvedenke, ki so bistvene za odločitev. Vpliv kineziofobije na invalidnost je podrobno obrazložila sodna izvedenka, enako tudi vpliv volje na delovno aktivnost. Vse omenjeno pa je sodišče ustrezno upoštevalo pri svoji odločitvi. Pri tožniku je podanih več zdravstvenih težav in sicer gre za utesnitev desne rame, za stanje po artroskopski rekonstrukciji obeh ramen, desne dvakrat, leve enkrat, za kronični bolečinski sindrom, za cervikobrahialgijo desno, za SKK blage stopnje desno ter za prilagoditveno motnjo. V letu 2010 mu je prenehalo delovno razmerje. Tožnik je bil v času od 29. 11. 2021 do 10. 12. 2021 obravnavan na inštitutu A., centru B. in sicer na zahtevo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Tedaj je bilo ugotovljeno, da je tožnik iz zdravstvenih vidikov zmožen za delo s stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času. Upoštevaje kompleksnost zdravstvenih problemov, vključno z daljšo brezposelnostjo ter pomembno znižano učinkovitostjo in vzdržljivostjo, je bilo podano mnenje, da je tožnikova realna zaposljivost zanemarljiva. Posledično je bila izdana odločba, da je tožnik nezaposljiv.

12.Tožnik se v pritožbi predvsem sklicuje na izvid psihiatrinje z dne 14. 9. 2023 (priloga A/11). Sodna izvedenka se je opredelila do tega izvida ter pojasnila, da je psihiatrinja povzemala mnenje kliničnega psihologa na inštitutu A. Omenjeno mnenje je pri podaji mnenja upoštevala tudi sodna izvedenka. Psihiatrinja ne ugotavlja ničesar drugega, kot je bilo že ugotovljeno v postopku pred inštitutom A. Tudi iz ocene omenjenega organa o tožnikovi delovni zmožnosti izhaja, da je tožnik glede na zdravstveno stanje zmožen za delo pod določenimi razbremenitvami, vendar pa glede na dolgotrajno brezposelnost in naravo njegovih težav, ni zaposljiv. Vprašanje ugotavljanja invalidnosti in s tem I. kategorije invalidnosti je potrebno presojati po določbah ZPIZ-2, vprašanje zaposljivosti pa je potrebno presojati upoštevaje določbe predpisov, ki urejajo zaposlovanje brezposelnih oseb oz. invalidov. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi že ugotovitev, da tožnik ni zaposljiv pomenila, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

13.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je mnenje sodne izvedenke pomanjkljivo oziroma da ni odgovorila na vsa vprašanja, na katera v pritožbi opozarja tožnik. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik naroka ugotavlja, da je sodna izvedenka na postavljena vprašanja podala strokovno prepričljive odgovore. Sodna izvedenka je pri določitvi časovne razbremenitve predvsem izhajala iz ugotovljene fibromialgije oz. kroničnega bolečinskega sindroma. Pri tem je še posebej pomembna volja bolnika za vključitev v delovni proces, podporo pa mu nudi psihiater. Tožnik je bil pri psihiatru od 2010 dalje zgolj štirikrat. Fibromialgija pa ni domena psihiatra, temveč je domena fiziatra, torej ambulante za kronično bolečino. Sodna izvedenka je zato pojasnila, da v tem primeru ni bilo potrebno pridobiti še mnenje sodne izvedenke psihiatrinje. V tem primeru ne gre za sprejem odločitve s strani sodne izvedenke, temveč je sodišče samo, na podlagi prejetega izvedenskega mnenja presodilo, da v tej zadevi ni potrebno zaslišanje psihiatrinje niti dokazovanje s sodnim izvedencem specialistom psihiatrom oziroma psihologom, niti ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo drugega izvedenca specialista MDPŠ. Dejansko stanje je namreč sodišče razčistilo s strokovno prepričljivim mnenjem sodne izvedenke. Če se stranka s podanim mnenjem ne strinja, to še ne pomeni, da je potrebno izvesti dokazovanje z drugim izvedencem. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče tudi podrobno obrazložilo. Pritožbeno sodišče z razlogi v celoti soglaša.

14.Predmet presoje je bilo dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času odločanja toženca. V primeru poslabšanja zdravstvenega stanja, pa lahko tožnik pri tožencu začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

15.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16.Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Glej Psp 56/2024 z dne 17. 4. 2024.

2Izvid psihiatrinje z dne 14. 9. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 41, 41-1, 63, 63/2, 63/2-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.