Jedro

Tožničina ves čas nekonkretizirana želja glede načina uporabe nepremičnine, ki je spadala v zapuščino, potrjuje pravilnost prvostopnega zaključka, da tožničino prikrajšanje ni bilo konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik (v obravnavani zadevi skupni lastnik) stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika (skupnega lastnika) ni zahteval dopustitve uporabe stvari, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženka) tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni povrniti neupravičeno obogatitev v znesku 12.560,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti vse pravdne stroške tega postopka skupaj s pripadki (I. točka izreka). Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna toženki v roku 15 dni od prejema prvostopne sodbe povrniti 1.064,45 EUR pravdnih stroškov, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da je prvostopno sodišče v zvezi s ključnimi razlogi, zaradi katerih je zavrnilo zahtevek, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Graja nepravilnost prvostopnega zaključka, da naj toženka ne bi bila neupravičeno obogatena. Že dejstvo, da je toženka po smrti pokojnega A. K. sama bivala v sporni nepremičnini ne da bi zanjo plačala uporabnino za tisti del, ki ji kot dedinji ni pripadal (kot zunajzakonska partnerka je podedovala le 1/2 nepremičnine), po mnenju pritožnice dokazuje, da je bila toženka obogatena najmanj za 1/2 uporabnine zanjo. V dokaznem postopku je bilo po prepričanju pritožnice ugotovljeno, da je toženka tožnici onemogočala „hasnovanje“ njenega deleža te nepremičnine, s čimer je bila tožnica nedvomno oškodovana, s tem pa so podani tudi pogoji za zahtevek na vrnitev koristi, ki jo je zaradi tega imela toženka. Prvostopno sodišče naj bi z zavrnitvijo zahtevka ne le zmotno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, temveč tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zgolj dejstvo, da kot stranka zaslišana tožnica ni pojasnila, kako bi „hasnovala“ svojo 1/2 sporne nepremičnine, namreč ob dejstvu, da ji je toženka to preprečevala, po prepričanju pritožnice ne pomeni, da tožnica ni imela namena uporabljati svojega dela nepremičnine in da toženka s tem, ko je nesporno sama v celoti uporabljala sporno nepremičnino, ni bila neupravičeno obogatena. Navedeno ni mogoče sklepati niti na podlagi kasnejšega dogovora med pravdnima strankama v zapuščinskem postopku o delitvi zapuščine, po katerem je toženka prevzela nepremičnino v celoti, tožnica pa denarna sredstva pokojnega ter se jo je toženka zavezala izplačati iz naslova višje vrednosti nepremičnine. Bistveno kršitev procesnih določb v smislu nasprotujočih si razlogov v sodbi, pritožnica vidi v prvostopni ugotovitvi, da je tožnica dedinja sporne zapuščine le do 1/2, sporno nepremičnino pa je „hasnovala“ v celoti sama ter tožnici preprečevala njeno uporabo, vendar prvostopno sodišče kljub temu ni ugotavljalo, koliko je bila toženka s tem obogatena. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijane prvostopne sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi izpostavljenih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani pritožbi se pritožnica v pretežni meri osredotoča na grajo prvostopnega zaključka, da toženka ni bila neupravičeno obogatena na škodo tožnice, čeprav je po smrti zapustnika pa vse do sporazumne razdelitve dediščine z dednim dogovorom v zapuščinskem postopku (sklep o dedovanju D 239/2008 z dne 2. 7. 2013) v celoti sama uporabljala zapustnikovo nepremičnino (parc. št. *x/0 k.o. P). Opisani prvostopni zaključek pritožnica posameznemu pritožbenemu razlogu prirejeno izpodbija v okviru vseh pritožbenih razlogov.

7. Prvostopno sodišče je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka po presoji sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo za odločitev pomembne dejanske okoliščine, ki jih pritožnica v okviru pritožbene graje zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeno in posledično tudi neuspešno izpodbija. Prvostopno sodišče je sicer res ugotovilo, da je toženka, dolgoletna zunajzakonska partnerka pokojnega A. K., tudi po njegovi smrti še naprej prebivala v sporni nepremičnini, v kateri sta si partnerja v zunajzakonski skupnosti od leta 1971 naprej ustvarila skupen dom in v njej nepretrgoma živela do zapustnikove smrti (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 11). V zapuščinskem postopku po pokojnem (v katerem sta bili kot njegovi zakoniti dedinji razglašeni toženka in tožnica - hči pokojnega, ki dedujeta vsaka do 1/2 zapuščine) sta si dedinji z zgoraj opisanim dednim dogovorom zapuščino razdelili tako, da je toženka celotno sporno nepremičnino prevzela v svojo izključno last, tožnica pa je prevzela dobroimetje na pokojnikovem bančnem računu ob hkrati dogovorjenem izplačilu razlike do vrednosti dednega deleža s strani toženke. Glede na navedeno je toženka vse od smrti zapustnika pa do sklenitve dednega dogovora s sporno nepremičnino, ki je spadala v zapuščino, dejansko upravljala sama, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), v skladu s katerim do delitve dediščine dediči upravljajo (1) (in razpolagajo) z dediščino skupno. Vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica, ki je od poroke v letu 1983 naprej prebivala na drugem naslovu, od toženke nikoli ni konkretno zahtevala, da bi tudi ona koristila hišo ali uporabljala kakšen njen prostor, po smrti pokojnega pa tudi nikoli ni predlagala, da bi soprispevala k stroškom za hišo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12). Ob tem je poudariti da so zapuščinske stvari do delitve dediščine v skupni lastnini sodedičev. Dejanja upravljanja izvršujejo sodediči skupno in soglasno; ne odloča večina glasov, računana po številu dedičev ali po velikosti dednih deležev. Zato v času skupnosti dedičev tožnica niti ne bi mogla utemeljeno zahtevati souporabe nepremičnine v skladu s svojim dednim deležem, temveč zgolj njeno skupno uporabo na podlagi 145. člena ZD. Tega pa tožnica v obravnavani zadevi niti ni določno zatrjevala. Tožnica namreč ni podala konkretnih trditev o tem, kako je želela skupaj s toženko uporabljati sporno nepremičnino (pa bi ji to bilo onemogočeno), tega tudi zaslišana kot stranka ni znala pojasniti. Po vsem obrazloženem je neutemeljena pritožbena graja, da naj bi bilo v obravnavani zadevi v dokaznem postopku ugotovljeno, da je toženka tožnici onemogočala „hasnovanje“ njenega deleža te nepremičnine.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da za odločitev v konkretnem primeru ni pomembno zgoraj izpostavljeno, da tožnica niti v okviru dokaznega postopka v obravnavani zadevi ni znala pojasniti, kako bi uporabljala sporno nepremičnino. Tožničina ves čas nekonkretizirana želja glede načina uporabe nepremičnine, ki je spadala v zapuščino, potrjuje pravilnost prvostopnega zaključka, da tožničino prikrajšanje ni bilo konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik (v obravnavani zadevi skupni lastnik) stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika (skupnega lastnika) ni zahteval dopustitve uporabe stvari, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.(2) Pravice do uporabnine nima tisti, ki nepremičnine prostovoljno ne uporablja.(3) Glede na zgoraj povzeto dejansko stanje ni mogoče nasprotovati prvostopnemu zaključku, da pri tožnici do prikrajšanja ni prišlo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 16), vsaj ne do takega prikrajšanja, ki bi bilo konkretno in realno in bi s tem predstavljalo enega od predpostavk neupravičene pridobitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

9. Neutemeljeno je nadaljnje pritožbeno stališče, da naj bi tožnici v postopku na prvi stopnji uspelo dokazati, da ji je toženka onemogočala uporabo njenega deleža nepremičnine (oz. vsaj skupno uporabo sporne nepremičnine, kot je bilo obrazloženo zgoraj). Zgolj ugotovljeno, da toženka tožničinemu sinu (in ne tožnici, ki take zahteve ni postavila) ni bila pripravljena izročiti ključev hiše, za kar je toženka nenazadnje navedla prepričljive razloge (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14), še ne zadošča za dokaz, da naj bi toženka tožnico ovirala pri uporabi nepremičnine, ki je bila takrat glede na njuno skupnost dedičev v njuni skupni lastnini. Slednje velja tembolj upoštevaje zgoraj izpostavljeno, da tožnica niti ni znala pojasniti želenega načina uporabe sporne nepremičnine niti ni navedla, zakaj naj bi ključe sploh potrebovala. V pritožbi izpostavljene nekonkretizirane grožnje, s katerimi naj bi toženka tožnici onemogočala uporabo nepremičnine, pa v postopku na prvi stopnji niso bile ugotovljene.

10. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi za odločitev ni nepomembna okoliščina, na kak način sta si sodedinji - pravdni stranki dediščino z dednim dogovorom v letu 2013 vendarle razdelili. Dejstvo, da je tožnica na podlagi dednega dogovora prevzela denarna sredstva iz zapuščine, toženki pa je prepustila v izključno last celotno nepremičnino ob dogovorjenem izplačilu razlike v vrednosti do polnega kritja tožničinega dednega deleža, v povezavi z vsem zgoraj obrazloženim vendarle kaže na tožničino pomanjkanje interesa za uporabo sporne nepremičnine že v času pred delitvijo dediščine. Spregledati tudi ni mogoče po toženki izpostavljenega, da je daljše trajanje zapuščinskega postopka posledica tožničinega neutemeljenega nasprotovanja obstoju zunajzakonske skupnosti med toženko in pokojnim ter nepriznavanja večjega obsega zapuščine, kar se je oboje izkazalo kot neutemeljeno. Končni rezultat zapuščinskega postopka pa glede na dedni dogovor v že vzpostavljeno izključno uporabo sporne nepremičnine s strani toženke v ničemer ni posegel. Tudi v tem pogledu bi bilo nepravično, da bi tožnica za obdobje (daljšega) trajanja zapuščinskega postopka izposlovala uporabnino za nepremično, ki je po svoji volji ni uporabljala in je glede na dedni dogovor tudi v bodoče ne bo uporabljala.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje pritožbene stroške. Stroški odgovora na pritožbo pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona bremenijo toženko (nepotrebni stroški).

Op. št. (1) : V upravljanje spada poslovodstvo in zastopanje: opravljanje posestniških dejanj, pobiranje plodov, dohodkov, skrb za ohranitev substance, raba in uživanje stvari dediščine (tako Zupančič K., Dedno pravo, 1991, str. 166).

Op. št. (2) : Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 508/2006 z dne 17. 12. 2008. Op. št. (3) : Tako VSL sodba II Cp 3681/2012 z dne 22. 5. 2013.