Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 274/2022-36

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.274.2022.36 Upravni oddelek

mednarodna zaščita status begunca spor polne jurisdikcije izključitveni razlog pravo EU lojalna razlaga nacionalnega prava načelo zaslišanja strank kaznivo dejanje kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Upravno sodišče
13. avgust 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Izraz "izredno hudo" pomeni kaznivo dejanje, "katerega posebne značilnosti omogočajo, da se za to dejanje šteje, da je izjemno resno, ker spada med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red zadevne skupnosti", pri njegovi presoji pa je treba upoštevati zlasti zagroženo kazen in - "a fortiori" - kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje, njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost navedenega kaznivega dejanja, vrsto in obseg škode, povzročene z istim kaznivim dejanjem, ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje tega dejanja.

Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje materialne pogoje iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 oziroma točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive. Tožniku je zato sodišče priznalo status begunca, in sicer od dneva vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito naprej, tj. od 20. 12. 2019 dalje in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, saj ima po stališču SEU begunec pravico do priznanja statusa begunca od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1109/2019/44 (1222-08) z dne 9. 2. 2022 se odpravi in se prošnji za priznanje mednarodne zaščite tožnika: A. A., roj. ... 1987, brez državljanstva, ugodi ter se mu prizna status begunca od 20. 12. 2019 dalje.

II.Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

<em>Izpodbijana odločba</em>

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2.V postopku je tožnik navedel, da je nazadnje živel v vasi Daminar oz. Debinnar v Mjanmaru/Burmi (v nadaljevanju: Mjanmar), da pripada ljudstvu Rohinga, da je musliman sunit, nepismen, da v izvorni državi nima nikogar, da je iz izvorne države odšel septembra 2017 sprva v Indijo in nato v Pakistan ter Iran, nato preko Slovenije do Nizozemske, od koder so ga vrnili v Slovenijo. V šolo ni hodil, ker niso imeli te pravice. Obiskoval je neformalno versko šolo šest do sedem mesecev, kjer se je učil arabskega jezika. Sporazumeva se v rohinga in bengalskem jeziku, težje pa v urdu in hindi jeziku. Jezikov, ki jih govori, ne zna pisati in ne brati. Delal je na kmetiji. Komaj so se preživljali, imeli so le za hrano.

3.Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da mjanmarska vlada ne priznava ljudstva Rohinga kot svojih državljanov in da je leta 2014 sicer 20.000 pripadnikom ljudstva Rohinga priznala državljanstvo Mjanmara, vendar jim je že istega leta in nadalje še leta 2015 to preklicala. Septembra 2016 je vlada razglasila, da ljudstvo Rohinga ni iz Mjanmara, da so priseljenci in da se morajo odseliti. Ker se niso odselili, je vlada poslala nanje vojsko in policijo, ki jih je pretepala in jim uničila hiše ter ubila veliko ljudi. Takrat se je približno 300.000 ljudi preselilo v Bangladeš. Tožnikova družina je imela takrat velike težave, vendar se ni odselila. Nekaj mesecev je bila situacija mirna, potem pa jih je avgusta leta 2017 mjanmarska vlada ponovno opozorila, da morajo zapustiti državo. Pripadniki ljudstva Rohinga so se takrat odločili, da ne bodo zapustili Mjanmara, ampak se bodo zoperstavili, ker nimajo kam oditi. Njegov oče je bil takrat eden izmed vodij vaške skupnosti, zato je tudi kasneje, ko je dobila mjanmarska vlada informacijo o tem, ugrabila, posilila ter ubila tožnikovo sestro. Aprila leta 2017 je tožnik odšel delat v avtodelavnico v kraj Buthidaung, ki je oddaljen od njegove vasi 52 kilometrov. Tam je bival in delal do junija 2017. V avgustu 2017 so se začele napetosti med Rohinga ljudstvom in budisti, zato je zaradi strahu prenehal delati. Takrat ga je po telefonu poklical oče in mu svetoval, naj zbeži iz države. Povedal mu je, da je bilo veliko mučenih in ubitih ljudi v njihovi in sosednji vasi. Državo je ilegalno zapustil septembra 2017 in zbežal v Indijo. Istega meseca je mjanmarska vlada ubila njegovega očeta. V Indiji je ostal dvajset dni in nato nadaljeval pot v Pakistan. Odšel je v Iran in kasneje v Turčijo, kjer je razmišljal, da bi ostal, vendar se tam ni počutil varnega. Nastanjen je bil v kampu, kjer so bile razmere neprimerne, saj je bilo tam veliko pretepov in kraj, bili so brez hrane itd. Psihično je bil v slabem stanju zaradi mjanmarske situacije, ki jo je spremljal. Zato je zbežal v Grčijo, kjer so ga prijeli policisti. Tam je želel zaprositi za mednarodno zaščito in je tam ostal približno pet mesecev, vendar je pred njim čakalo na prošnjo kar dvajset tisoč ljudi, zato je nadaljeval pot.

4.Težave so imeli že leta 2011, ko je mjanmarska policija prišla v njihovo vas in vsem pripadnikom ljudstva Rohinga povedala, da morajo zapustiti državo. Sprva so samo opozorili, vendar jih vaščani niso upoštevali, zato so napadli vas in požgali hiše. Njegovo družino in njega takrat niso napadli, vzeli pa so jim krave in riž. Od leta 2011 do leta 2016 niso prihajali več v njihovo vas, so pa v bližnje vasi. Približno oktobra leta 2016 so ga fizično napadli policisti in vojska. Vklenili so ga in ga udarili s kopitom puške v roko, tako da ima še danes brazgotino na roki. Takrat so napadli celotno njegovo družino in jih poškodovali ter jim vzeli živino in riž. Večkrat so prihajali do novembra 2016, vendar so ga le takrat fizično napadli. V nadaljevanju je tožnik pojasnil, da so avgusta leta 2017 policisti oz. vojaki zažgali njihovo vas. Napadli so njegovo družino in takrat posilili ter ubili sestro, ki je bila stara dvanajst ali trinajst let. Do takrat je imel stike z očetom, kasneje pa je v Pakistanu od brata izvedel, da so tudi očeta ubili. Takrat se je z domačimi slišal zadnjič. Strah ga je vrnitve v izvorno državo, ker bi ga lahko ubili policisti ali budisti iz sekte Mog, ki so skrajneži, ali vojska.

5.Po ugotovitvah tožene stranke iz poročil izhaja, da v Mjanmaru država izvaja sistematično, organizirano in neusmiljeno kampanjo nasilja nad ljudstvom Rohinga. Mjanmarske varnostne sile so s sistematičnimi poboji, posilstvi in požiganjem vasi te muslimanske manjšine povzročile humanitarno krizo. Mjanmarska oblast izvaja vsaj šest dejanj od enajstih, ki jih Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča navaja kot hudodelstvo proti človečnosti. Ljudstvo Rohinga je ljudstvo brez države, večinoma so muslimani in zato v večinoma budističnem Mjanmaru nikoli niso bili dobrodošli. So drugorazredni državljani, saj nimajo svobode gibanja v Mjanmaru, nimajo pravice do šolanja in državnih služb. Najhujši pritisk nanje se je začel leta 1982, ko so generali izvedli vojaški udar, pripadnikom ljudstva Rohinga odvzeli državljanstvo in začeli pritiskati nanje, da bi jih izrinili v večinsko muslimanski Bangladeš, od koder so po trditvah mjanmarskih nacionalistov prišli. V 45 letih vojaške hunte, ki ni prizanesla niti mjanmarski demokraciji, se je ljudstvo Rohinga večkrat uprlo, a je vojska zatrla vsak upor. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da so potrjene tožnikove navedbe, da je kot pripadnik ljudstva Rohinga brez državljanstva, saj ga Mjanmar temu ljudstvu odreka in jim ga tudi uradno ne priznava. Tožnika je zato obravnavala kot osebo brez državljanstva. Ker je tožnik v Mjanmaru preživel vse svoje življenje pred prihodom v EU in je imel tam tudi svoje običajno prebivališče, se lahko Mjanmar v smislu 17. točke 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) šteje za njegovo izvorno državo.

6.Skladno s 64. členom prehodnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 54/21) je tožena stranka vodila postopek in odločila na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo).

7.Na podlagi tožnikovih izjav je tožena stranka ugotovila, da svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred nasiljem varnostnih sil Mjanmara, ki so leta 2017 izvedle nasilje nad prosilcem in njegovo družino ter nad celotno populacijo pripadnikov ljudstva Rohinga v vasi Debinnar, v občini Maungdaw, v večkratnem poskusu, da jih trajno izločijo iz severnega dela države. Nasilje se ni ustavilo, ampak se dogaja še danes. V državi, kjer je živel, se je soočal z nasiljem in diskriminacijo celo svoje življenje, kar ga je prisililo, da je pobegnil iz države.

8.Tožnik je v postopku predložil fotografije in videoposnetke nasilja nad ljudstvom Rohinga, vendar ker iz njih po oceni tožene stranke ni razvidno, da prikazujejo dogodke, s katerimi bi bil tožnik v direktni povezavi in torej ne dokazujejo njegove izjave glede dogodkov, ki so se dogajali osebno njemu in zaradi katerih je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, je tožena stranka preverjala izpolnjenost pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Tožena stranka je ugotovila, da se je tožnik dovolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni bilo mogoče pričakovati, da bo predložil dokaze, da so njegove izjave glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, medsebojno skladne, prepričljive in podrobne in da opisano ravnanje mjanmarskih oblasti izhaja tudi iz preučenih informacij.

9.Tožniku je verjela, da je bil v Mjanmaru žrtev oboroženega napada s strani mjanmarskih varnostnih sil. Opisana dejanja je mogoče šteti za dejanja preteklega preganjanja, ki so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, in tožnik ima v primeru vrnitve v Mjanmar utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem s strani budistične mjanmarske oblasti oz. vojske zaradi svoje verske in narodnostne pripadnosti. Tožena stranka je nadalje ocenila, da tožnik ne more računati, da bi ga država lahko učinkovito zaščitila.

10.Glede razloga za preganjanje je navedla, da je tožnik kot predstavnik ljudstva Rohinga pripadnik muslimanske veroizpovedi, torej je njegove razloge mogoče povezati in z narodnostnimi in verskimi razlogi. Upravičeno in utemeljeno je pričakovati, da tožniku uradna mjanmarska oblast ne bo dovolila svobode gibanja in svobodnega prakticiranja njegove veroizpovedi, ampak bi ga zaradi tega lahko preganjala, ustrahovala, nezakonito pridržala, mučila oz. ubila, kar nedvomno predstavlja hudo kršitev človekovih pravic. Med akterjem preganjanja, ki je v njegovem primeru država, in njegovim razlogom, ki sta pripadnost določeni veroizpovedi, v povezavi z narodno pripadnostjo, v konkretnem primeru muslimanski veri in pripadnosti ljudstvu Rohinga, obstaja vzročna zveza in jasna povezava. V izvorni državi mu zaradi tega ni omogočena ustrezna zaščita, za kar obstaja vzročna zveza, kot jo zahteva osmi odstavek 27. člena ZMZ-1. Ker je podana vzročna zveza med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji, ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi v povezavi z narodnostno pripadnostjo, s tem pa je izpolnjen pogoj za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1.

11.Tožena stranka je presojala še možnost notranje zaščite na celotnem ozemlju Mjanmara, vendar je ocenila, da ni dela izvorne države, ki bi bila za tožnika lahko varen in kjer bi se zanj lahko pričakovalo, da bi tam bival brez strahu za svoje življenje ter živel v miru in brez omejitev.

12.Nadalje je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik dne 1. 10. 2021 na Okrožnem sodišču v Ljubljani pravnomočno obsojen na kazen dve leti zapora in stransko kazen izgona iz države za čas enega leta zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za kaznivo dejanje je po šestem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kazen od 3 do 15 let zapora in denarna kazen. Kaznivo dejanje, ki ga je tožnik storil ter ga na predobravnavnem naroku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani tudi priznal, je v skladu s 30. točko drugega člena ZMZ-1 hudo kaznivo dejanje. ZMZ-1 namreč v 30. točki 2. člena določa, da je "hudo kaznivo dejanje" tisto kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let. Opredelitev hudega kaznivega dejanja v skladu z določbami ZMZ-1 torej izhaja iz predpisane zaporne kazni za posamezno kaznivo dejanje, in ne iz tega, na koliko let zaporne kazni je bil prosilec dejansko obsojen. Čeprav je bila tožniku izrečena kazen dveh let zapora, je tožena stranka ugotovila, da je za tako kaznivo dejanje (kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena KZ-1) predpisana kazen od 3 do 15 let zapora in denarna kazen. S tem so izpolnjeni pogoji, da je kaznivo dejanje, ki ga je storil in priznal, mogoče šteti kot "hudo kaznivo dejanje".

13.Tožena stranka je presojala še, ali tožnik zaradi storitve hudega kaznivega dejanja predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 61841/2020 s 1. 10. 2020 izhaja, da se je tožnik kot član hudodelske družbe ukvarjal s tem, da je tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, po ozemlju Republike Slovenije prevažal in jih za plačilo nezakonito spravljal čez mejo in ozemlje države. Iz sodbe izhaja, da v zadevi ni mogoče spregledati teže in narave kaznivega dejanja, ki že sama po sebi zaradi svoje zavrženosti, ne dopuščata ocene, da bi bil izrek pogojne obsodbe pri imenovanemu smotrn in učinkovit. Ta se je namreč na kaznivo dejanje pripravil ter deloval v dobro organizirani združbi, v kateri je imel vsak svojo vlogo. S svojim ravnanjem je grobo kršil pravni red Republike Slovenije, s tem pa tudi sam posredno prispeval k večjemu pritisku migrantov, ki želijo na nezakonit način vstopiti v Slovenijo in nevarnosti, ki jo za red in mir ter zdravje ljudi predstavlja nezakonito in nekontrolirano preseljevanje ljudi. Objekt zaščite kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 ni le javni red in mir, ampak tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo. Splošno znano je, da tujci organizatorjem nezakonitega prehajanja mej plačujejo (relativno) visoke denarne zneske. Kazensko sodišče je tako ugotovilo, da gre za veliko težo in nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja, zato je ne glede na dosedanjo nekaznovanost tožnika zanj tako na mestu le izrek zaporne kazni, saj ga bo le takšna kazen prisilila v razmislek o hudi zavrženosti svojega početja ter vplivala na njegovo prihodnje življenje tako, da bo v družbenem okolju upošteval pravila in ga od kršitve teh odvrnila. Izreklo mu je kazen dve leti zapora, saj je ocenilo, da je primerna teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji njegove krivde ter njegovim osebnim okoliščinam. Dodatno mu je izreklo tudi denarno kazen ter stransko kazen izgon tujca iz države za dobo enega leta.

14.Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena ZK-1, torej kaznivega dejanja v kvalificirani obliki. Dejanje je storil kot član hudodelske združbe, kar daje dejanju posebno težo. Kaznivo dejanje je uvrščeno med kazniva dejanja zoper javni red in mir, kar pomeni, da je predmet varovanja notranji javni red Republike Slovenije, hkrati pa je predmet zaščite tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo. Po presoji tožene stranke je ravnanje tožnika neprimerno in obsojanja vredno, ter s svojo težo dosega standard, kot ga glede pojma "nevarnost za Republiko Slovenijo" opredeljuje šesta alineja prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Tožnik je v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za hudo kaznivo dejanje oziroma mu je bila izrečena kazenska sankcija in ga je glede na težo kaznivega dejanja in ostale okoliščine v skladu z določbami ZMZ-1 mogoče obravnavati kot nevarnega za Republiko Slovenijo. Tožena stranka se je strinjala s sodiščem, da gre za veliko težo in nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja, in dodala, da je v času, ko je tožnik deloval v dobro organizirani kriminalni združbi, bival v azilnem domu kot prosilec za mednarodno zaščito. Kot prosilec za mednarodno zaščito je bil poleg brezplačne nastanitve upravičen tudi do brezplačne prehrane, nujnega zdravljenja, obleke in obutve, osnovnih higienskih potrebščin ter mesečne žepnine. Nadalje je bil tudi upravičen do izobraževanja in do legalne zaposlitve. Iz vsega navedenega izhaja, da je bil v Republiki Sloveniji na varnem, kjer je imel kot prosilec za mednarodno zaščito urejeno življenje. Očitno je želel v Republiki Sloveniji delati tudi na legalen način in je zato zaprosil in pridobil ustrezno potrdilo Ministrstva za notranje zadeve. Tožnik bi torej povsem lahko denar služil tudi na legalen način, saj je imel za to izpolnjene vse formalne pogoje. Problematika tihotapljenja nezakonitih migrantov čez državne meje predstavlja za Republiko Slovenija velik izziv, saj je naša država na eni izmed najbolj obremenjenih migrantskih poti. Nenazadnje pa tožena stranka meni, da je ilegalno spravljanje ljudi čez mejo in njihovo ekonomsko izkoriščanje zelo pogosto povezano tudi z velikim tveganjem za življenje in zdravje ljudi (ne samo ilegalnih migrantov, ki pogosto v nemogočih razmerah potujejo v ciljne države, ampak tudi državljanov Republike Slovenije, ki ne vedo, kdo vse v njihovo državo pride in s kakšnimi nameni), ter je za slovensko družbo izjemno nevarno in zavržno kriminalno početje. S tem svojim nezakonitim početjem je tožnik v državo spravil več ljudi na nezakonit način, med njimi je bil lahko kdorkoli, brez ugotovljene identitete, brez ustreznega dovoljenja za prebivanje, v takem primeru pa ni mogoče izključiti niti dejstva, da so vmes lahko tudi varnostno sporne osebe.

15.Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka ugotovila, da je tožnik izvršil hudo kaznivo dejanje in da predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo, zaradi česar je njegovo prošnjo, sklicujoč se na 6. alinejo prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, zavrnila.

Tožbene navedbe

16.V tožbi tožnik uveljavlja, da je presoja v zvezi z obstojem izključitvenega razloga materialno pravno nepravilna, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno ter da je bila kršena njegova pravica do izjave. Ugovarja nepravilen prenos Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva) v slovensko zakonodajo, saj direktiva veže določene pravne posledice na huda kazniva dejanja, nekatere pa na izredno huda kazniva dejanja, izključitev statusa begunca v primeru pravnomočne obsodbe zaradi storitve kaznivega dejanja v državi pribežališča pa je mogoča zgolj če oseba po pravnomočni obsodbi za izredno hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice (14(4)b člen v povezavi z 14(5) členom). Direktiva torej predpisuje standard izredno hudega kaznivega dejanja in ne zgolj hudega kaznivega dejanja, kot to določa 31. člen ZMZ-1. Tožena stranka bi morala presojati, ali je storjeno kaznivo dejanje izredno hudo kaznivo dejanje in ne zgolj hudo. Po mnenju tožnika kaznivo dejanje, ki ga je storil, ne dosega praga izredno hudega kaznivega dejanja. V nasprotju s sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) je opredelitev hudega kaznivega dejanja zgolj na podlagi predpisane zaporne kazni, in ne na podlagi dosojene kazni. SEU je v zadevi C-369/1, Ahmed, z dne 13. 9. 2018 odločilo, da zakonodaja države članice, v skladu s katero je prosilec lahko izključen iz subsidiarne zaščite zgolj na podlagi kazni, ki je v pravu te države članice predpisana za kaznivo dejanje, ni v skladu s Kvalifikacijsko direktivo. Pristojni nacionalni organ ali sodišče, ki odloča o prošnji za subsidiarno zaščito, mora presoditi težo zadevne kršitve in pri tem celovito preučiti vse okoliščine posameznega primera.

17.Tudi glede na smernice EASO se resnost kaznivega dejanja, zaradi katerega bi lahko bila oseba izključena, presoja glede na več meril, kot so zlasti vrsta zadevnega dejanja, povzročena škoda, vrsta postopka za pregon, narava predpisane kazni in upoštevanje vprašanja, ali tudi večina sodišč držav članic zadevno dejanje šteje za hudo kaznivo dejanje. Iz zadeve C-57/09 in C-101/09, B in D, z dne 9. 11. 2010 prav tako izhaja, da je treba pred vsako odločitvijo o izključitvi osebe iz statusa begunca opraviti popolno proučitev vseh okoliščin vsakega posameznega primera in odločitve o izključitvi ni mogoče sprejeti avtomatično. Nadalje smernice EASO navajajo seznam okoliščin, ki jih je mogoče upoštevati pri ocenjevanju, ali je kaznivo dejanje mogoče šteti za dovolj resno, da doseže potreben prag. Ti dejavniki so med drugim: (1) dejavniki, ki se nanašajo na dejanje (2) dejavniki, ki se nanašajo na (profil) žrtve (3) dejavniki, ki se nanašajo na (profil) prosilca. Tožnik je bil obsojen na dve leti zapora, kar ni izredno hudo kaznivo dejanje v smislu 14(4)b člena Kvalifikacijske direktive. Iz sodbe Okrožnega sodišča Ljubljana III K 61841/2020 z dne 18. 10. 2021 izhaja, da je tožnik kot del hudodelske združbe le enkrat vodil štiri tujce iz azilnega doma do vozila na parkirišču. Iz smernic EASO izhaja, da se klavzula "nevarnost za skupnost" osredotoča na zaščito javnosti pred potencialno nevarnimi begunci. Ocena, ali predstavlja prosilec nevarnost za skupnost, zahteva v prihodnost usmerjeno oceno.

Navedbe tožene stranke, povzete po sodbi Okrožnega sodišča, so po mnenju tožnika v neskladju z omenjenimi standardi, saj se ne nanašajo na prihodnje vedenje tožnika, sodišče pa z omenjenimi razlogi pojasnjuje, zakaj ni moglo dosoditi pogojne obsodbe. To ne pomeni, da je utemeljeno pričakovati, da bo tožnik kazniva dejanja ponavljal tudi po prestani zaporni kazni. Smisel prestajanja zaporne kazni je med drugim tudi odvrnitev od ponovnega poskusa storitve kaznivega dejanja. Ravno to navede tudi sodišče, tj., da bo zaporna kazen obtoženca prisilila v razmislek o hudi zavržnosti svojega početja ter vplivala na njegovo prihodnje življenje tako, da bo v družbenem okolju upošteval pravila in ga od kršitve teh odvrnila. Tožnik nasprotuje razumevanju pojma "nevarnost za skupnost", katerega definicije SEU še ni podalo. Vendar je razložilo pojem "javne varnosti" in "javnega reda" v smislu 27. in 28. člena Direktive 2004/38 (C-373/13, H.T., z dne 24. 6. 2015). Avstrijsko Ustavno sodišče je v eni izmed sodb ugotovilo, da sodna praksa in akademska literatura o členu 33(2) Ženevske Konvencije kaže, da obstaja nevarnost za varnost ali skupnost države le, če je ogrožen obstoj ali ozemeljska celovitost države ali, če gre za posebno huda kazniva dejanja (kot so umor, posilstvo, trgovina z mamili ali oboroženi rop). Poleg tega iz sodne prakse SEU izhaja, da mora biti ugotovitev obstoja nevarnosti utemeljena s presojo osebnega obnašanja zadevnega posameznika. Treba je upoštevati tudi čas, ki je potekel od izvršitve teh kaznivih dejanj, in poznejše obnašanje zadevnega posameznika, zlasti z vidika presoje, ali je iz tega obnašanja razviden njegov odklonilen odnos do temeljnih vrednot iz 2. in 3. člena PEU, ki bi lahko pomenil grožnjo za mir in fizično varnost prebivalstva (C-331/16 in C-366/16, K in H.F, z dne 2. 5. 2018, 66. odst.). Tožena stranka ni uspela izkazati, da tožnik dejansko predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe, oziroma, da ogroža delovanje institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva, povzroča tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogroža vojaške interese. Tožena stranka pri presoji ni upoštevala osebnih okoliščin tožnika, in sicer da je bil tožnik vse svoje življenje podvržen hudim kršitvam njegovih temeljnih pravic (s strani mednarodne skupnosti označene tudi kot genocid), kar je kot ugotavlja tudi tožena stranka na tožniku pustilo trajne posledice, ter da je pripadnik ljudstva, ki je najbolj diskriminirano na svetu.

Tožnik ugovarja tudi kršitev pravice do izjave, saj ga tožena stranka ni seznanila s tem, da ga šteje za nevarnega za skupnost RS in mu ni dala možnosti, da se glede tega izreče (absolutna bistvena kršitev določbe 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožnik pred izdajo sporne odločbe ni bil seznanjen, da bo njegov primer presojan v okviru izključitvenih razlogov.

Tožnik sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke razveljavi, o zadevi meritorno odloči in mu podeli status begunca, subsidiarno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Odgovor na tožbo tožene stranke

V odgovoru tožena stranka pojasnjuje, da opredelitev hudega kaznivega dejanja v skladu z določbami ZMZ-1 izhaja iz predpisane zaporne kazni za posamezno kaznivo dejanje, in ne iz tega, na koliko let zaporne kazni je bil prosilec dejansko obsojen. Meni, da je bil prenos Kvalifikacijske direktive v ZMZ-1 ustrezen. Oporeka sklicevanju tožnika na sodbo SEU Ahmad, ki presoja izključitev iz subsidiarne oblike zaščite in ne iz statusa begunca, pogoji za ugotovitev o podani izključitvi iz enega ali drugega statusa pa so drugačni. Tudi sicer se je v izpodbijani odločbi podrobno opredelila do osebnih okoliščin tožnika in kaznivega dejanja. Upoštevala je dejavnike iz smernic EASO, saj je podrobno razčlenila tako osebne okoliščine tožnika, kakor tudi vse ostale relevantne okoliščine. S sklicevanjem, da je "izredno hudo kaznivo dejanje" le tisto, ki objektivno krši zelo pomembne pravno varovane interese (umori, posilstva, zloraba otrok, požig, trgovina z mamili, oborožen rop ipd.) tožnik minimizira strojeno kaznivo dejanje. Smernice EASO, Kvalifikacijska direktiva in sodna praksa ne morejo natančno opredeliti vseh kaznivih dejanj, ki jih lahko okvalificiramo za "huda" ali "izredno huda", ampak so našteti le primeri. Ogrožanje notranjega javnega reda Republike Slovenije, še posebej, če je storjeno v okoliščinah, v katerih je kaznivo dejanje izvršil tožnik (v hudodelski združbi), je dovolj hudo, da se tožnika izključi iz statusa begunca. Samo poimenovanje kaznivega dejanja ("hudo" ali "izredno hudo") pri tem ne sme biti odločilnega pomena, ampak je treba skrbno pretehtati okoliščine storjenega kaznivega dejanja. Zavrača tožbene navedbe, da pri svoji presoji ni upoštevala osebnih okoliščin tožnika o izpostavljenosti kršitvam temeljnih pravic, saj je prav zaradi njegovih osebnih okoliščin v izpodbijani odločbi ugotovila obstoj vzročne zveze med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja, ter ugotovila obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi v povezavi z narodnostno pripadnostjo. Glede kršitve pravice do izjave je tožena stranka navedla, da je tožnik imel možnost sodelovanja in izjave na osebnih razgovorih ter tudi po seznanitvi z informacijami o izvorni državi.

Prva pripravljalna vloga tožnika

Sklicevanje na sodbo SEU Ahmed je po mnenju tožnika utemeljeno, saj je SEU interpretacijo glede 17. člena Kvalifikacijske direktive izpeljalo iz svoje sodne prakse glede statusa begunca. Tudi če iz same Kvalifikacijske direktive definicija izredno hudega kaznivega dejanja ne izhaja, sta sodna praksa SEU in Smernice EASO pomembna vira za interpretacijo tega pojma. Namen Kvalifikacijske direktive je bil predpisati strožje pogoje za izključitev iz statusa begunca kot za izključitev iz statusa subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka je dejstvo, da je bil celo življenje podvržen hudim kršitvam človekovih pravic, upoštevala pri presoji izpolnjevanja pogojev za status begunca, vendar tega ni upoštevala pri presojanju izključitve.

Prva pripravljalna vloga tožene stranke

Tožena stranka je poudarila, da je izhajala iz dejstva, da je bil tožnik pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, vse okoliščine tega dejanja, tako obremenilne kot olajševalne, pa je pri presoji upoštevalo kazensko sodišče, ki mu je sledila. Nadalje je navedla, da presoja razlogov v zvezi s kršitvami človekovih pravic v izvorni državi ni predmet presoje v delu odločbe, ki se nanaša na izključitev iz statusa begunca, kakor skuša zmotno prikazati tožnik. V delu odločbe, ki se nanaša na izključitev, je presojala zgolj dva pogoja, ki ju v zvezi z izključitvijo od nje zahteva šesta alineja prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, in sicer obstoj pravnomočne obsodbe za hudo kaznivo dejanje in obstoj pogoja nevarnosti za Republiko Slovenijo.

Druga in tretja pripravljalna vloga tožnika

Tožnik je poudaril, da je izrečeno kazen zapora že prestal, in da tožena stranka brez dokazov in brez dejanske presoje trenutne nevarnosti trdi, da je nevaren za Republiko Slovenijo. V tretji pripravljalni vlogi se je tožnik na novo skliceval na sodbo SEU C-402/22 z dne 6. julij 2023, iz katere izhaja, da je treba pri presoji, ali je kaznivo dejanje izredno hudo, upoštevati zlasti zagroženo kazen in kazen, ki je bila izrečena, njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost navedenega kaznivega dejanja, vrsto in obseg škode ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje tega dejanja. Kaznivo dejanje, ki ga je storil tožnik, nikakor ne dosega praga izredno hudega kaznivega dejanja. Upoštevati je treba vse okoliščine, v katerih je bilo strojeno kaznivo dejanje, splošne ugotovitve tožene stranke o tem, da je tihotapljenje migrantov pogosto povezano s hudimi kršitvami človekovih pravic in z drugimi kaznivimi dejanji, pa ne izhajajajo iz obsodilne sodbe in ne predstavljajo okoliščin konkretnega primera. Nevarnost za Republiko Slovenijo se presoja v času izdaje odločbe o mednarodni zaščiti in ne v času izdaje obsodilne sodbe. Tožnik se je skliceval tudi na novejšo sodbi SEU C-8/22 glede tega, da mora nevarnost prosilca resnična, sedanja in dovolj resna ter da mora biti preklic statusa ukrep, ki je sorazmeren s to nevarnostjo. Tožnik se je v zaporu izredno lepo vedel, saj je bil izpuščen že po letu in pol.

Dokazni postopek:

Sodišče je dne 13. 8. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, ter zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe:

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da tožnik sicer izpolnjuje materialne pogoje za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 oziroma točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive, vendar je tožnikovo prošnjo za priznanje statusa begunca zavrnila, ker je presodila, da je podan izključitveni razlog iz šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Zgolj slednje je med strankama sporno.

Najprej sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno postopala, ko je najprej presojala vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, in šele nato razlog za izključitev. Medtem ko je praksa držav članic o vrstnem redu različna, stališče UNHCR pa, da se lahko izključitev iz statusa presoja pred izpolnjevanjem pogojev za priznanje statusa le v res izjemnih primerih, je presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca pred razlogom za izključitev nujna v primeru izključitve na podlagi četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive, saj je, kot je odločil veliki senat SEU v zadevi C-391/16, C-77/17 in C-78/17, M in X, X, z dne 14. 5. 2019, treba razlikovati med "stanjem begunca" (tj., ko oseba izpolnjuje materialne pogoje iz Ženevske konvencije in iz točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive) in formalnim priznavanjem tega stanja s priznanjem "statusa begunca". Po šestem odstavku 14. člena Kvalifikacijske direktive nekatere pravice iz Ženevske konvencije namreč uživajo tudi osebe, ki na podlagi določb tega člena ne bi bile upravičene do priznanja statusa begunca (enaka obravnava, svoboda veroizpovedi, dostop do sodišč, izobraževanje in usposabljanje, nekaznovanje v primeru nezakonitega prestopa državne meje, prepoved izgona in upoštevanje načela nevračanja), ki jim SEU doda še vse ostale pravice iz Ženevske konvencije, katerih uživanje ne zahteva zakonitega prebivanja, ter pravico do zasebnega in družinskega življenja, svobodo izbire poklica in pravico do dela, socialno varnost in socialno pomoč ter varovanje zdravja. SEU tudi izrecno opozori, da tem osebam na podlagi drugega odstavka 21. člena Kvalifikacijske direktive ni mogoče izreči ukrepa vrnitve, če bi se zaradi tega ukrepa tvegalo, da bodo kršene njihove temeljne pravice iz 4. člena (prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja) in drugega odstavka 19. člena (prepoved vračanja) Listine EU o temeljnih pravicah.

28.Na navedeno sodišče posebej opozarja, ker je drugi pripravljalni vlogi tožena stranka kot del upravnega spisa priložila dopis št. 721-23/2022/3 (3J23-03) z dne 18. 5. 2022, v katerem PU Novo mesto toženi stranki pojasnjuje, da so bili obveščeni, da bo tožnik konec meseca odpuščen s prestajanja kazni; da mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države; da so "v postopku priprave na odstranjevanje" ugotovili, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito; da je zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo v upravnem sporu in da naj jim tožena stranka čim prej posreduje odgovor, v kakšni fazi je trenutno postopek odločanja o mednarodni zaščiti oziroma "ali je mogoče izvesti postopek odstranitve tujca iz države". S svojim morebitnim odgovorom tožena stranka sodišča ni seznanila, glede na zgoraj navedeno pa je jasno, da že ugotovitev, da tožnik izpolnjuje materialne pogoje iz točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive, pomeni, da ta uživa nekatere pravice iz Ženevske konvencije oziroma Kvalifikacijske direktive ter Listine, vključno s prepovedjo vračanja, kar je bistveno za "postopek priprave na odstranjevanje", ki je omenjen v dopisu z dne 18. 5. 2022.

O določbi točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske dirketive in sodni praksi SEU

29.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo nedvomno izvrševala pravo EU. Kvalifikacijska direktiva v (b) točki četrtega odstavka 14. člena določa, da države članice lahko prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa, ki ga je beguncu priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, kadar oseba po pravnomočni obsodbi za izredno hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice. V petem odstavku 14. člena navedene direktive je državam članicam omogočeno, da odločijo, da beguncu ne priznajo statusa, če takšna odločitev še ni bila sprejeta. Na podlagi slednje določbe je torej ZMZ-1 v šesti alineji prvega odstavka 31. člena določil, da se prosilcu za mednarodno zaščito iz tega razloga status begunca ne prizna. Sodišče pripominja, da iz besedila določbe (b) točke četrtega odstavka 14. člena direktive izhaja, da države članice "lahko" ravnajo v skladu s to določbo, kar pomeni, da izključitev iz tega razloga ni obvezna, ampak je v dispoziciji države članice.

30.SEU je v zvezi z določbo točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive sprejelo naslednja stališča:

a. določbo je treba, ker predstavlja odstopanje od pravila, da je treba priznati status begunca osebi, ki izpolnjuje pogoje za status begunca, razlagati ozko;

b. v njej sta navedena dva elementa, ki se nanašata na obstoj: (1) pravnomočne obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje in (2) nevarnosti za skupnost države članice, v kateri je zadevni državljan tretje države, pri čemer morata biti pogoja izpolnjena ločeno;

c. izraz "izredno hudo" pomeni kaznivo dejanje, "katerega posebne značilnosti omogočajo, da se za to dejanje šteje, da je izjemno resno, ker spada med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red zadevne skupnosti", pri njegovi presoji pa je treba upoštevati zlasti zagroženo kazen in - "a fortiori" - kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje, njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost navedenega kaznivega dejanja, vrsto in obseg škode, povzročene z istim kaznivim dejanjem, ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje tega dejanja;

d. za "izredno hudo kaznivo dejanje" je mogoče šteti zgolj kaznivo dejanje, ki je upravičevalo "izrek posebej stroge kazni glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v zadevni državi članici";

e. čeprav lahko države članice določijo najnižje pragove, da bi se olajšala enotna uporaba te določbe, morajo biti taki pragovi nujno skladni z zgoraj pojasnjeno posebno stopnjo resnosti in nikakor ne smejo omogočati ugotovitve, da je zadevno kaznivo dejanje "izredno hudo", ne da bi pristojni organ v celoti proučil vse okoliščine zadevnega posameznega primera;

f. oseba mora predstavljati "resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe države članice, v kateri je";

g. možnost izključitve je treba izvajati ob spoštovanju zlasti načela sorazmernosti, ki zahteva na eni strani tehtanje med nevarnostjo, ki jo zadevni državljan tretje države predstavlja za skupnost države članice, v kateri je, in na drugi strani med pravicami, ki morajo biti v skladu s to direktivo zagotovljene osebam, ki izpolnjujejo pogoje iz (d) točke 2. člena Kvalifikacijske direktive, povedano drugače, preklic statusa mora biti ukrep, ki je sorazmeren s to nevarnostjo, ne pa tudi s posledicami morebitne vrnitve prosilca v njegovo državo izvora, saj je to vprašanje relevantno šele ob morebitnem sprejemu odločbe o vrnitvi.

31.Iz poudarkov SEU je razvidno, da je treba pri razlagi te določbe upoštevati tudi sodno prakso SEU, ki se nanaša na razlago člena 12(2)(b) Kvalifikacijske direktive, ki zadeva "hudo nepolitično kaznivo dejanje", in člena 17(1)(b) te direktive, ki se nanaša na "hudo kaznivo dejanje" (ker je namen vseh teh določb enak, tj. odvzeti mednarodno zaščito državljanu tretje države, ki je storil kaznivo dejanje z določeno stopnjo resnosti), zato ni utemeljen ugovor tožene stranke, da ni pravilno sklicevanje na sodbo C-369/17 , Ahmad, z dne 13. 9. 2018. Prav tako iz navedenih sodb SEU ni videti, da bi SEU kakorkoli razlikovalo med uporabo določbe točke (b) četrtega odstavka 14. člena v okoliščinah odvzema oziroma preklica statusa (C-8/22, XXX, z dne 6. 7. 2023, C-663/21, AA, z dne 6. 7. 2023) ali pa v primeru nepriznanja statusa (sodba C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023) na podlagi petega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive.

32.V omenjeni zadevi C-369/17, na katero se torej tožnik utemeljeno sklicuje, je SEU navedlo, da Kvalifikacijska direktiva ne opredeljuje pojmov "izredno hudo kaznivo dejanje" in "hudo kaznivo dejanje", vendar SEU zavrne možnost, da se za prosilca za subsidiarno obliko zaščite šteje, da je "storil hudo kaznivo dejanje" zgolj na podlagi kazni, ki je v pravu države članice predpisana za dano kaznivo dejanje, pač pa, da je treba za vsak posamezen primer presoditi natančna dejstva, da bi se ugotovilo, ali obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da dejanja osebe, ki izpolnjuje merila za pridobitev zaprošenega statusa, spadajo pod ta razlog za izključitev. SEU se je tudi izrecno oprlo na priročnik takratnega Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) (sedaj EUAA) iz januarja 2016, o izključitvi, ki priporoča, da se teža kaznivega dejanja presoja glede na več meril, kot so zlasti vrsta zadevnega dejanja, povzročena škoda, vrsta postopka za pregon, narava predpisane kazni in upoštevanje vprašanja, ali tudi večina sodišč zadevno dejanje šteje za hudo kaznivo dejanje (priročnik se v zvezi s tem sklicuje na nekatere odločitve vrhovnih sodišč držav članic, kar SEU prav tako omeni).

O (ne)ustreznosti prenosa določbe točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive v določbo šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1

33.Po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Slednji, med drugim, določa, da se status begunca prosilcu ne prizna, če po pravnomočni obsodbi za hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo (šesta alineja prvega odstavka 31. člena ZMZ-1). V trideseti alineji 2. člena ZMZ-1 je določeno, da "hudo kaznivo dejanje" pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let.

34.Enak standard "hudega kaznivega dejanja" določa ZMZ-1 v četrti alineji drugega odstavka 31. člena za izključitev iz subsidiarne oblike zaščite, čeprav Kvalifikacijska direktiva za izključitev iz statusa subsidiarne zaščite zahteva zgolj storitev "hudega kaznivega dejanja" (točka (b) prvega odstavka 17. člena) in ne "izredno hudega kaznivega dejanja", kot za izključitev iz statusa begunca (že omenjena točka (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive). Utemeljen je torej tožbeni ugovor, da Kvalifikacijska direktiva za izključitev iz statusa begunca določa strožji pogoj, tj. izvršitev "izredno hudega kaznivega dejanja" (ter poleg tega tudi, da oseba predstavlja nevarnost za skupnost države članice), in ne le "hudega kaznivega dejanja", kakor to določa za izključitev iz statusa subsidiarne oblike zaščite, in da v nasprotju s tem razlikovanjem slovenski zakonodajalec za izključitev iz obeh statusov določa le "hudo kaznivo dejanje".

35.Res je sicer, da točka (b) drugega odstavka 12. člena Kvalifikacijske direktive določa, da oseba ne more biti begunec, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da je storil "hudo nepolitično kaznivo dejanje" izven države sprejemnice, preden ga je ta sprejela kot begunca, vendar je ta določba očitno prenesena v tretjo alinejo prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 in ne torej v šesto alinejo prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijana odločba izrecno sklicuje.

36.Za povsem pravilen prenos Kvalifikacijske direktive bi torej moral tudi slovenski zakonodajalec v prvem in drugem odstavku 31. člena razlikovati med težo kaznivega dejanja, da bi se torej za izključitev iz statusa begunca zahtevalo težje kaznivo dejanje kot za izključitev iz subsidiarne oblike zaščite in da bi bilo to kaznivo dejanje "izredno hudo".

37.Upravno-sodna praksa je že zavzela stališče, da točka (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive nima neposrednega učinka, kar pomeni, da je treba nacionalno pravno normo razlagati kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi slednja lahko dosegla želeni cilj. Določbo šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 je torej treba razlagati v skladu z namenom Kvalifikacijske direktive in zgoraj predstavljenimi stališči SEU.

38.Poleg tega je tožena stranka tudi v izpodbijani odločbi pravilno zaznala, da ZMZ-1 določa le, da prosilec predstavlja "nevarnost za Republiko Slovenijo", Kvalifikacijska direktiva pa, da mora prosilec predstavljati "nevarnost za skupnost te države članice", kar je treba razlikovati od "nevarnosti za varnost države članice" (prim. točko (a) četrtega odstavka 14. člena, točko (d) prvega odstavka 17. člena in točki (a) in (b) drugega odstavka 21. člena Kvalifikacijske direktive). Da gre za dve različni vrsti nevarnosti je ugotovilo tudi SEU. Ni povsem jasno, na katero vrsto nevarnosti se nanaša šesta alineja prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, ko uporablja izraz "nevarnost za Republiko Slovenijo", vsekakor pa je treba, kot že rečeno, v skladu z načelom lojalne razlage to določbo razlagati v smislu "nevarnosti za skupnost Republike Slovenije".

Presoja konkretnega primera:

39.Najprej sodišče ugotavlja, da tožnik utemeljeno uveljavlja kršitev postopka tožene stranke s tem, ko ga v upravnem postopku ni seznanila z dejstvom, da meni, da so podani razlogi za izključitev iz statusa begunca, in mu tako ni dala možnosti, da se do tega še pred izdajo izpodbijane odločbe opredeli. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se v azilnem postopku uporablja na podlagi 33. člena ZMZ-1. ZUP v 9. členu določa, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. To je odraz ustavnega načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, ki je splošno načelo prava Unije. Presoja razloga za izključitev ni stvar dokazne ocene, kot se brani tožena stranka v odgovoru na tožbo, saj ne gre za presojo izvedenih dokazov, temveč gre za dejstvo oziroma okoliščino, ki je bila za odločitev ne le pomembna, ampak bistvena oziroma kot pravi tožena stranka v odgovoru na tožbo: da je kljub izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa begunca "prevladalo dejstvo, da so pri tožeči stranki podane okoliščine za izključitev iz omenjenega statusa".

40.Glede pravilne uporabe materialnega prava z zvezi z vprašanjem, ali je tožnik izvršil dovolj hudo kaznivo dejanje, sodišče najprej ugotavlja, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 61841/2020 z dne 1. 10. 2021 izhaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 500 EUR ter stransko kazen izgona iz države za čas enega leta zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje je po šestem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kazen od 3 do 15 let zapora in denarna kazen. Tožnik je bil obsojen, da se je kot član hudodelske združbe (kar je kvalificirana oblika) ukvarjal s tem, da je tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, po ozemlju Republike Slovenije prevažal in jih za plačilo nezakonito spravljal čez mejo in ozemlje države, kar je izvršil tako, da je dne 9. 9. 2020 vodil štiri tujce iz Azilnega doma v Ljubljani do vozila soobtoženega na parkirišče v bližini Beethovnove ulice.

41.Tožena stranka je v izpodbijani odločbi oceno o teži kaznivega dejanja oprla izključno na dejstvo, da je za kaznivo dejanje, ki ga je izvršil tožnik, predpisana kazen zapora najmanj treh let (kot to določa 30. točka 2. člena ZMZ-1). V odločbi je sicer tožena stranka izpostavila še nekatere druge okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, vendar šele pri presoji drugega elementa, tj. vprašanja, ali tožnik zaradi izvršitve kaznivega dejanja predstavlja nevarnosti za skupnost Republike Slovenije, ne pa pri presoji prvega elementa - teže kaznivega dejanja. Za izključitev morata biti izpolnjena oba elementa ločeno.

42.Glede na zgoraj predstavljena stališča SEU iz sodb C-369/17 in C-402/22 je jasno, da je navedeno materialnopravno stališče tožene stranke zmotno. Kot pravi SEU je "a fortiori", torej še bolj bistvena, kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje. Ni torej pravilno sklepanje, da je tožnik storil hudo kaznivo dejanje in še manj izredno hudo kaznivo dejanje že zgolj zato, ker je storil kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen zapora najmanj treh let.

43.Nujno je treba upoštevati, da je bil tožnik obsojen le na kazen dveh let zapora, ker je sodišče upoštevalo omilitvene določbe iz 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 (ki določa, da sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, kazen omiliti do treh mesecev zapora, če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisanih tri do deset let zapora). Omilitev kazni, ki ni bila obvezna pač pa fakultativna, ne kaže na "posebne značilnosti", zaradi katerih bi kaznivo dejanje spadalo "med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red" Republike Slovenije. Poleg tega je po stališču SEU zgolj kaznivo dejanje, ki je upravičevalo "izrek posebej stroge kazni glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v zadevni državi članici", mogoče šteti za "izredno hudo kaznivo dejanje".

44.Nadalje je treba pri presoji teže kaznivega dejanja upoštevati tudi njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost, vrsto in obseg povzročene škode ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje. V zvezi s tem tožnik utemeljeno ugovarja, da tožena stranka ni upoštevala, da je sodišče v omenjeni sodbi z dne 1. 10. 2020 sicer res navedlo, da v zadevi ni mogoče spregledati teže in narave kaznivega dejanja oziroma, da gre za veliko težo in nevarnost kaznivega dejanja, vendar je sodišče to navedlo v okviru ocene, ali bi bil, upoštevajoč tožnikovo nekaznovanost, smotrn in učinkovit izrek pogojne obsodbe, kar je kontekst, ki ga je treba upoštevati. Sodišče se lahko strinja z oceno sodišča iz sodbe z dne 1. 10. 2020, ki ji je tožena stranka sledila, da se je tožnik na izvršitev kaznivega dejanja pripravil in deloval v dobro organizirani združbi, v kateri je imel vsak svojo vlogo, da je s svojim ravnanjem grobo kršil pravni red Republike Slovenije in da je objekt zaščite kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 ne le javni red in mir, ampak tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, in da zaradi tega izrek pogojne obsodbe ni bil utemeljen. Naklepnost in delovanje v organizirani združbi sta gotovo obteževalni okoliščini, vendar po "celoviti proučitvi vseh okoliščin primera", sodišče kljub temu izvršenega kaznivega dejanja ne more opredeliti kot dovolj hudo v smislu določbe točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive, ki govori o "izredno" hudem kaznivem dejanju. Utemeljen je namreč tudi ugovor tožnika, da tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik kaznivo dejanje izvršil tako, da je štiri tujce vodil iz Azilnega doma do parkirišča v centru Ljubljane, kar niso "posebne značilnosti", ki bi "najbolj ogrožale pravni red" Republike Slovenije. Glede samega načina izvršitve kaznivega dejanja tudi sodišče kakšnih posebnih obteževalnih okoliščin v sodbi z dne 1. 10. 2020 ni ugotovilo in tudi vrsta ter obseg škode, kar je po stališču SEU prav tako treba upoštevati, v tožnikovem primeru nista bila konkretno izkazana. Tožena stranka se je le na splošno sklicevala na to, da so tovrstna kazniva dejanja pogosto povezana z velikim tveganjem za življenje in zdravje ljudi in da so lahko med njimi tudi "varnostno sporne osebe", kar ima lahko določeno težo, vendar ne bistvene. Nadalje ne drži očitek tožene stranke, da je tožnik s svojim ravnanjem "v državo spravil več ljudi na nezakonit način", saj tovrstno delovanje tožnika ni izkazano. Na zaslišanju na glavni obravnavi v upravnem sporu je tožnik na vprašanje, zakaj je izvršil kaznivo dejanje, celo odgovoril, da so do njega pristopili tujci, ki jih je nato vodil, in ga vprašali, ali jim lahko pomaga, in da takrat ni vedel, kakšne posledice bo to imelo oziroma da to ni v redu, v zvezi s čimer tožena stranka ni imela pripomb ali dodatnih vprašanj.

45.Za pravilno in enotno opredelitev izredno hudega kaznivega dejanja je upoštevna tudi primerjava med državami članicami, kakor izhaja iz sodbe SEU C-369/17, v kateri je SEU izrecno omenilo, da se priročnik Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) iz januarja 2016 z naslovom "Exclusion: Articles 12 and 17 Qualification Directive (2011/95/EU), A Judicial Analysis, January 2016", sklicuje tudi na nekatere sodbe najvišjih sodišč držav članic. V navedeni različici iz leta 2016 (ki je bila posodobljena leta 2020) je povzet primer nemškega zveznega upravnega sodišča, ki je presodilo, da je omogočanje mednarodnega tihotapljenja ljudi zaradi dobička "hudo" kaznivo dejanje v smislu (b) točke prvega odstavka 17. člena Kvalifikacijske direktive (predpisana zaporna kazen je bila od 1 do 10 let, izrečena pa je bila kazen 5 let zapora). Po presoji sodišča kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen tožnik, ni še hujše, torej "izredno hudo". Povzet je tudi primer avstrijskega ustavnega sodišča, ki je presodilo, da tatvina, poskus tatvine, napeljevanje v krajo, poneverba in poskus majhne tatvine niso niti "huda kazniva dejanja". Kaznivo dejanje, kot ga je izvršil tožnik, je po oceni sodišča mogoče opredeliti kot hujše od tatvine in poneverbe, torej morebiti kot "hudo", ne pa "izredno hudo".

46.Že ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je SEU izrecno omenilo v zvezi s presojo teže kaznivega dejanja (tj. predpisana kazen, izrečena kazen, narava kaznivega dejanja, obteževalne in olajševalne okoliščine, (ne)naklepnost, vrsta in obseg škode, presoja sodišč drugih držav članic), ter ob upoštevanju, da gre za izjemo, ki jo je treba razlagati ozko, sodišče presoja, da tožnik ni izvršil dovolj hudega kaznivega dejanja, da bi bil podan razlog za izključitev iz točke (b) četrtega odstavka 14. člena Kvalifikacijske direktive. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navajala tudi nekatere druge okoliščine, ki naj bi govorile v prid izključitvi, tj., da je bil tožnik v času izvršitve kaznivega dejanja kot prosilec za mednarodno zaščito upravičen do brezplačne nastanitve, prehrane, nujnega zdravljenja, obleke, obutve, osnovnih higienskih potrebščin, mesečne žepnine, izobraževanja in do legalne zaposlitve, ter da je bil tožnik "na varnem" in da je imel "urejeno življenje", vendar navedeno ni neposredno povezano z izvršitvijo kaznivega dejanja in zato na oceno njegove teže ne more imeti odločilnega vpliva.

47.Ker torej ni podan že prvi element, tj. obstoj pravnomočne obsodbe za dovolj hudo kaznivo dejanje, se sodišču do izpolnjenosti drugega elementa, tj. nevarnosti za skupnost Republike Slovenije, ni bilo treba opredeliti.

48.Glede na vse navedeno je torej sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in odločilo v sporu polne jurisdikcije na podlagi 65. člena ZUS-1, kakor je tožnik predlagal. Narava stvari to dopušča, podatki postopka pa dajejo za to zanesljivo podlago (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Med strankama namreč ni sporno, da tožnik izpolnjuje materialne pogoje iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 oziroma točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive.

49.Tožniku je zato sodišče priznalo status begunca, in sicer od dneva vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito naprej, tj. od 20. 12. 2019 dalje in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, saj ima po stališču SEU begunec pravico do priznanja statusa begunca od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.

K II. točki izreka:

50.Odločitev v II. točki izreka temelji na prvem odstavku 92. člena ZMZ-1, ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po tretjem odstavku 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v drugem odstavku 333. člena določa, da pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.

-------------------------------

1.Ta določa: Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

2.Ta določa: "begunec" pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali osebo brez državljanstva, ki se nahaja izven države prejšnjega običajnega prebivališča zaradi enakih razlogov, kot so navedeni zgoraj, in se ne more ali zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, in za katera se ne uporablja člen 12.

3.Priročnik Judicial analysis: Exclusion: Articles 12 and 17, Qulification Directive, Second edition, 2020, str. 25-27.

4.Konvencija o statusu beguncev, sestavljena v Ženevi dne 28. julija 1951, kot je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 .

5.C-391/16, C-77/17 in C-78/17, M in X, X, z dne 14. 5. 2019 (107. in 109. odst.).

6.Prav tam, 110. odst.

7.Npr. C-369/17, Ahmed, z dne 13. 9. 2018 (52. odst.) in C-8/22, XXX, z dne 6. 7. 2023 (32. in 42. odst.).

8.C-8/22, XXX, z dne 6. 7. 2023 (30., 43. - 45. odst.).

9.C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (29. odst.).

10.Prav tam, 41. odst.

11.Prav tam, 43., 44. in 48. odst.

12.Prav tam 42. odst.

13.Prav tam, 47. odst.

14.C-8/22, XXX, z dne 6. 7. 2023 (60. odst.).

15.Prav tam, 67. odst.

16.C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (56. odst.).

17.C-663/21, AA, z dne 6. 7. 2023 (42. odst.).

18.C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (29. odst.).

19.Odst. 33 in 34.

20.Odst. 58.

21.Odst. 55.

22.Odst. 56.

23.Sodba Upravnega sodišča I U 300/2021 z dne 24. 5. 2021.

24.Gl. npr. sodbo C-80/86, Kopinghuis Nijmegen BV, z dne 8. 10. 1987.

25.C-8/22, XXX, z dne 6. 7. 2023 (41. odst.).

26.C-166/13, Mukarubega, z dne 5. 11. 2014 (44. in 45. odst. in tam navedena sodna praksa).

27.C-159/21, GM, z dne 22. 9. 2022 (45. odst. in tam navedena sodna praksa ).

28.Ta člen je naslovljen z"Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države" in določa: (1) Kdor nasilno prekorači državno mejo Republike Slovenije ali oborožen nezakonito vstopi na njeno ozemlje, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let ali z denarno kaznijo. (2) Enako se kaznuje tujec, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, če se na način iz prejšnjega odstavka zadržuje na njenem ozemlju ali se upre zakoniti odstranitvi z njega. (3) Kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let in denarno kaznijo. (4) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje uradna oseba, ki omogoči tujcu nezakonit vstop na ozemlje Republike Slovenije ali nezakonito prebivanje na njem. (5) Kdor pridobiva ali zbira ljudi za nezakonito preseljevanje, jim preskrbuje ponarejene dokumente ali prevoz ali kako drugače organizira nezakonito preseljevanje ali organizira preseljevanje s preslepitvijo pristojnih organov glede pravega namena vstopa na ozemlje Republike Slovenije, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let in denarno kaznijo. (6) Če storilec z dejanji iz tretjega, četrtega ali petega odstavka tega člena sebi ali komu drugemu pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali priskrbi brezpravno delovno silo ali koga izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje ali taka dejanja stori kot član hudodelske združbe, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let in denarno kaznijo.

29.C-8/22, XXX, z dne 6. 7. 2023 (30., 40. - 45. odst.).

30.C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (41. odst.).

31.Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 46035/2020 z dne 18. 10. 2021 izhaja, da je, tudi če obdolženec dejanje prizna, omilitev kazni še vedno fakultativna in ne obvezna.

32.C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (29. odst.).

33.C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (42. odst.).

34.Prav tam, 42. odst.

35.C-402/22, M. A., z dne 6. 7. 2023 (43., 44. in 48. odst.).

36.Prav tam, 30. odst.

37.C-369/17, Ahmad, z dne 13. 9. 2018 (56. odst.).

38.Ta določba omogoča izključitev iz statusa subsidiarne oblike zaščite zaradi storitve "hudega kaznivega dejanja".

39.Za kar je v prvem odstavku 204. člena KZ-1 predpisana kazen do treh let zapora.

40.Za kar je v prvem odstavku 210. člena KZ-1 predpisana kazen do treh let zapora.

41.Sodbi SEU C-279/20 z dne 1. 8. 2022, XC (46. odst.) in C-550/16 z dne 12. 4. 2018, AS (53. in 54. odst.).

Zveza:

Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite - člen 14, 14/4, 14/4-b

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 2, 2-30, 31, 31/1, 31/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia