Jedro

V sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena navedba, da bi naj sodišče prve stopnje kršilo določbo 451. člena ZPP s presojo, da je tožeča stranka podala ustrezno trditveno podlago svojega zahtevka, pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga. Tega ni mogoče obiti s sklicevanjem, da izpodbijane sodbe zato naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, s čimer naj bi bila podana (dovoljena) bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če tožena stranka nasprotuje presoji sodišča, da je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago, je jasno, da razlogi sodišča o tem obstajajo in je sodbo mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 855,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2022 ter ji povrniti pravdne stroške v višini 504,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v (gospodarskih) sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. V sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (t.i. relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka). Pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 451. člena ZPP s presojo, da je tožeča stranka pravočasno podala ustrezno trditveno podlago svojega zahtevka, pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga. Tega ni mogoče obiti s sklicevanjem, da izpodbijane sodbe zato naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, s čimer naj bi bila podana (dovoljena) bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če tožena stranka vsebinsko nasprotuje obrazložitvi sodišča, da je tožeča stranka pravočasno podala ustrezno trditveno podlago, je jasno, da razlogi sodišča o tem obstajajo in je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Prav tako v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višje sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka na samih predhodnih računih obveščena o bodoči spremembi cenika, sicer objavljenega tudi na spletni strani tožeče stranke, in te ugotovitve tožena stranka v pritožbi ne more izpodbijati. Tožena stranka pa višjega sodišča ni uspela prepričati, da naj bi tožeča stranka z navedenim kršila svoje pogodbene obveznosti. Med strankama ni sporno, da so se storitve tožeče stranke po 1. 5. 2020 obračunavale skladno s cenikom tožeče stranke. Povišanje cene na podlagi cenika samo po sebi ni kršitev pogodbenih obveznosti. Utemeljenost povišanja cen pa niti ne more biti predmet sodne presoje. Prav tako kršitve pogodbenih obveznosti ne pomeni okoliščina, da tožena stranka ni poslala aneksa k pogodbi za opredelitev novih cen dobave električne energije. Iz pogodbe izhaja, da ima tožeča stranka to možnost v določenih okoliščinah, ne gre pa za njeno obveznost. Na podlagi navedenega višje sodišče zaključuje, da tožena stranka ni podala utemeljenih razlogov za to, da ne bi bila dolžna izpolniti svoje pogodbene obveznosti plačila dobavljene električne energije.

8. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožena stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa velja tudi za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o pritožbi.