Jedro

Glede na to, da je tožena stranka v stečajnem postopku in glede na trditve v pritožbi, da koristi sporna sredstva za plačilo stroškov postopka oziroma odvetnika, slednje ne predstavlja takšnega spornega razpolaganja tožene stranke, ki bi ga bilo dopustno prepovedati z začasno odredbo. Plačilo stroškov v stečajnem postopku poteka v skladu zakonskimi določbami in stečajni dolžnik jih mora opraviti, če ima za to ustrezno podlago. Takšna začasna odredba, s katero bi sodišče izven stečajnega postopka onemogočilo stečajnemu dolžniku plačevanje stroškov, kljub morebitnemu sklepu stečajnega sodišča, bi nedopustno posegla v ravnanja udeležencev v stečajnem postopku. Glede na denarni tožbeni zahtevek 182.250,44 EUR s pripadki in predlagano začasno odredbo z odrekom izplačila in prepovedjo razpolaganja z istim zneskom, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da to ne predstavlja neznatne škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki glasi: […] (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka sama krije stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka). Ugotovilo je, da pri predlagani začasni odredbi prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi 182.250,44 EUR in prepoved izplačila sredstev organizaciji za plačilni promet že zaradi višine zavarovanega zahtevka ne more biti govora o neznatni škodi. Prav tako neznatne škode ne more predstavljati dejstvo, da bo v primeru uspeha toženca v pravdi prišlo le do nekoliko kasnejšega poplačila upnikov. Tožnik razen tega, da bo toženec z zaključkom stečajnega postopka ostal brez premoženja in zato tožnik ne more računati na poplačilo terjatve, ni navedel subjektivnega ter konkretnega delovanja toženca v smeri razpolaganja s premoženjem.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da so trditve sodišča napačne in v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Višina zavarovanega zahtevka ne vpliva na višino škode, ki bi jo tožena stranka utrpela z izdajo začasne odredbe. Kot že navedeno v predlogu, bi se vsa sredstva zadržala na računu tožene stranke in se v tem času ne bi zmanjševala. S samim zadržanjem sredstev ne bi utrpela nobene škode. Tožeča stranka ne more zatrjevati in predložiti dokazov za negativna dejstva (kakšno škodo toženka ne bo utrpela), kot od nje zahteva sodišče. Tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela škode oziroma bodo posledice izdane začasne odredbe zanjo manj ugodne kot za tožečo stranko v primeru, da začasna odredba s predlagano vsebino ne bo izdana. V dokaz trditev prilaga dokaz, ki ga brez svoje krivde ni mogla predložiti pred izdajo sklepa: redno poročilo upraviteljice o poteku stečajnega postopka za obdobje od 1. do 31. 7. 2016, ki je bilo objavljeno 1. 9. 2016. Iz poročila se vidi, da tožena stranka že koristi sredstva, pridobljena s prodajo električne energije, ki bi morala biti zavarovana z začasno odredbo, za plačilo stroškov postopka oziroma odvetnika. Tako je v juliju porabila 1.457,21 EUR za plačilo odvetnika in ostalih stroškov postopka. Ti stroški se bodo z vložitvijo tožbe in ostalih sodnih postopkov občutno povečali. Tožena stranka bo sredstva, glede katerih teče spor, porabila za plačilo odvetnikov in ostalih stroškov pravdanja nasproti tožeči stranki. V primeru, da se zahtevek izkaže za utemeljenega, bo tožeča stranka financirala odvetnike tožene stranke, saj uporabljenih sredstev nikoli ne bo dobila vrnjenih. Nevarnost, ki tožniku grozi, da ne bo poplačan, je izkazana že s tem, da po podelitvi premoženja ne bo sredstev, ki izvirajo iz proizvodnje naprave v lasti tožnika.

3. Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da stečajna upraviteljica oziroma tožena stranka ne razpolaga s spornimi sredstvi. Stečajni dolžnik ima premoženje, ki se kaže v denarnem dobroimetju 47.630,95 EUR. Sredstva je pridobil za opravljene storitve pred začetkom stečajnega postopka. Navedeno je pomembno, ker tožena stranka zmotno zavaja sodišče, da tožena stranka nima drugih sredstev kot ta, ki so predmet zahtevka. Višina vtoževane terjatve predstavlja potencialno visoko škodo, ki jo bodo utrpeli drugi upniki. Denarni znesek oziroma višina aplicira, da ne gre za neznatno škodo. Poleg tega bi v primeru prepovedi razpolaganja s sredstvi lahko nastala škoda stečajnemu dolžniku, ki bi presegla 200.000,00 EUR. Kolikor bi se denarna sredstva zarubila, bi bila brezobrestno deponirana. Po drugi strani so upniki v stečajnem postopku priglasili večmilijonske terjatve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe po začetem stečaju nad toženo stranko. Na podlagi prvega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Izjemoma ga je možno izdati v skladu s tretjim odstavkom 131. člena ZFPPIPP. Glede na denarni zahtevek v tožbi in predlagano začasno odredbo z odrekom izplačila denarnega zneska ter prepovedjo razpolaganja z denarnimi sredstvi, je sodišče prve stopnje očitno štelo, da gre v tem primeru za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka (druga točka tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka ni izpolnila drugega pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Ta določa, da mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da jo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka je v predlogu sicer navajala za primer, kolikor bo toženka razpolagala z denarjem, prejetim iz naslova prodane električne energije, tožeča stranka ne bo mogla več računati na poplačilo svoje terjatve […]. Vendar glede na to, da je tožena stranka v stečajnem postopku in glede na trditve v pritožbi, da koristi sporna sredstva za plačilo stroškov postopka oziroma odvetnika, slednje ne predstavlja takšnega spornega razpolaganja tožene stranke, ki bi ga bilo dopustno prepovedati z začasno odredbo. Plačilo stroškov v stečajnem postopku poteka v skladu zakonskimi določbami in stečajni dolžnik jih mora opraviti, če ima za to ustrezno podlago. Na podlagi prvega odstavka 357. člena ZFPPIPP sme upravitelj opraviti plačilo ali izpolniti drugo obveznost, ki je strošek stečajnega postopka samo, če da sodišče soglasje za to izpolnitev. Tožeča stranka je v tožbi in predlogu zatrjevala, da je vložila zahtevek za uveljavljanje izločitvene pravice, da se 20 mikro elektrarn ne všteva v stečajno maso, o čemer sodišče še ni odločilo (3. stran tožbe). Torej je tožeča stranka tudi upnik v stečajnem postopku in v primeru nestrinjanja s sklepom o stroških ima možnost zoper sklep vložiti pritožbo. Takšna začasna odredba, s katero bi sodišče izven stečajnega postopka onemogočilo stečajnemu dolžniku plačevanje stroškov, kljub morebitnemu sklepu stečajnega sodišča, bi nedopustno posegla v ravnanja udeležencev v stečajnem postopku. Če bi sodišče izdalo začasno odredbo in tožena stranka ne bi imela denarja (stečajne mase) niti toliko, da bi zadoščala za stroške stečajnega postopka (tožeča stranka želi, da se ti začasno ne bi poplačevali, kar je lahko daljše časovno obdobje), stečajno sodišče na podlagi prvega odstavka 378. člena ZFPPIPP na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora odloči, da se stečajni postopek konča, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom. Tedaj tožeča stranka ne bi imela več koga tožiti.

7. Poleg tega se v pritožbi sklicuje na slabo finančno stanje tožene stranke, ki je v stečajnem postopku, vendar je to objektivno dejstvo, ne subjektivna nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

8. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z nadomestnim drugim pogojem za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Po tej določbi upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožeča stranka je v dopolnitvi predloga za zavarovanje z začasno odredbo z dne 12. 8. 2016 zatrjevala, da iz prvega rednega poročila upraviteljice o poteku stečajnega postopka za obdobje od 30. 5. do 30. 6. 2016 izhaja stanje stečajne mase 92.027,27 EUR (prihodki iz naslova prodane električne energije iz tožnikovih elektrarn) in dobiček toženca 47.433,94 EUR (prodana električna energija v juniju; listna št. 9 in 10 spisa). Glede na denarni tožbeni zahtevek 182.250,44 EUR s pripadki in predlagano začasno odredbo z odrekom izplačila in prepovedjo razpolaganja z istim zneskom, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da to ne predstavlja neznatne škode. Enako ne dejstvo, da bo v primeru uspeha toženca v pravdi prišlo le do nekoliko kasnejšega poplačila upnikov, saj to ponovno posega v ravnanje udeležencev v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ) in ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

11. Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ji jih tožeča stranka ni neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in ker z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).