Jedro

Po presoji sodišča tožniku ne gre zaupati do te mere, da bi mu toženka podelila pogojni odpust, ob pričakovanju, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Čim je temu tako, pa pogojnega odpusta ni mogoče odobriti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožnika, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. II K 31236/2018 z dne 22. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II KP 31236/2018 z dne 7. 6. 2021 (v nadaljevanju pravnomočna kazenska sodba) obsodilo na enotno kazen 6 let in 2 meseca zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni.

2. V obrazložitvi je uvodoma povzela njegovo prošnjo za pogojni odpust z dne 24. 12. 2021 (v nadaljevanju prošnja), iz katere izhaja, da je bil obsojen zaradi ropa, ki ga je bil prisiljen storiti in ga obžaluje. Zaveda se da je specialni povratnik, ima pa partnerko in dva otroka ter zagotovljeno možnost prebivanja in zaposlitve. Odpreti želi svoj fitnes. V prošnji je zanikal, da bi v zaporu imel mamila, da je napadel paznika in soobtoženca (ki lahko potrdi njegovo nedolžnost v tem incidentu). O svojih odprtih kazenskih postopkih nima informacij. Zaporno kazen prestaja primerno, zato ima obiske na prostem, kadar pa kam gre, nima lisic. Center za socialno delo ga ne pozna, zato o njem ne more podajati mnenj. V prošnji je tudi navedel, da je prisiljen biti miren med pedofili, saj teh vsak normalen človek ne mara. Ima človeka s HIV boleznijo, ki se ga boji, saj ne ve, kaj se mu mota po glavi. Trdi, da drog ne uživa, ob odpustu domov ne bo potreboval antidepresivov.

3. Toženka je povzela tudi negativno poročilo Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob z dne 21. 1. 2022 (v nadaljevanju poročilo), iz katerega izhaja, da je tožnik večkratni specialni povratnik, obsojen za različna kazniva dejanja, predvsem tatvine in velike tatvine. Po podatkih Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 30. 12. 2021 je zoper njega v teku kazenski postopek, ki se preganja po uradni dolžnosti, in sicer na Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. II Kpr 24034/20 zaradi kaznivega dejanja po 300/III in I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in drugih. Tožnik je osumljen storitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil med prestajanjem zaporne kazni.

4. Po preučitvi prošnje in poročila Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju zavod) je toženka ugotovila, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj iz prvega odstavka 88. člena KZ-1, saj je na dan 16. 2. 2022 obravnave prošnje, prestal več kot polovico kazni zapora. Ker pa je ocenila, da zanj ni utemeljeno pričakovati, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil, je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje materialnega pogoja iz petega odstavka 88. člena KZ-1. Pritrdila je zgoraj povzetemu negativnemu mnenju zavoda in odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.

_Bistvene tožbene navedbe_

5. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe tako, da se ga pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, podredno pa njeno odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Navaja, da se toženka neutemeljeno sklicuje na njegovo domnevno neprimerno vedenje v zavodu in posledično večkratno namestitev v posebej varovan oddelek. Odločbe v zvezi s tem je neuspešno izpodbijal, meni, da teh časovno oddaljenih dogodkov ni mogoče šteti kot obteževalno okoliščino. Zanika, da bi bil udeležen v napadih nad pazniki, iz pisne izjave priče A. A. z dne 10. 2. 2021 izhaja, da s tem ni imel nobene zveze.

6. Meni, da je v prid pogojnemu odpustu tudi izjava njegove partnerice B. B. z dne 9. 2. 2021, iz katere izhaja, da se tožnik vzorno obnaša, se drži zase, svoj čas posveča športnim aktivnostim in dela na osebnostni rasti. S B. B. imata skupne načrte za prihodnost in si želita normalnega življenja z otroci. B. B. vodi gostinski lokal v Ljubljani, kjer bo pomagal, ko bo izpuščen na prostost. Tožnik ima ogledan tudi poslovni prostor za telovadnico v neposredni bližini tega lokala. Torej glede zaposlitve in prebivališča po izpustitvi na prostost ne bo imel nobenih težav.

7. Trdi, da ima iskreno namero uspešno zaključiti zdravljenje zaradi odvisnosti. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je dne 31. 1. 2020 podpisal terapevtski dogovor o vključitvi v obravnavo odvisnosti od prepovedanih drog, redno se udeležuje razgovorov v sklopu obravnave odvisnosti od prepovedanih drog, v zvezi s tem izpolnjuje vse obveznosti, sodeluje pa tudi pri urinskih testih.

8. Kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, je priznal in pri tem izrazil iskreno obžalovanje. Njegov odnos do oškodovancev je primeren; upnikom je pojasnil razloge, ki mu sedaj preprečujejo odplačilo dolga. Pripravljen je poravnati premoženjskopravne zahtevke, vendar prihodkov trenutno nima, saj mu zavod tega ne omogoča. Ko bo izpuščen, bo prioritetno poplačal dolgove oziroma škodo, ki izvira iz storjenih kaznivih dejanj.

9. Okrožno sodišče v Ljubljani je kot olajševalno okoliščino upoštevalo njegovo obnašanje v zavodu za prestajanje kazni zapora v zadnjem obdobju (pripravljenost na delo, podpisan terapevtski dogovor ter aktivno sodelovanje v programu zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog), enako pa bi morala te okoliščine ovrednotiti tudi toženka. Slednji očita, da išče le stvari in okoliščine, ki so zanj negativne, olajševalne okoliščine pa je v celoti prezrla in v tem delu izpodbijano odločbo pomanjkljivo obrazložila.

_Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo_

10. Toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Strinja se, da tožnik izraža pripravljenost, da protipravno pridobljeno premoženjsko korist oziroma škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, odplača po obrokih. Zgolj izražanje pripravljenosti pa ne pomeni tudi spremembe odnosa do kaznivega dejanja, s katerim se je tožnik neposredno okoristil. Prav zato je treba posebno pozornost nameniti njegovemu odnosu do protipravnosti ravnanja in do dejstva, da mora povrniti svoje dolgove. Od pravnomočnosti sodbe je minilo že več kot dve leti, tožnik pa je od skupno dolgovanega zneska 2.691 EUR povrnil zgolj 105 EUR, pri čemer družbi C., d.d. ni vrnil še ničesar. Ob tem pa niti iz njegove vloge niti iz poročila zavoda ne izhaja, da bi bil to povsem nezmožen storiti. Po presoji toženke to kaže na njegovo nekritičnost do kaznivega dejanja in do oškodovancev.

11. Toženka se do izjav prič B. B. z dne 9. 2. 2021 in A. A. z dne 10. 2. 2021 ne opredeljuje, saj gre za nova dejstva in nove dokaze, s katerimi v času odločanja ni bila seznanjena in z njimi ni razpolagala. Tožnik jih ni predložil niti pred sejo komisije niti kasneje, z njimi se je toženka seznanila šele v upravnem sporu. Izpostavlja, da bi moral tožnik navajati dejstva in predlagati dokaze, za kateri meni, da so mu v korist. Ni ga ni bila dolžna zaslišati in mu predstaviti razloge za svojo odločitev. Kljub temu ga je seznanila z obremenilnimi okoliščinami in dejstvi, tožnik pa dodatno ni navedel ničesar konkretnega v svojo obrambo.

12. Navaja, da je iz poročila zavoda razvidno, da je zoper tožnika pri Okrožnem sodišču v Novem mestu v teku kazenski postopek opr. št. II Kpr 24034/20, ki se preganja po uradni dolžnosti. Med okoliščine in povezana dejstva, ki vplivajo na odločitev o pogojnem odpustu po določbi 88. člena KZ-1, spada tudi ocena vpliva obstoječih kazenskih postopkov. Do odprtih kazenskih postopkov ima toženka ničelno toleranco - le izjemoma so obsojenci pogojno odpuščeni ob dejstvu, kadar so zoper njih odprti kazenski postopki. Tako je tudi stališče tega sodišča v sodbi I U 1702/2013. Pogojni odpust ob nezaključenem kazenskem postopku bi bil slabo sporočilo storilcem kaznivih dejanj, da bodo kljub izvršenim kaznivim dejanjem vseeno pogojno odpuščeni. V konkretni zadevi bi pogojni odpust nasprotoval javni koristi, ki se kaže v strogem sankcioniranju. Zato toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka.

13. Iz obvestila toženke z dne 6. 11. 2023 je razvidno, da je tožnika ponovno obravnavala dne 9. 10. 2023 in odločila, da se ga pogojno ne odpusti s prestajanja zaporne kazni.

_Presoja sodišča_

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

16. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost odločitve toženke o zavrnitvi tožnikove prošnje, da se ga pogojno odpusti s prestajanja kazni.

17. Uvodoma tožnik pritrjuje I. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, da je kazen zapora nastopil dne 31. 12. 2019, kazen pa naj bi se mu predvidoma iztekla dne 2. 2. 2023. Sodišče ugotavlja, da (1) takšni podatki iz izpodbijane odločbe ne izhajajo in (2) in ne odražajo pravilnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Iz I. točke obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik kazen zapora pričel prestajati 31. 12. 2018, iztekla se mu bo 2. 7. 2024. 18. Ni dvoma, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj iz prvega odstavka 88. člena KZ-1, saj je na dan odločanja o prošnji (16. 2. 2022) prestal že več kot polovico kazni.

19. Sporno pa je ali tožnik izpolnjuje tudi materialni pogoj za pogojni odpust iz petega odstavka 88. člena KZ-1. Skladno z to določbo je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Gre za upravno odločanje, pri katerem lahko toženka uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek), katere mejo določa zakon (peti odstavek 88. člena KZ-1).

20. Toženka, ki je pristojna za odločanje na podlagi 105. člena do 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), je na podlagi zgoraj povzete tožnikove prošnje in negativnega poročila zavoda ocenila, da tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za pogojni odpust. Menila je, da ni utemeljeno pričakovati, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Upoštevala je, da je tožnik uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da po svojih zmožnostih vrača premoženjskopravni zahtevek trem oškodovancem. Vendar pa je specialni povratnik, ki ima odprt kazenski postopek. Več izrečenih zapornih kazni ga ni prepričalo v to, da bi svoja ravnanja spremenil, s izvršitvijo kaznivih dejanj je nadaljeval. Med prestajanjem zaporne kazni je večkrat kršil hišni red - kršitve je toženka po kronološkem vrstnem redu pregledno povzela na drugi strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Nadalje je ugotovila, da tožnik svojih finančnih obveznosti še ni poravnal oziroma jih je poravnal le v manjši meri, kar pomeni, da ni zadosti kritičen do storjenega kaznivega dejanja. Izvenzavodske ugodnosti mu še niso bile podeljene, zato njegova stabilnost na prostosti še ni preverjena. Menila je, da bo to tudi v prihodnje treba preverjati znotraj zavoda in z izpolnjevanjem nalog iz osebnega načrta. Pri svoji odločitvi je upoštevala tudi težo in naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil tožnik obsojen. Na prostosti je ponavljal kazniva dejanja, zoper njega teče kazenski postopek, ki še ni zaključen.

21. Tožnik takšni oceni toženke nasprotuje, vendar pa je glede na naravo upravne zadeve, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s stani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike. Sodišče presoja le, ali odločitev prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka.1 Pogojni odpust namreč ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen.2

22. Sodišče ugotavlja, da je o pogojnem odpustu toženka odločala skladno s postopkom, ki ga ureja ZIKS-1 (106. člen in naslednji), v zvezi s četrtim odstavkom 88. člena KZ-1. Peti odstavek 88. člena KZ-1 vsebuje pooblastilo toženki za odločanje po prostem preudarku kar veže na izpolnitev pogoja ugotovitve, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Če tega ni mogoče utemeljeno pričakovati, presoja o možnosti pogojnega odpusta (ob upoštevanju okoliščin iz druge povedi petega odstavka 88. člena KZ-1) ni možno.3 Na podlagi določbe tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče zgolj preverja ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča pa toženka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, glede na predhodno navedeno, ni kršila določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi sicer je treba poudariti, da so okoliščine v omenjeni določbi KZ-1 naštete zgolj primeroma.

23. V obravnavanem primeru je toženka ugotovila in presodila okoliščine, ki so pomembne za odločitev, tako tiste, ki gredo tožniku v prid, kot tiste, ki govorijo proti pogojnemu odpustu s prestajanja kazni zapora (vse so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih sodišče ne ponavlja). Ugovor, da je toženka pri presoji upoštevala zgolj okoliščine, ki ne gredo v prid tožnika je neutemeljen, predvsem pa ni konkretiziran. Pri zaključku, da toženka še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, je upravičeno upoštevala nesporno dejstvo, da je tožnik specialni povratnik, kar pomeni, da je že imel možnost spremeniti svoje življenje, pa tega ni storil. Tožniku tudi niso bile še podeljene izvenzavodske ugodnosti.

24. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča tožniku ne gre zaupati do te mere, da bi mu toženka podelila pogojni odpust, ob pričakovanju, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Čim je temu tako, pa pogojnega odpusta, kot je bilo obrazloženo, (še) ni mogoče odobriti. Sodišče po povedanem zavrača tožbene ugovore, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, saj izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje iz 214. člena ZUP.

25. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo, da trenutno tožnik nima nobene čakajoče kazni in da se je pritožil zoper višino izrečene enotne kazni v trajanju 6 let in 2 meseca zapora, saj meni, da bi morala biti enotna kazen nižja. Ni namreč sporno, da je tožnik prestal več kot polovico zaporne kazni in da torej izpolnjuje formalni pogoj iz prvega odstavka 88. člena KZ-1. Tožnik tudi ne prereka, da je bil večkrat nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja zaporne kazni, toženka je v izpodbijani odločbi obrazložila, da je bilo to treba storiti zaradi tožnikovih različnih kršitev hišnega reda. Tožnik je sicer toženkine odločitve v zvezi s tem izpodbijal, vendar pri tem ni bil uspešen. Sodišče se pridružuje ugotovitvi toženke, da tožnikovo vedenje med prestajanjem zaporne kazni govoru proti pogojnemu odpustu.

26. Toženka je o tožnikovi prošnji za pogojni odpust odločila v skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZIKS-1 v povezavi s 144. členom ZUP in vpogledala v predložene listine: v tožnikovo prošnjo z dne 24. 12. 2021 in v negativno poročilo zavoda z dne 21. 1. 2022. Tožba se sklicuje tudi na izjavi prič B. B. z dne 9. 2. 2021 in A. A. z dne 10. 2. 2021, ki sta po oceni sodišča predloženi prepozni. Tožnik se v upravnem postopku nanju ni skliceval, zato ju toženka ni mogla upoštevati, zakaj ju je predložil šele v upravnem sporu, pa tožnik ne pojasni. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena v povezavi z 52. členom ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Izjavi B. B. in A. A. sta bili brez obrazložitve podane prepozno, zato ju sodišče ni upoštevalo.

27. Tožnik ni prerekal ugotovitev v poročilu zavoda z dne 21. 1. 2022, da je zoper njega v teku kazenski postopek, ki se preganja po uradni dolžnosti, in sicer na Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. II Kpr 24034/20 zaradi kaznivega dejanja po 300/III in I KZ-1 in drugih. Osumljen je storitve kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v času prestajanja zaporne kazni. Že samo okoliščina, da se zoper tožnika vodijo tudi drugi kazenski postopki, pa lahko pripelje do sklepa, da ne gre pričakovati, da po pogojnem odpustu tožnik ne bo ponavljal kaznivih dejanj.4

28. V upravnem sporu ni mogoče uspeti z olajševalnimi okoliščinami, ki jih je Okrožno sodišče v Ljubljani upoštevalo v pravnomočni kazenski sodbi (med katerimi je tudi tožnikovo vedenje v zavodu v zavodu pred izdajo te kazenske sodbe). Te okoliščine so bile namreč že upoštevane pri odločitvi o višini izrečene kazni, poleg tega pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno in pregledno izhajajo tožnikove kršitve hišnega reda zavoda, zaradi katerih je bil večkrat nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja zaporne kazni.

29. Ob upoštevanju zgoraj navedenih določb zakonov in navedb toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ocena toženke za tožnika, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanjem kazni, ker ni utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta ne bo storil novega kaznivega dejanja, ni arbitrarna. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhajajo okoliščine iz 88. člena KZ-1, na podlagi katerih je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za pogojni odpust. Po mnenju sodišča je toženka pravilno uporabila prosti preudarek in zakonsko določenih mej prostega preudarka ni prekoračila ter ga tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).5

30. Ob upoštevanju vsega povedanega je toženka tudi po presoji sodišča imela dejansko in pravno podlago za odločitev, ki jo je sprejela. Tožbeni ugovori so neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno in popolnoma ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

31. Odločilo je na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakon o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

32. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej sodbi tega sodišča RS IV U 128/2018-8 z dne 12. 3. 2020 in II U 139/2014 z dne 7. 5. 2014. 2 Glej sodbo in sklep tega sodišča II U 413/2017 z dne 30. 8. 2017. 3 Glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 1244/2016 z dne 16. 11. 2017 in I U 1860/2020-11 z dne 5. 7. 2022. 4 Enako glej sodbi Upravnega sodišča III U 194/2019-4 z dne 5. 3. 2020 in III U 320/2016-2 z dne 11. 12. 2017. 5 Glej sodbo Upravnega sodišča RS U 609/2015 z dne 19. 8. 2015.