Jedro

Vloga stranke, ki je zavržena zaradi izostanka procesnih predpostavk, se šteje kot da sploh ne bi bila vložena in jo zato stranka (seveda znotraj predpisanega roka) lahko ponovno vloži. Iz tega razloga storilčeva pritožba ni mogla imeti suspenzivnega učinka glede nastopa pravnomočnosti sodbe, zoper katero je bila vložena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je storilca prekrška B. H. s sodbo PR 760/2011 z dne 9. 6. 2015 spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu na podlagi dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP izreklo globo 1.200,00 EUR, v katero mu je na podlagi 24. člena ZPrCP v zvezi s prvim odstavkom 112. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) vštelo čas pridržanja dne 16. 9. 2011 od 19.05 ure do dne 17. 9. 2011 do 05.40 ure v znesku 20,00 EUR. Poleg globe je sodišče storilcu izreklo še stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, in mu na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 naložilo v plačilo sodno takso. Zoper to sodbo je storilec prekrška dne 24. 8. 2015 vložil pritožbo, ki pa ni bila podpisana z njegove strani. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je storilca prekrška z dopisom z dne 26. 8. 2015 pozvalo, da v roku treh dni od prejema dopisa svojo pritožbo dopolni tako, da jo lastnoročno podpiše, kot je to opredeljeno v 153. členu ZP-1, ker jo bo sicer sodišče na podlagi 67. člena ZP-1 v zvezi s 76. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot nepopolno zavrglo. Ker storilec v danem roku pritožbe ni dopolnil, pri tem pa ni izkazal opravičljivih razlogov za to, da tega v odrejenem roku ne bi mogel storiti, je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni s sklepom PR 760/2011 z dne 15. 9. 2015 njegovo pritožbo na podlagi 67. člena ZP-1 v zvezi s 76. členom ZKP kot nepopolno zavrglo in mu naložilo v plačilo sodno takso. Zoper ta sklep je storilec prekrška dne 21. 9. 2015 vložil pritožbo, o kateri je Višje sodišče v Mariboru odločilo s sklepom PRp 187/2015 z dne 11. 11. 2015 in pritožbo storilca prekrška kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Storilcu prekrška je v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper omenjeni pravnomočni sklep v zvezi s sodbo o prekršku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena ZP-1 v zvezi s 3. točko 156. člena ZP-1, in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrška in zagovorniku

, ki se o njem nista izjavila.

B.

4. Postopek o prekršku mora biti pravnomočno končan pred potekom določenega časa od storitve prekrška, sicer zastaranje povzroči, da pregon za prekršek ni več dopusten. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje), vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje; tretji odstavek 42. člena ZP-1).

5. V obravnavani zadevi je storilec prekršek po dvanajstem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 107. člena ZPrCP storil dne 16. 9. 2011. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 je štiriletni rok za absolutno zastaranje postopka o prekršku potekel dne 16. 9. 2015. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je absolutno zastaranje postopka o prekršku nastopilo preden je bil postopek o prekršku pravnomočno končan. Odgovor na to vprašanje je odvisen od ugotovitve, kdaj je sodba Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni PR 760/2011 z dne 9. 6. 2015, s katero je bilo odločeno o odgovornosti storilca za prekršek, postala pravnomočna. Zastaranje pregona za prekršek namreč preneha teči z dnem, ko odločba organa za odločanje o prekršku postane pravnomočna. Po določbi prvega odstavka 199. člena ZP-1 odločba organa za odločanje o prekršku (odločba, sodba oziroma sklep) postane pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo oziroma s pritožbo, ali če zoper njo ni pravnega sredstva. Drugi odstavek istega člena določa, da v primeru, če je bilo zoper odločbo organa za odločanje o prekršku iz prejšnjega odstavka vloženo pravno sredstvo, o katerem je bilo odločeno na drugi stopnji, nastopi pravnomočnost z dnem, ko se odločitev odpravi vlagatelju pravnega sredstva.

6. Vrhovni državni tožilec stoji na stališču, da sodba Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni PR 760/2011 z dne 9. 6. 2015 ni postala pravnomočna pred potekom roka za absolutno zastaranje pregona za prekršek. Pojasnjuje, da se je storilec prekrška zoper sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni PR 760/2011 z dne 9. 6. 2015 pravočasno pritožil dne 24. 8. 2015. Ker pritožba ni vsebovala podpisa pritožnika in je ta po pozivu ni dopolnil, jo je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni s sklepom z dne 15. 9. 2015 zavrglo. Proti tej odločitvi se je storilec pritožil, zato sodba ni postala pravnomočna in je še vedno teklo zastaranje pregona. V času, ko je o tej pritožbi odločalo Višje sodišče v Mariboru in preden jo je s sklepom z dne 11. 11. 2015 zavrnilo, pa je pregon za prekršek že absolutno zastaral. Z drugimi besedami, vložnik meni, da je imela pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo suspenzivni učinek tudi glede nastopa pravnomočnosti sodbe, ki se je s to pritožbo izpodbijala. Višje sodišče v Mariboru bi moralo zato potrditvah vložnika na podlagi prvega (pravilno tretjega) odstavka 42. člena ZP-1 v zvezi s 3. točko 156. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 postopek o prekršku ustaviti.

7. Vrhovno sodišče navedenemu stališču vrhovnega državnega tožilca ne more pritrditi. Drži, da se je storilec prekrška zoper sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni PR 760/2011 z dne 9. 6. 2015 pravočasno pritožil, vendar ta pritožba ni vsebovala vseh obveznih sestavin, ki jih ZP-1 predpisuje za pritožbo. Po določbi 153. člena ZP-1 mora pritožba obsegati navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis. Ker pritožnik te pritožbe v danem roku ni dopolnil s svojim podpisom kot obvezno sestavino pritožbe, takšni nepopolni vlogi ni mogoče priznati lastnosti pritožbe. Pritožba je bila namreč tako pomanjkljiva, da ni bila sposobna za vsebinsko obravnavanje, in je bila pravnomočno zavržena. Vloga stranke, ki je zavržena zaradi izostanka procesnih predpostavk, se šteje kot da sploh ne bi bila vložena in jo zato stranka (seveda znotraj predpisanega roka) lahko ponovno vloži. Iz tega razloga storilčeva pritožba ni mogla imeti suspenzivnega učinka glede nastopa pravnomočnosti sodbe, zoper katero je bila vložena.

Ravno tako s sklepom o zavrženju pritožbe kot nepopolne, postopek o prekršku ni bil pravnomočno končan. Postopek o prekršku je bil namreč glede na pravnomočno zavrženje pritožbe pravnomočno končan že s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni PR 760/2011 z dne 9. 6. 2015, ki je postala pravnomočna s potekom pritožbenega roka dne 25. 8. 2015, kar je pred potekom absolutnega zastaralnega roka. Ker je bil postopek o prekršku pravnomočno končan pred potekom štiriletne dobe, absolutno zastaranje pregona za prekršek ni nastopilo.

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo.