Jedro

Kasneje potrjena klasična prašičja kuga ne more sanirati že pred tem protipravno izdane odredbe o poboju prašičev. Vendar bi morala tožnika glede na ugovor tožene stranke izkazati, da jima škoda brez protipravnega ravnanja tožene stranke ne bi nastala. Ker tožnika tega nista dokazala, ni izkazana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in njuno škod.

Izrek

Revizija prvih treh tožnikov se zavrže. Revizija četrtega tožnika in pete tožnice se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbo z dne 2. 9. 1994 od sodišča zahtevali, naj razsodi, da jim je tožena država dolžna plačati odškodnino za škodo, ki jim je nastala zaradi protipravnega poboja prašičev zaradi suma klasične prašičje kuge. Sodišče prve stopnje je njihovim tožbenim zahtevkom v pretežnem delu ugodilo. Ugotovilo je, da je po Pravilniku o ukrepih za zatiranje in in izkoreninjenje klasične prašičje kuge (Ur. l. SFRJ, št. 8/1988, v nadaljevanju Pravilnik) prašiče dovoljeno pobiti, če je virus dokazan z laboratorijskimi preiskavami s tehniko fluorescenčnih protiteles v organizmu živali. Ugotovilo je tudi, da je bila odredba za poboj izdana 14. 10. 1992, ko je bil podan le sum na prašičjo kugo in so bili istega dne prašiči pobiti, na predpisan način pa je bila bolezen potrjena šele dva dni kasneje.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke tožnikov v celoti zavrnilo. Odločilo je, da je bilo sicer res dejanje protipravno, da pa ni vzročne zveze med tem dejanjem in nastalo škodo, ker bi bili prašiči v vsakem primeru pobiti dva dni kasneje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožniki vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je bila klasična prašičja kuga res ugotovljena 16. 2. 1992, vendar kasnejša ugotovitev bolezni ne more vplivati na presojo protipravnosti za nazaj. Poudarjajo, da je bil v biološkem preizkusu potrjen virus šele 26. 10. 1992. Menijo, da bi moralo sodišče presojati obstoj škode na dan, ko je nastala, torej 14. 10. 1992. Predlagajo, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija prvih treh tožnikov ni dovoljena.

6. Drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP)(1) določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT oziroma 4.172,93 EUR. Prvi trije tožniki izpodbijajo odločitev o zavrnitvi odškodnine v znesku 1.602,40 EUR, kar pomeni, da ni presežena za dovoljenost revizije predpisana meja. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo v skladu s 377. členom ZPP.

7. Revizija četrtega tožnika in pete tožnice ni utemeljena.

8. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da niso izpolnjene vse predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. V primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, je pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991-I do 68/2006, v nadaljevanju URS). V tej določbi so urejene predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima. Za vsa ostala vprašanja, ki v 26. členu URS niso urejena, je po pravni analogiji treba uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(2).

9. Sodišče druge stopnje je odločilo, da kasneje potrjena bolezen ne more sanirati protipravno izdane odredbe in da so tožniki izkazali, da je bilo ravnanje pristojnih državnih organov na dan 14. 2. 1992 protipravno. Vendar je sodišče druge stopnje pravilno odločilo tudi, da bi morala tožnika glede na ugovor tožene stranke izkazati, da jima škoda brez protipravnega ravnanja tožene stranke ne bi nastala. Ker tožnika tega nista dokazala, je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da tožnika nista izkazala vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in njuno škodo in je njun zahtevek pravilno zavrnilo.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Uporablja se na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08).

Op. št. (2): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002).