Jedro

Toženka je kljub drugačnemu dogovoru namensko poslani denar porabila v svojo in ne v tožnikovo korist. Ker je zanj neupravičeno obogatena in ker ni pošteni pridobitelj, ga mora vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora plačati tožniku 2,401.813 SIT (10.022,59 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 1998, presežni tožbeni zahtevek do zneska 2,759.000 SIT (11.513,10 EUR) zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Vztraja pri pritožbenem stališču, da ji sodišče ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem in je kršilo načelo kontradiktornosti. Ponovno opozarja na upravičenost razloga svojega izostanka z zadnjega naroka, o čemer je predložila zdravstveno dokumentacijo, ki pa je sodišče ni upoštevalo. Sodišče je slepo in nekritično sledilo izpovedi tožnika. Če ni zaslišalo toženke, bi moralo vsaj izvesti dokaze, ki jih je predlagala (zaslišanje prič), vendar jih je zavrnilo s pavšalno navedbo, da glede na tožbeni zahtevek niso bili potrebni. Tako toženki sploh ni dalo možnosti, da bi svoje trditve dokazala. V nadaljevanju toženka graja tudi stališče obeh sodišč, da je prepozno predlagala izvedenca grafologa in se pri tem sklicuje na vsebino dopisa, s katerim je opravičila izostanek s prejšnjega naroka. Materialno pravo je zmotno uporabljeno zaradi napačnega stališča, da je toženka tožnikov denar uporabila za nakup lastnega stanovanja, kar ni res in je toženka to želela dokazati s predlaganimi dokazi, ki so bili zavrnjeni. Zato ni šlo za neupravičeno obogatitev.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki so prestale tudi pritožbeni preizkus in ki v revizijskem postopku zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso izpodbojne, izhaja: - da je tožnik na podlagi predhodnega dogovora toženki 19. 1. 1999 poslal 16.500 CAD in 15. 4.1999 še 5.500 CAD (v skupni vrednosti 2,401.813 SIT), da zanj kupi določeno stanovanje v L.; - da je toženka 16. 4. 1999 kupila to stanovanje na svoje ime, - da toženka ni dokazala, da je tožnikov denar porabila za zatrjevano dogovorjene druge namene (pokritje stroškov njegovega trimesečnega bivanja v L. v letu 1998, stroškov pogreba tožnikovega očeta v letu 1992 in nagrobnega spomenika ter stroškov rušenja stare hiše v letu 1992) in - da toženka ni bila pošteni pridobitelj.

7. Dokazno oceno o dogovorjeno namensko poslanem denarju za nakup stanovanja sodišče ni oprlo le na prepričljivo izpoved tožnika, ampak tudi na listinsko dokumentacijo, časovno ujemanje poslanega denarja s sklenitvijo pogodbe, okvirno ujemanje poslanih zneskov z višino kupnine in druge okoliščine. Dokazno oceno o nedokazanosti porabe tega denarja v druge s toženkine strani zatrjevane namene je oprlo tudi na listinsko dokumentacijo. Zaradi že omenjene prepovedi toženka teh dejanskih ugotovitev ne more izpodbijati, kar torej nedovoljeno skuša obiti z zatrjevanjem procesnih kršitev. Njeno posplošeno sklicevanje na predlagane priče ni utemeljeno, sicer pa tudi toženka sama v odgovoru na tožbo ni pojasnila, kako naj bi direktor in delavec podjetja, ki je prodalo stanovanje, vedela za okoliščine o zatrjevano drugačni porabi tožnikovega denarja.

8. Že pritožbeno sodišče je toženki pravilno pojasnilo, zakaj prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti in zakaj ni podana smiselno zatrjevana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženko je ves čas zastopal odvetnik, ki je bil prisoten tudi na zadnjem naroku. Sama toženka kljub prejemu vabila za zaslišanje stranke svojega izostanka z zadnjega naroka ni opravičila, zato je sodišče utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza. Opravičilo v pritožbi je prepozno, enako velja za pritožbi priloženo zdravstveno dokumentacijo. Ne glede na vprašljivo upoštevnost le pogojnega toženkinega predloga za izvedenca grafologa (če se s tožnikom ne bosta dogovorila) v dopisu, s katerim je opravičila odsotnost s prejšnjega naroka, revizijsko sodišče poudarja, da napačna presoja o pravočasnosti dokaznega predloga lahko predstavlja relativno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, torej tako, ki bi lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Ker se prvostopenjsko sodišče v svojih razlogih in dokazni oceni ni oprlo na toženkino pismo tožniku (priloga A 11), v zvezi s katerim je toženka pogojno predlagala izvedenca grafologa, češ da tega pisma ni napisala, med opustitvijo izvedbe dokaza z izvedencem ter pravilnostjo in zakonitostjo sodbe ni potrebne vzročne zveze.

9. Na podlagi dejstev, povzetih v 6. točki te sodbe, revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka (četrti odstavek 210. člena in 214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Toženka je kljub drugačnemu dogovoru namensko poslani denar porabila v svojo in ne v tožnikovo korist. Ker je zanj neupravičeno obogatena in ker ni pošteni pridobitelj, ga mora vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve oziroma od zahtevanega datuma.

10. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.