Jedro

Sklicevanje revidenta na nov izvid specialista ortopeda, pridobljenega po izdaji drugostopne sodbe, pa predstavlja revizijsko novoto materialnega prava, ki po določbi 387. člena ZPP ni dopustna. Po omenjenem zakonskem določilu smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Okoliščine, ki so nastopile po izdaji sodbe na drugi stopnji in se nanašajo na domnevno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja trajne narave, se ne morejo uveljavljati v reviziji, ampak v novem postopku pri toženi stranki. Revizijsko sodišče zato uveljavljanih novot revidenta ni upoštevalo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se mu priznajo pravice invalida I. kategorije invalidnosti. Vzdržalo je v veljavi odločitvi toženega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 23.2.1993 in z dne 15.6.1995, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ne izpolnjuje pogojev za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo s predlogom, da se ji ugodi. V obrazložitvi se sklicuje na nov izvid specialista ortopeda z dne 3.12.1996, ki ugotavlja pri tožniku obstoj varusne artroze kolen ter precejšnje degenerativne spremembe na aksialnem skeletu, ki že bistveno motijo funkcionalnost le-tega. Po njegovem mnenju je zato vprašljiva preostala delovna zmožnost tožnika. Revident zato smiselno predlaga, da se dokazni postopek dopolni z izvedbo predlaganega novega dokaza.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker tožeča stranka v reviziji kot izrednem pravnem sredstvu ni navedla, na kateri z zakonom določen razlog jo opira, je revizijsko sodišče v mejah pooblastila iz 386. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ni podana, pa tudi materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji in ki je skladno dejanskemu stanju ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da pri tožniku niso podani zdravstveni razlogi za ugotovitev obstoja prve kategorije invalidnosti, je pravilna njuna presoja, da tožnik ni upravičen do priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zaključek obeh nižjih sodišč temelji na izvidih in mnenjih zdravniških komisij prve in druge stopnje z dne 18.2.1993, 5.6.1995 in 25.3.1996, iz katerih izhaja, da ima zavarovanec sicer trajne toksične okvare in obrabne spremembe na sklepih, vratni ter ledveni hrbtenici. Ugotovljeno bolezensko stanje pa po soglasni oceni obeh invalidskih komisij ne predstavlja popolne izgube delovne zmožnosti zavarovanca, saj je slednji še vedno zmožen v polnem delovnem času opravljati lažja dela, vendar ne v prisiljenem položaju ter ne tistih del, pri katerih bi dvigoval in prenašal bremena nad 15 kg (III. kategorija invalidnosti). Tožnikove trditve v predhodnem postopku pri toženi stranki, da se mu je zdravstveno stanje od zadnje ocene občutno poslabšalo, so bile ovržene z ugotovitvijo invalidske komisije prve in druge stopnje - da pri zavarovancu ni zaznati napredovanja funkcionalnih motenj niti polinevropatije, da je funkcija jeter še vedno ohranjena in da anksiozno depresivni sindrom v stopnji svoje izraženosti ni razlog za invalidsko upokojitev. Po oceni omenjenih izvedenskih organov pri tožniku niso podani zdravstveni razlogi za ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti. Zato sta imeli obe sodišči v njihovih izvidih in mnenjih zanesljivo oporo za svojo odločitev, da pri tožniku invalidnost I. kategorije ne obstoja, ker je drugo ustrezno delo z omejitvami, ki so indicirane, zmožen opravljati v polnem delovnem času in z normalnim delovnim učinkom brez poprejšnjih prekvalifikacij oziroma dokvalifikacij.

Ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča dajalo prepričljivo podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Po določbi prvega odstavka 55. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 - ZPIZ) pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, ki je postal invalid I. kategorije invalidnosti (prva alinea).

Sklicevanje revidenta na nov izvid specialista ortopeda, pridobljenega po izdaji drugostopne sodbe, pa predstavlja revizijsko novoto materialnega prava, ki po določbi 387. člena ZPP ni dopustna. Po omenjenem zakonskem določilu smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Okoliščine, ki so nastopile po izdaji sodbe na drugi stopnji in se nanašajo na domnevno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja trajne narave, se ne morejo uveljavljati v reviziji, ampak v novem postopku pri toženi stranki. Revizijsko sodišče zato uveljavljanih novot revidenta ni upoštevalo.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).