Jedro

Za presojo primernosti prisojene odškodnine so ključne (bistvene) ugotovitve o konkretnih težavah oziroma posledicah določene poškodbe (ki jih izpodbijana sodba podaja natančno in hkrati celostno) in ne (sama za sebe) uvrstitev telesne poškodbe po Fischerjevi klasifikaciji ali njenih posledic z ozirom na (takšno ali drugačno) kategorizacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18.12.2015: - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15 dni plačati znesek 10.586,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2015 dalje do plačila (I. točka izreka), - v presežku do 19.914, EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 1.475,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v delu nedosojene odškodnine za strah v višini 500,00 EUR, v delu nedosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 4.500,00 EUR ter v stroškovnem delu se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo ustrezno spremeni (s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje odločilo in kaj naj bi ugotovilo. V zvezi s strahom ni upoštevalo subjektivnega vidika in konkretnega primera, kjer je šlo za poškodbe v prometni nesreči in da gre za poklicnega voznika, ki je vsak dan na cesti (ter je strah intenzivnejši kot pri povprečnem človeku). Poudarja, da se vsak dan (ves dan) boji ponovne prometne nesreče, prav tako za delovno zmožnost oziroma posledice poškodb. Glede na sodno prakso meni, da bi bila primerna odškodnina za strah najmanj 1.300,00 EUR. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi glede njegovega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugotovila sodišče prve stopnje oziroma izvedenec. Opisuje, kakšne težave ima in kako se te odražajo pri njegovem delu. Vse to naj bi rezultiralo v trajnem zmanjšanju vseh splošnih življenjskih aktivnosti lažje do srednje stopnje. Kvaliteta življenja se mu je zmanjšala. Izpostavlja, da ni bila v zadostni meri upoštevana subjektivna komponenta, kot trditve tožbe, da ne more delati ne le v službi, ampak tudi doma na domačem vrtu ter da mora plačati pomoč. Prav tako je junija postal dedek ter vnuka ne more pestovati in nositi, zaradi česar dodatno duševno trpi. Izvedenec bi s stopnjo lažje do srednje stopnje ocenil tako nivo prepletanja težav na meji med srednjo vrednostjo lažje stopnje in srednjo vrednostjo srednje stopnje, to je med 5-20%, kar bi dalo rezultat povprečja 12,5%. To pa odraža realnejše posledice, ki jih trpi. Sodišče bi lahko glede na zmanjšano moč in gibljivost desne roke poškodbe razvrstilo med hude primere. Za denarno zadoščenje je bila odmerjena odškodnina dvanajstih povprečnih plač na zaposlenega v RS, čeprav je bila novembrska neto plača 1.082,34 EUR in je potemtakem odmerjeno enajst povprečnih plač. Prav tako ne gre za lahek primer po Fischerjevi razporeditvi, temveč najmanj srednji primer, kjer pa je odškodnina v povprečju dvajset povprečnih plač, kolikor je v tožbi zahteval. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, in z ozirom na obstoječo sodno prakso prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ(2)), svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Pri tem je ustreznost podana tako z vidika odškodnine določene za posamezne oblike nepremoženjske škode (in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, strahu kot tudi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) kot glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode prisojen skupen znesek odškodnine. Zato sta (tudi sicer preveč splošna) tako pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine za strah ni upoštevalo subjektivnega vidika in konkretnega primera, kot tudi navajanje, da bi bila iz tega naslova glede na sodno prakso(3) primerna odškodnina najmanj 1.300,00 EUR, neutemeljena ter ne vzbudita nobenega dvoma v pravilnost (primernost) prisojene odškodnine. Pojasnjevanje, da je pri njem strah intenzivnejši kot pri povprečnem človeku, češ da je poklicni voznik, ki je vsak dan na cesti, ter da se vsak dan (ves dan) boji ponovne prometne nesreče (prav tako da se boji tudi za svojo delovno zmožnost oziroma posledice poškodb), pa prvenstveno predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(4)). Tožnik pravočasnih in hkrati ustrezno konkretiziranih trditev(5) o strahu pred ponovno prometno nesrečo, strahu za delovno zmožnost oziroma posledice poškodb v postopku na prvi stopnji ni podal.(6)

6. Z nekonkretiziranim očitkom, da ni bila v zadostni meri upoštevana subjektivna komponenta (oziroma tožbene trditve), ter zgolj s ponovnim opisovanjem težav (posledic), ki naj bi jih imel, pritožnik ne poraja nobenega pomisleka niti v primernost odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje na podlagi v tem oziru ugotovljenih dejstev (in ugotovitev o teh dejstvih pritožnik ne izpodbija) prisodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na drugi strani so trditve o tem, da gre pri njem po Fischerjevi razporeditvi najmanj za srednji (in ne lahek) primer (za kar naj bi šla odškodnina v povprečju dvajsetih povprečnih plač), ne le nove(7) in presplošne (ter že zato neupoštevne), ampak tudi sicer nebistvene. Za presojo primernosti prisojene odškodnine so ključne (bistvene) ugotovitve o konkretnih težavah oziroma posledicah določene poškodbe (ki jih izpodbijana sodba podaja natančno in hkrati celostno) in ne (sama za sebe) uvrstitev telesne poškodbe po Fischerjevi klasifikaciji ali njenih posledic z ozirom na (takšno ali drugačno) kategorizacijo.(8) Nebistven je tudi pritožbeni očitek, češ da za celotno nepremoženjsko škodo prisojeni znesek (12.000,00 EUR) ne predstavlja dvanajst povprečnih neto plač na zaposlenega v RS (kot to navaja sodišče prve stopnje), ampak (upoštevajoč novembrsko neto plačo) „le“ enajst. Tudi v tem oziru je za presojo ustreznosti prisojene odškodnine ključen predvsem njen konkreten „opis“ oziroma (z drugimi besedami) višina prisojenega denarnega zneska. Višina z izpodbijano sodbo prisojenega denarnega zneska pa je (glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje) tudi po mnenju pritožbenega sodišča v vseh ozirih ustrezna (primerna).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Katero konkretno sodno prakso ima v mislih, pritožba ne pojasni.

Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): V pripravljalni vlogi z dne 26.10.2015 je povsem na splošno omenjal strah ob vožnji (ki še traja).

Op. št. (6): A tudi če bi jih, bi jih bilo moč upoštevati le v okviru postavke duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (in torej ne strahu).

Op. št. (7): Takšna je tudi (pritožbena) trditev, da bi bilo potrebno njegovo poškodbo uvrstiti med hude primere.

Op. št. (8): Vsi predhodno navedeni zaključki (prav tako glede novosti oziroma presplošnosti) veljajo tudi za pritožbeno zatrjevanje, da naj bi 12,5% zmanjšanje življenjskih aktivnosti odražalo realnejše posledice, ki jih trpi tožnik (pri čemer konkretno niti ne pojasni, kako naj bi ta okoliščina/uvrstitev vplivala na presojo ustreznosti (ne-pravilnosti) prisojene odškodnine).