Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, kdaj bo tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravilno upoštevalo 27. in 28. člen ZPIZ-2, ki določata minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma, možnost znižanja minimalne starosti. Ker je ugotovilo, da bo tožnica v primeru znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 (zaradi skrbi za dva otroka) izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je bila v času, ko ji je bila podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi varovana po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. Do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ji je namreč manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe. Zato ji tožena stranka brez njenega pisnega soglasja ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno pritožbeno navajanje tožene stranke, da v času odpovedi ni bila seznanjena z dejstvom, da bo tožnica uveljavljala pogoje za znižanje. Tožena stranka je bila kot delodajalec tožnice z njo v dnevnih kontaktih, zato bi od nje lahko pridobila izjavo, ali bo znižanje starostne meje v smislu 28. člena ZPIZ-2 uveljavljala ali ne.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 10. 2015, podana tožnici s strani tožene stranke, nezakonita in jo razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in ji še vedno traja. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 3. 2016 do dneva izdaje sodbe sodišča, torej do 25. 4. 2016 obračunati nadomestilo plače 2.388,55 EUR bruto za vsak mesec nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od navedenih zneskov odvesti in plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Višji zahtevek (za obračun nadomestila plače 414,90 EUR bruto mesečno z odvodom davkov in prispevkov in zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo. V IV. točki izreka izpodbijane sodbe je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 131,79 EUR, od tega odvesti davke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Zahtevek za odvod prispevkov od navedenega zneska je zavrnilo. V V. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi diskriminacije in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer za nevšečnosti med zdravljenjem 500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR in premoženjsko škodo v višini 296,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka po prejemu sodbe do plačila. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka 288,40 EUR v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe, in sicer v III., V. in VI. točki izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ji prisodi nadomestilo plače v višini 2.556,24 EUR bruto za vsak mesec nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in vtoževano odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi diskriminacije in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odloči o povrnitvi stroškov postopka oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz tožničinih plačilnih list za zadnje tri mesece pred odpovedjo izhaja, da je njena povprečna bruto plača v teh treh mesecih znašala 2.556,24 EUR. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ji je prisodilo nadomestilo le v višini 2.388,55 EUR, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljeno zavrnilo tudi del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi diskriminacije in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pri tem se je napačno sklicevalo na sodbo in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 180/2007. Tožnica je prepričana, da je tožena stranka ravnala skrajno nevestno, ker ji je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kljub temu, da je vedela oziroma bi morala vedeti, da je varovana kategorija in da ima dva otroka. Prav tako je prepričana, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno. Glede tega se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe iz tožbe in pripravljalnih vlog. Tožnica je bila glede na 114. člen ZDR-1 varovana kategorija, kar bi morala tožena stranka vedeti, saj je imela glede na to, da ima dva otroka, pravico do znižanja starosti za upokojitev. Tožena stranka je prav gotovo morala vedeti, da je tožnica varovana kategorija, vendar pa je to prezrla namenoma ali iz skrajne malomarnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek oz. podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožnici naloži plačilo stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica varovana kategorija. Pri tem se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na judikat VSRS opr. št. VIII Ips 102/2015 z dne 13. 7. 2015. Tožena stranka v času odpovedi ni bila seznanjena z dejstvom, da bo tožnica v prihodnosti uveljavljala znižanje starostne meje za pridobitev pravice za starostno upokojitev. Dejstva, da je tožena stranka vedela za to namero tožnice, pa tožnica ni zatrjevala niti v sodnem postopku. Delodajalcu okoliščine, ki bi lahko vplivale na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev oziroma znižanje starostne meje, niso nujno poznane oziroma jih zaradi pomanjkanja interesa niti ne more pridobiti. Drugačni zaključki, ki izhajajo tudi iz omenjene odločbe VSRS opr. št. VIII Ips 102/2015, niso utemeljeni. Tudi če bi sledili stališču VSRS, pa delodajalec nima nobenega jamstva glede verodostojnosti prejetih podatkov (zaradi česar bi lahko prišlo tudi do zlorabe s strani delavcev). Tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje evidence o vzdrževanih družinskih članih ne vodi, kar izhaja iz elektronske pošte A.A., ki je zaposlen na tem zavodu. Znižanja starostne meje ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavec uživa posebno varstvo pred odpovedjo, saj lahko posameznik pravico do znižanja starostne meje uveljavlja šele ob vložitvi zahteve za starostno pokojnino. S takšno odločitvijo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, bi delavec lahko zlorabil svoj položaj, če kasneje znižanja starostne meje ne bi uporabil. Glede na to bi bilo treba pogoje za starostno upokojitev ugotavljati izključno le na podlagi 27. člena ZPIZ-2. Tožena stranka v pritožbi tudi opozarja, da sodna praksa ni formalni pravni vir, absolutno zavezujoči pravni vir so le akti zakonodajalca. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo instituta 118. člena ZDR-1. Tožena stranka s prostim delovnim mestom, na katerega bi bilo mogoče zaposliti tožnico, ne razpolaga. Razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja ni enak razlogu za nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem zmoten. V konkretnem primeru reintegracija tožnice na delovno mesto ni mogoča, saj tožena stranka ne razpolaga več niti s tem delovnim mestom niti z drugim prostim delovnim mestom, ki bi bilo za tožnico ustrezno. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ko je toženi stranki naložilo plačilo regresa za letni dopust pred prvim julijem tekočega koledarskega leta. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še traja, bi bila dolžna tožena stranka tožnici regres za letni dopust plačati šele 1. 7. 2016, pred tem datumom pa tudi ne more biti v zamudi. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je podala tudi odgovor na tožničino pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev zavrnilnega dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnica v pritožbi. Upoštevaje dejstvo, da v preostalem stranki bistvene kršitve določb postopka uveljavljata le pavšalno in neobrazloženo, je glede tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni obrazložilo, iz kakšnega razloga je tožnici prisodilo nadomestilo plače v višini 2.388,55 EUR bruto za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča (takšno časovno obdobje je v zvezi z obračunom ter izplačilom nadomestila plače vtoževala tožnica). Iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje višino pripadajočega nadomestila plače izračunalo na podlagi tožničine bruto plače za september in oktober 2015. Ob tem pa ni upoštevalo tožničine bruto plače za avgust 2015, saj je tožnica v avgustu 2015 prejela tudi dodatno plačilo iz naslova nadomeščanja. Glede na to pritožbeni očitek tožnice o neobrazloženosti tega dela sodbe ni utemeljen.

8. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 26. 10. 2015 (A4), nezakonita, ker je bila tožnica varovana pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Pri ugotavljanju, kdaj bo tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je pravilno upoštevalo tako 27. kot 28. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.), ki določata minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma možnost znižanja minimalne starosti. Ker je ugotovilo, da bo tožnica v primeru znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 (zaradi skrbi za dva otroka) izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine 3. 8. 2020 (čemur tožena stranka v pritožbi niti ne oporeka), je bila v času, ko ji je bila podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (to pa je bilo 26. 10. 2015) varovana po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. Do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ji je namreč manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe.

9. To pa pomeni, da ji tožena stranka brez njenega pisnega soglasja ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker tožnica tega pisnega soglasja ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz odločb opr. št. VIII Ips 102/2015 in VIII Ips 161/2014. Glede na zgoraj opisano ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožnica ni bila varovana kategorija delavke.

10. Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno pritožbeno navajanje tožene stranke, da v času odpovedi ni bila seznanjena z dejstvom, da bo tožnica uveljavljala pogoje za znižanje. Tožena stranka je bila kot delodajalec tožnice z njo v dnevnih kontaktih, zato bi od nje lahko pridobila izjavo, ali bo znižanje starostne meje v smislu 28. člena ZPIZ-2 uveljavljala ali ne (tako npr. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 102/2015, VIII Ips 211/2016). Obveznosti delodajalca, da pridobi od delavca izjavo o tem, ali bo uveljavljal znižanje starostne meje v smislu 28. člena ZPIZ-2, ne izključuje niti tretji odstavek 114. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec z namenom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka tega člena pridobi podatke iz zbirk Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Starost, ki je predpisana kot pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je starost iz 27. člena ZPIZ-2 pa tudi iz 28. člena ZPIZ-2. Glede na to ni utemeljeno navajanje tožene stranke, da znižanja starostne meje za ugotavljanje pogojev za starostno upokojitev pri presoji varovane kategorije delavcev iz 114. člena ZDR-1 ne more upoštevati. Ker bi torej tožena stranka podatke o tem, ali bo uveljavljala znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2, izvedela lahko le od tožnice, so nebistvene njene pritožbene navedbe, da od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogla pridobiti teh podatkov za ugotovitev datuma o izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Glede na to se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na elektronsko sporočilo A.A. (B49).

11. Sodišče prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča pravilno odločilo tudi o tem, da v konkretnem primeru določba 118. člena ZDR-1 (uporabo te določbe je predlagala tožena stranka) ne pride v poštev. Uporaba 118. člena ZDR-1 brez soglasja delavca, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, bi po stališču pritožbenega sodišča obšla namen varstvenih določb iz ZDR-1 (tako na primer tudi odločbe VDSS opr. št. Pdp 97/2004, Pdp 179/2008, Pdp 940/2011). Določba prvega odstavka 114. člena ZDR-1 dejansko pomeni konkretizacijo zaščite starejših delavcev, ki jo opredeljujejo že mednarodnopravni akti (na primer Konvencija MOD št. 111 o diskriminaciji in poklicih; priporočilo MOD o starejših delavcih,...) tudi z vidika relativno težje zaposljivosti teh delavcev zaradi njihove starosti. Z ohranjanjem zaposlitve teh delavcev se jim zagotavlja ustrezen socialni status v določenem obdobju do upokojitve tudi v primeru, če postane njihovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca nepotrebno. Takim delavcem lahko delodajalec zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le ob pridobitvi njihovega pisnega soglasja. Po zaključku pritožbenega sodišča ima varstvo starejših delavcev pred izgubo zaposlitve v teh primerih prednost pred interesom delodajalca, da starejšega delavca kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne vzame nazaj na delo (razen v primeru, če bi delavec s sodno razvezo soglašal ali pa če bi sam predlagal sodno razvezo). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za sodno razvezo na podlagi 118. člena ZDR-1 utemeljeno zavrnilo, drugačne pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z navedenim pa so neutemeljene. Razen tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da je predlog tožene stranke za uporabo 118. člena ZDR-1 neutemeljen tudi zato, ker ga ta utemeljuje z istimi razlogi, na podlagi katerih je tožnica dobila (nezakonito) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zapadlosti sorazmernega dela regresa za letni dopust zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba vprašanje zapadlosti sorazmernega dela regresa za letni dopust presojati glede na stanje spisa v času izdaje izpodbijane sodbe. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, takšna odločitev še ni postala pravnomočna, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi štelo, da zapade sorazmerni del regresa v plačilo šele s 1. julijem 2016. Glede na to so tudi ti pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni.

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožnice, s katero smiselno zatrjuje, da ji je dolžna tožena stranka izplačati nadomestilo plače v višjem znesku, kot pa ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo (tega pa tožnica v pritožbi niti izrecno ne izpodbija), da je njena bruto plača v avgustu 2015 (A7) vsebovala tudi del plačila, ki ga je tožnica prejela za nadomeščanje. To pomeni, da tožnica za avgust 2015 ni prejela plače v običajnem pripadajočem znesku. Iz tega razloga sodišče prve stopnje pri odločanju o višini nadomestila plače tožničine plače za avgust 2015 utemeljeno ni upoštevalo. Drugih podatkov, iz katerih bi izhajalo višje nadomestilo plače od prisojenega, pa tožnica ni predložila.

14. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožnice o tem, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zaradi diskriminacije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, razloge za svojo odločitev (s katero je zavrnilo ta del tožničinega tožbenega zahtevka) je podrobno in natančno obrazložilo v točkah od 23 do 38 obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na to obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje. Soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica hujših zlorab pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je že tožnica sama izpovedala, da je po njeni oceni tožena stranka v času odpovedi menila, da ni varovana kategorija. To pa pomeni, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde, ki bi bila podlaga za njeno odškodninsko odgovornost kot enega izmed elementov za to odgovornost. Ker je bilo v postopku nadalje ugotovljeno, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni bila posledica diskriminacije tožnice v primerjavi z preostalima dvema delavkama, ki sta opravljali delo na istem delovnem mestu, so tudi pritožbene navedbe tožnice v zvezi s tem neutemeljene.

15. Neutemeljene so nadalje tudi nekonkretizirane pritožbene navedbe obeh strank o pravdnih stroških, o katerih je odločalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o povračilu stroškov upoštevalo dejstvo, da je tožnica v pretežnem delu uspela v sporu o presoji zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, in da ni uspela v delu spora, ki se nanaša na njen odškodninski zahtevek. Glede na to je pravdne stroške obeh strank odmerilo skladno z določbo Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in glede na uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (glede na 154. člen ZPP).

16. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi obeh strank zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker tudi odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožena stranka sama krije tudi stroške tega odgovora.