Jedro

Pri protispisnosti gre za napako povsem tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, pač pa samo napačno prenese tisto, kar je zapisano na listini ali zapisniku v obrazložitev sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.268,81 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 439,20 EUR od 31. 5. 2017 do plačila, od zneska 439,20 EUR od 31. 12. 2017 do plačila ter od zneska 390,41 EUR od 10. 7. 2018 do plačila, v II. točki izreka pa toženi stranki naložilo povrnitev 828,68 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in se jo obsodi na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev povračila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki sklenili ustno pogodbo o opravljanju računovodskih storitev za obdobje od aprila 2017 do novembra 2017 (ko je tožena stranka pogodbo odpovedala) za mesečni pavšal 360,00 EUR in DDV, da je tožena stranka nekatere račune plačala, ni pa plačala računov za april 2017 in november 2017 (računa št. 66-2017 in 140-2017), vsak v znesku 439,20 EUR, da je tožeča stranka storitve po pogodbi izvajala tudi še v mesecu novembru 2017 in da je tožena stranka naročila storitev primopredaje dokumentacije, zaradi česar je dolžna plačati tudi račun št. 41-2018 v znesku 390,41 EUR.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek o protispisnosti, tj. očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri protispisnosti gre namreč za napako povsem tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, pač pa samo napačno prenese tisto, kar je zapisano na listini ali zapisniku v obrazložitev sodbe.1 Zapis sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve, da iz sporne kontokartice (priloga A25) izhaja, da je tožena stranka plačala tam navedene račune (sodišče prve stopnje je v obrazložitvi naštelo šest računov), ni pa plačala računov št. 66-2017 in 140-2017 predstavlja zaključek na podlagi dokazne ocene. Že zato, ker izpodbijanje ugotovitve dejanskega stanja oz. znotraj tega dokazne ocene ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga v sporih majhne vrednosti, ta pritožbeni očitek ne more biti utemeljen. Pri tem pa pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo pritožnici še dodaja, da je v tej kartici res navedenih zgolj šest (in ne devet) plačil, tako kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, (od česar se tri plačila tudi res ujemajo s plačili, ki jih je tožena stranka dokazovala z izpiski v prilogah B1 do B3, kot je to prav tako ugotovilo sodišče prve stopnje), da pa v njej ni navedeno, da bi bila računa št. 126-2017 in 128-2017 plačana trikrat oz. dvakrat, kot to zmotno zatrjuje pritožnica.

8. V zvezi s tem nadalje tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov glede tega, ali je tožena stranka plačala vse storitve v obdobju od meseca aprila do novembra 2017 oz. glede zatrjevanega preplačila v znesku 439,20 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč v 12. točki pojasnilo, da ne sledi tovrstnim navedbam tožene stranke, nato pa se je v nadaljevanju te točke sklicevalo na kontokartico tožeče stranke (priloga A25), napravilo zaključek, kaj iz nje izhaja (gl. zgoraj), in jo tudi primerjalo s potrdili o plačilih, ki jih je predložila tožena stranka (priloge B1 do B3), v nadaljnji točki obrazložitve pa se opredelilo še do nekaterih posameznih ugovorov tožene stranke glede ujemanja oz. neujemanja posameznih računov in glede tega, da naj bi direktorica tožeče stranke sama izvrševala plačila na računu tožene stranke. Ker prej omenjene ugotovitve v 12. točki obrazložitve vsebujejo ugotovitve ne samo, kaj oz. kateri računi niso bili plačani, pač pa tudi kateri so bili plačani, pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati celotno razmerje, pri čemer pa tovrstni pritožbeni očitki poleg tega izhajajo iz zmotne (gl. zgoraj) predpostavke, da iz kontokartice v prilogi A25 izhaja devet plačil. Sodba glede tega torej ima (zadostne in preverljive) razloge, sodišče prve stopnje pa se je do tovrstnih navedb tožene stranke opredelilo, zato očitani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani, pravilnost tovrstnih dejanskih ugotovitev, pa ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga v sporih majhne vrednosti. Posledično pritožnica tudi ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na kršitev ustavne pravice do sodnega varstva in očitki, da sodišče ni zadostilo standardu poštenega sojenja, ker naj bi le enostransko obravnavalo trditve tožeče stranke, tožene pa ne. Kot izhaja iz zgoraj navedenega je sodišče trditve tožene stranke namreč obravnavalo, le pritrdilo jim ni in to tudi obrazložilo.

9. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožene stranke, da ni naročila storitev po računu št. 41-2018. Sodišče prve stopnje je namreč v 17. do 22. točki obrazložitve obrazložilo, zakaj šteje, da je bila storitev primopredaje dokumentacije naročena s strani tožene stranke ter tudi opravljena ter na podlagi česa je to ugotovilo. Pritožbeni očitek, da je tožeča stranka v zvezi s tem navedla le, da je imela stroške s primopredajo, je protispisen.2 Tožeča stranka je namreč v svoji vlogi z dne 22. 2. 2019 navedla tudi, da je direktor tožene stranke sam izbral novega izvajalca računovodskih storitev ter posledično naročil tožeči stranki, da naredi vse potrebno, da se opravi primopredaja podatkovne baze in vseh listin, kar je tožeča stranka tudi storila. O teh trditvah tožeče stranke se je tožena stranka lahko izjavila v svoji dne 5. 3. 2019 vloženi vlogi. Iz trditev o naročilu oprave primopredaje in sprejemu tega naročila s konkludentnim dejanjem njegove izvedbe pa v konkretnih okoliščinah tudi izhaja zaključek o sklenitvi podjemne pogodbe, katere predmet je bila izvedba primopredaje (gl. prvi odstavek 22. člena, prvi in drugi odstavek 28. člena in 619. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tako sklenjena podjemna pogodba glede na zgoraj navedeno tako ni niti v nasprotju z navedbami strank, niti v zvezi z njim ni podana očitana kršitev iz 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V konkretnem primeru je tožena stranka svojo trditev, da je tožeči stranki plačala devet zneskov po 439,20 EUR, čeprav bi ji bila dolžna plačati le osem teh zneskov gradila na trditvah, da je poleg (šestih) plačil, ki jih je zatrjevala tožeča stranka izvedla še tri plačila po 439,20 EUR, in sicer dne 30. 5. 2017, 24. 11. 2017 in 30. 11. 2017, za kar je predložila potrdila o plačilih v prilogah B1 do B3. Sodišče prve stopnje je tovrstni ugovor zavrnilo, ker je ugotovilo, da se plačila na prej navedenih potrdilih nanašajo na plačila računov, ki jih je kot plačane upoštevala tudi tožeča stranka, ne pa ker bi plačila, ki jih je zatrjevala tožena stranka, ne bila dokazana. Sodišče prve stopnje je torej zgoraj navedena plačila štelo za dokazana, zato je bila nepotrebna izvedba dokaza s poizvedbami na banko glede tega, ali so bila ta plačila opravljena.

11. Glede ugovora tožene stranke, da je tožeči stranki v tem obdobju plačala znesek 3.513,60 EUR, torej celo več, kot je bila dolžna plačati, je bilo trditveno in dokazno breme na toženi stranki. Tožena stranka glede preplačila tožeči stranki niti ni postavila zadostnih trditev (v tej smeri je navajala samo to, da naj bi plačila odrejala tožeča stranka sama, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo – točka 13. obrazložitve) niti ni svojih trditev o preplačilu dokazala. Stranka mora namreč sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb (prvi odstavek 226. člena ZPP).3 Tožena stranka ni v tej smeri predložila nobenih drugih dokazil, razen potrdil o treh plačilih, ki jih je, kot izhaja iz dopolnitve tožbe, upoštevala že tožeča stranka. Predložitvena dolžnost je bila na toženi stranki, ki bi izpisek iz lastnega transakcijskega računa lahko pridobila sama. Tožena stranka se te obveznosti ne more razbremeniti s tem, da sodišču kot dokaz predlaga uradne poizvedbe pri banki glede izpiskov iz prometa za obe stranki. Posledica strankine opustitve je torej v tem, da sodišče predlaganega dokaza z „uradnimi poizvedbami“ utemeljeno ni izvedlo.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajala ustrezna pravna podlaga in da so bile storitve po vseh treh vtoževanih računih opravljene, ne pa tudi plačane (12. do 22. točka obrazložitve), je nerelevantna (pa tudi zmotna) pritožbena navedba, da vtoževanih računov na kontokartici v prilogi A25 ni. Ni namreč račun in njegov vnos v poslovne knjige podlaga za nastanek obveznosti, pač pa je ravno nasprotno obstoj obveznosti podlaga za izdajo računa in njegov vnos v poslovne knjige. Prav tako je bila nerelevantna navedba tožene stranka, da računa št. 41-2018 ni prejela, da bi se o njegovi vsebini lahko izjasnila, saj je račun nedvomno prejela tekom tega postopka ter se je o njegovi vsebini tudi lahko izjasnila.

13. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi dejanskih ugotovitev o sklenjeni podjemni pogodbi za opravo računovodskih storitev za mesečni pavšal, ugotovitev, da so bile storitve v mesecih aprilu in novembru 2017 opravljene, plačane pa ne, ter ugotovitev o na podlagi naročila za primopredajo sklenjeni podjemni pogodbi ter opravljeni primopredaji, tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi materialnega prava (619. člen OZ) pravilno ugodilo. Višine in odločitve glede zakonskih zamudnih obresti pa pritožnica pritožbeno niti ne izpodbija.

14. Pritožnica je odločitvi o stroških nasprotovala samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se je izkazal za neutemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

15. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, je pritožbeno sodišče po tem, ko je izpodbijana sodba prestala preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. ZPP), na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo prve toženke in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo.

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. Zobec J. v Ude L. idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije; GV Založba, Ljubljana 2009, str. 313 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 235/2015 z dne 22. 12. 2016. 2 Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je sicer ta pritožbeni očitek v očitnem nasprotju z malo prej navedenim očitkom, da naj se sodišče do trditev tožene stranke, da teh storitev ni naročila, ni opredelilo. 3 Sodišče pridobiva listino namesto stranke le takrat, kadar se ta nahaja pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže (tretji odstavek 226. člen ZPP) ali je ta pri nasprotni stranki (227. člen ZPP) ali drugi osebi (228. člen ZPP), torej ko je stranka sama ne more pridobiti. To pa seveda ne velja za izpisek iz lastnega transakcijskega računa.