Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča jezikovna razlaga spornega določila objektivno gledano dopušča dve možni razlagi. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ugotavljalo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati skupni namen pogodbenih strank. Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank so pomembna druga pogodbena določila, potek pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, ki sta jih stranki razkrili tekom pogajanja, način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti oziroma uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe, in (v primeru gospodarskih pogodb) praksa, vzpostavljena med strankama.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnica mora toženki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka 3.888,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke v 15 dneh zahtevala plačilo 834.253,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške 25.420,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper to sodbo se je tožnica pritožila in uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3.Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožnici pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravdni stranki in A., d. o. o., so 28. 3. 2014 sklenile Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba, A1), s katero so se dogovorili, da proizvajalca na podlagi te pogodbe za naročnika (tožnico) proizvedeta končne mesne izdelke (v nadaljevanju: izdelki) po tehnologiji in recepturah (proizvajalnih specifikacijah), ki jih proizvajalcema izroči naročnik, in to izključno iz svežega mesa, ki predhodno ni bilo zmrznjeno in brez tki. "gen. tehnik-GSO" (prvi odstavek 2. člena). Ta del Pogodbe sta si pravdni stranki razlagali vsaka po svoje. Tožnica se je zavzela za razlago, da tak dogovor predstavlja toženkino obveznost, da v procesu proizvodnje in predelave mesnih izdelkov nobena od uporabljenih surovin ne bo vsebovala gensko spremenjenih organizmov. Toženka pa je zatrjevala, da navedba "brez tki. gen. tehnik - GSO" pomeni zgolj, da izdelki ne bodo vsebovali GSO, ne pa tudi tega, da bodo zagotovljeni certifikati "GSO free" za prav vse v proizvodnem procesu uporabljene surovine.

6.K Pogodbi so bili sklenjeni še štirje dodatki: Dodatek št. 1, s katerim so pogodbenice dogovorile seznam končnih mesnih izdelkov; Dodatek št. 2 z dne 28. 4. 2014 (A2), s katerim so pogodbenice potrdile prevzem receptur po posameznih izdelkih; Dodatek št. 3 z dne 7. 8. 2014 (A3), s katerim so pogodbenice dogovorile cenik po posameznih izdelkih; Dodatek št. 4 z dne 8. 7. 2014 (A4), s katerim so pogodbenice potrdile prevzem navodil za pakiranje posameznih izdelkov(A5). Tožnica je toženki na podlagi Pogodbe oddala dve naročili za proizvodnjo končnih mesnih izdelkov, in sicer 17. 2. 2015 in 17. 8. 2015, ki pa ju toženka ni izpolnila. Trdi, da toženka ni bila pripravljena zagotoviti ustrezne kvalitete mesa, kot se je zavezala s Pogodbo. Od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo 834.253,09 EUR, in sicer navadne škode 142.982,09 EUR (16.855,09 EUR za stroške nabave prodajnih vozov in ostale stroške nabave materiala ter plačanih storitev za začetek in zagon prodaje izdelkov; 126.127 EUR za stroške najema dveh kombiniranih vozil za prevoz izdelkov) in izgubljenega dobička 691.271 EUR, ki se nanaša na izpad prodaje na prodajnih vozovih v Sloveniji in tujini. Toženka je ugovarjala, da kvaliteta surovin v Pogodbi ni bila izrecno določena, tožnica pa je z zahtevo po pridobitvi mesa s certifikatom "GSO free" (pridelano oziroma proizvedeno brez GSO) ter zahtevo, da mora biti pri proizvodnji končnih mesnih izdelkov uporabljeno samo meso I. in II. kategorije brez obreznin, enostransko spreminjala pogoje posla.

7.Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnica ni dokazala protipravnosti toženkinega ravnanja. Sledilo je mnenju sodne izvedenke B. B., da v mesu živali, ki je uživalo krmo, pridelano iz surovin z GSO, ni mogoče najti sledov gensko spremenjenih komponent. Zato se za meso kot surovino vedno šteje, da je brez GSO, če mu niso v postopku predelave dodane surovine, ki so gensko spremenjene (na primer sojine ali koruzne beljakovine). Le v primeru, ko želi proizvajalec oziroma trgovec potrošniku zagotoviti jamstvo, da v celotni verigi proizvodnje in predelave končnega mesnega izdelka niso bile kot dodatki uporabljene surovine z GSO (torej tudi, da so bile živali krmljene s krmo brez GSO), so na trgu na voljo zasebne sheme certificiranja. Sodišče je presodilo, da se toženka s Pogodbo ni zavezala pridobiti zasebni certifikat z oznako "brez GSO" na embalaži končnih mesnih izdelkov. Besedna zveza "brez tki. gen. tehnik - GSO" iz prvega odstavka 2. člena Pogodbe se torej nanaša na meso kot surovino in ne na končne mesne izdelke.

8.Pritožbene navedbe, da določilo prvega odstavka 2. člena Pogodbe ni sporno, prvostopenjsko sodišče pa naj bi z razlago prekoračilo jezikovni okvir besedila, niso utemeljene. Tudi po presoji pritožbenega sodišča jezikovna razlaga spornega določila objektivno gledano dopušča dve možni razlagi, in sicer, da se neuporaba "gen. tehnik - GSO" nanaša na sveže meso, torej na kvaliteto mesa kot surovine, ali pa da se ta obveznost nanaša na končne mesne izdelke, kar bi vključevalo preprečitev stika z GSO pri vseh sestavinah, uporabljenih tako pri reji živali kot pri predelavi mesnih izdelkov. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno ugotavljalo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati skupni namen pogodbenih strank. Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank so pomembna druga pogodbena določila, potek pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, ki sta jih stranki razkrili tekom pogajanja, način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti oziroma uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe, in (v primeru gospodarskih pogodb) praksa, vzpostavljena med strankama. Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivi argumentaciji prvostopenjskega sodišča, da obveznost izvedbe postopka za pridobitev certifikata za označevanje končnih izdelkov z oznako "brez GSO" iz Pogodbe in Dodatkov ne izhaja. Te zahteve toženki ne nalaga niti zakonodaja. Tudi če se v proizvodnji mesnih izdelkov uporabi meso živali iz konvencionalne reje, ki je uživala krmo z GSO, se po zakonodaji šteje, da gre za meso brez GSO in se tega na deklaraciji ne označuje. Meso s certifikatom "brez GSO" je bilo v Sloveniji redko in toženka takšnih mesnih izdelkov takrat ni izdelovala. Obe pogodbeni stranki sta po podpisu Pogodbe in vseh Dodatkov k njej poizvedovali, kakšne obveznosti in stroške to predstavlja. V prid toženkini razlagi spornega pogodbenega določila govori tudi dejstvo, da bi v primeru zahteve, da se v celotni verigi pridelave in predelave uporabljajo sestavine z gensko nespremenjeni organizmi, ta veljala tudi za vse dodatke, tudi za začimbne mešanice, katerih zagotovitev je bila tožničina pogodbena obveznost. V primeru pridobitve certifikata za končne mesne izdelke "brez GSO" bi bilo torej treba pridobiti tudi ustrezen certifikat za začimbne mešanice, česar pravdni stranki s Pogodbo in Dodatki nista uredili.

9.Pritožničina teza, da končni mesni izdelki, proizvedeni iz mesa živali iz konvencionalne reje, ki so pretežno krmljene s krmo, ki vsebuje gensko spremenjene organizme, vsebujejo te gensko spremenjene organizme, je bila v dokaznem postopku ovržena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja z dne 31. 3. 2022, ustnih pojasnil sodne izvedenke za živila B. B., na naroku za glavno obravnavo dne 2. 9. 2022 ter izpovedb zaslišanih toženkinih predstavnikov, ugotovilo, da v mesu živali, ki je uživalo krmo, pridelano iz surovin z GSO, ni mogoče najti sledov gensko spremenjenih komponent. Zato se za meso kot surovino vedno šteje, da je brez GSO, če mu niso v postopku predelave dodane surovine, ki so gensko spremenjene. V kolikor se v tehnološkem postopku ne uporablja nobenih dodatkov z GSO (na primer soja, škrob), tak mesni izdelek ni gensko spremenjen. Te ugotovitve tožnica v pritožbi ne izpodbija niti jo ne upošteva. Pač pa smiselno zatrjuje, da ni mogoče izključiti, da v mesu živali, ki so bile krmljene s krmo z GSO, takšnih surovin ni. Takšne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

10.Tožnica v pritožbi navaja, da pogodbene stranke očitno niso izhajale iz tega, kaj zakonodaja šteje kot meso brez GSO, toda ne navede nobenih prepričljivih okoliščin, ki bi kazale na to, da so pogodbene stranke pri določitvi toženkinih obveznosti v 2. členu Pogodbe imele v mislih zgolj uporabo mesa živali, ki je bilo krmljeno s krmili iz surovin brez GSO, ter s tem povezano pridobitev certifikata končnih mesnih izdelkov "brez GSO". Na podlagi tega, da je v Sloveniji okoli 50% krme za živali pridelane iz surovin z GSO in da le certifikat "brez GSO" zagotavlja, da v prehranskem izdelku živalskega izvora pri krmljenju ni bila uporabljena krma z GSO, v ničemer ni mogoče sklepati o skupnem namenu pogodbenih strank. Toženkino sklicevanje na zakonsko pojmovanje mesnih izdelkov brez GSO v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem tudi ni mogoče opredeliti kot ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z moralnimi načeli.

11.Pritožbeno sodišče pritrjuje jasni in pravilni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da iz izpovedb prič, ki jih je predlagala toženka, izhaja, da se je zahteva po pridobitvi certifikata za oznako "brez GSO" pojavila šele po sklenitvi Pogodbe in njenih Dodatkov. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo tudi, da se je ta zahteva pojavila po izdelavi poskusnih izdelkov, ko se je že oblikovala embalaža (25. točka obrazložitve), pri čemer tega časa ni datumsko opredelilo. Prvostopenjsko sodišče je tak zaključek oprlo na izpovedbi prič C. C. in D. D., ki sta skladno izpovedali, da so se nove zahteve s strani tožnice pojavile po tem, ko so naredili poskusne izdelke, pri čemer pa se nista spomnili datuma, ko so bili poskusni izdelki izdelani. Po presoji pritožbenega sodišča je iz celotnega konteksta dokazne ocene mogoče jasno razbrati, da je do izdelave poskusnih izdelkov kot tudi do zahteve po certificiranju mesa prišlo po sklenitvi Pogodbe in Dodatkov. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni izpovedbe navedenih prič povezalo tudi z vsebino elektronske korespondence, ki je v zvezi s pridobitvijo navedenega certifikata potekala med pravdnima strankama. Ugotovilo je, da je tovrstna komunikacija med strankama pričela potekati jeseni 2014, torej po tem, ko je bila v marcu 2014 podpisana Pogodba, v avgustu 2014 pa še Dodatka glede cenika in embalaže. Tožnica se v pritožbi sklicuje na elektronsko korespondenco v zvezi s poizvedovanjem o mesu "brez GSO", ki je potekala od oktobra 2014 dalje, kar potrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je do zahteve po certificiranju mesa z oznako "brez GSO" prišlo po sklenitvi Pogodbe in vseh Dodatkov. Iz predložene elektronske komunikacije na primer izhaja, da je pri toženki zaposlena D. D. 26. 9. 2014 komunicirala z E. E. kot vodjo certificiranja pri Inštitutu za ... Kot poudarja tožnica, je ta komunikacija tekla preden je tožnica podala prvo naročilo po Pogodbi (17. 2. 2015), vendar to v nasprotju s tožničino oceno v ničemer ne potrjuje, da se je toženka v tistem času zavedala s strani tožnice zatrjevane pogodbene obveznosti, da morajo biti izdelki certificirani z oznako "brez GSO". Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj se je toženka takrat pozanimala o certifikaciji mesa. Toženka si je prizadevala novo tožničino zahtevo izpolniti. Povsem jasno je, da je do povpraševanja glede pridobitve certifikata prišlo šele takrat, ko je tožnica izrazila zahtevo, da je na embalaži končnih mesnih izdelkov oznaka "brez GSO". Zato so se šele po sklenitvi Pogodbe in Dodatkov opravljale poizvedbe o tem, kaj je treba opraviti za pridobitev certifikata za oznako "brez GSO", kdo so rejci tovrstnih surovin in kako je z njihovo dobavo. Pritožnica zato ne more uspeti z opozarjanjem, da iz elektronske korespondence pravdnih strank iz septembra 2014 ne izhaja, da bi kdo na toženkini strani zavračal tožničine zahteve po pridobitvi certificiranega mesa. Nenazadnje pa, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, dejstvo, da je bila tožničina zahteva po certificiranju podana po sklenitvi Pogodbe in Dodatkov, potrjuje tudi elektronska korespondenca med pravdnima strankama iz junija in julija 2014 (A72, A73, B1), torej pred podpisom Dodatka št. 3, s katerim je bil dogovorjen cenik. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v njej tožnica toženki takrat ni omenjala zahteve po pridobitvi certificiranega mesa.

12.Pritožbene trditve, da je priča F. F. izpovedal, da je bila Pogodba brezpredmetna in da je bilo (glede Izjave na prilogi A110) vseeno, kaj je bilo napisano, so iztrgane iz celotnega konteksta. Priča je namreč izpovedala, da v Pogodbi ne piše, da bi moralo biti meso certificirano. Pojasnila je, da pogodba vsebuje splošno klavzulo, ki v resnici ne pomeni nič, saj je vse meso brez gensko spremenjenih organizmov in ne gre za kakšno posebno zahtevo. Gre za splošno klavzulo v vseh proizvajalnih specifikacijah. Glede Izjave na prilogi A110 pa je pojasnila, da ščiti tožničino recepturo, sicer pa da ne pove nič. Tudi pričina izjava, da so se trudili, da bodo nekaj naredili za drugo surovino, se pravi, ne po tej pogodbi, ampak drugačno surovino, kaže na to, da so hoteli slediti tožničinim zahtevam, ki jih je podala po sklenitvi Pogodbe. Glede na obrazloženo ni mogoče slediti pritožničini trditvi, da zgoraj povzeta izjava F. F. kaže na njegovo zavedanje vsebine pogodbene obveznosti, ki je ni imel namena spoštovati.

13.Tudi elektronska korespondenca iz leta 2015, ko je toženka poizvedovala za nabavo mesa s certifikatom "brez GSO", ne potrjuje pritožbenih trditev, da sta se pravdni stranki že s sklenitvijo Pogodbe dogovorili za izdelavo mesnih izdelkov iz mesa z oznako "brez GSO". Prav tako vsebina elektronske korespondence med pravdnima strankama iz leta 2015 ne utemeljuje pritožbenega zaključka, da je toženka tožničino naročilo potrdila brez kakršnegakoli pogojevanja drugačnih cen. Vsebina te korespondence potrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je takrat dogovor med pravdnima strankama glede izdelave mesnih izdelkov iz certificiranega mesa še potekal. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, da je toženka izpolnitev nove zahteve pogojevala z dogovorom o novih cenah, izhaja že iz elektronskega sporočila D. D. z dne 29. 9. 2014 (A66), v katerem je tožnico opozorila, da je certificirano meso dražje. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni izpostavilo tudi elektronsko sporočilo z dne 31. 3. 2015 (A6), v katerem je F. F. navedel, da bi "sedaj G. G. rad, da so vsi izdelki deklarirani brez GSO, kar pomeni dražja surovina, iščejo se surovine s certifikatom." S tem je nakazal višje cene končnih izdelkov od tistih, ki so bile dogovorjene z Dodatkom št. 3. Nadalje ne drži pritožbena trditev, da je toženka tožničino naročilo z dne 17. 8. 2015 potrdila brez kakršnegakoli pogojevanja drugačnih cen. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženkina potrditev naročila v elektronskih sporočilih z dne 18. 9. 2015 in 19. 9. 2015 (A77) ne predstavlja niti njenega pristanka na prepoved uporabe obreznin, saj iz elektronskega sporočila H. H. z dne 24. 8. 2015 (A9) izhaja, da je prišlo do nesporazuma med strankama glede tega. Iz elektronskega sporočila z dne 1. 9. 2015 (A10), ki ga je pri toženki zaposlena I. I. poslala G. G., prav tako izhaja, da je toženka tožnici za ECO goveje meso in GSO free posredovala nov cenik z višjimi cenami od tistih, ki so bile dogovorjene v Dodatku št. 3 (A4). Tudi elektronsko sporočilo G. G. z dne 12. 10. 2015 (A80), v katerem je navedel, da je mogoče, da se kmetijam izda certfiikat brezplačno in da živina od teh izbranih kmetij ni nič dražja, ne dokazuje zatrjevanega dogovora glede kvalitete mesa. Kot je pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, to kaže le na to, da je tožnica tudi sama poizvedovala, kako pridobiti surovine po čim nižji ceni, ki ne bi povišale cen končnih izdelkov.

14.Tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da B. B., J. J., K. K., D. D. in H. H. pri pogovorih ob podpisu Pogodbe in Dodatkov niso sodelovali. Sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi pri ugotavljanju spornih dejstev večkrat oprlo na izpovedbe zaslišanih prič. Tožnica v pritožbenih navedbah ni pojasnila, katera izmed spornih dejstev je sodišče prve stopnje z zaslišanjem navedenih prič zaradi tega, ker niso bile prisotne ob sklepanju Pogodbe in Dodatkov, ugotovilo napačno. Katero dejstvo naj bi zaradi zatrjevanega vzroka prvostopenjsko sodišče ugotovilo napačno, pritožbeno sodišče ne more sklepati samo. Pritožbeno sodišče namreč na zmotno ugotovitev dejanskega stanje ne pazi po uradni dolžnosti. Tožnica ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja niti s pritožbeno navedbo, da je priča K. K. v svojem zaslišanju najprej sam od sebe potrdil, da se mu zdi, da je bilo od samega začetka govora o mesu "GSO free", nato pa o tem ni bil več prepričan. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi natančno pojasnilo, zakaj je izpovedbam nekaterih prič sledilo, ostalim pričam pa ni verjelo. Pri ugotavljanju, kdaj je tožnica postavila zahtevo po pridobitvi certifikata "brez GSO", je upoštevalo tudi izpovedbo K. K. Ker so preostale priče, ki jih je predlagala toženka, skladno in prepričljivo izpovedale, kdaj je tožnica podala zahtevo po pridobitvi certifikata, je prvostopenjsko sodišče upravičeno sledilo njunim izpovedbam, izpovedbi G. G. (tožničinemu prokuristu) pa ni verjelo. Ker je bistvo dokazne ocene ne le ocenjevanje vsakega dokaza posebej, ampak tudi in predvsem ocena vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), celovite dokazne ocene ni mogoče omajati zgolj s sklicevanjem na posamezne dele izpovedb.

15.Glede dogovora o (ne)uporabi obreznin je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sama kategorija uporabljenega mesa v pogodbi ni opredeljena, je pa delno opredeljena v Dodatku št. 2, za vse izdelke pa v predloženih Izjavah (A75, A109, A110, A112, A113, A114, A115, A116), ki so podpisane in žigosane s strani pravdnih strank ter vsebujejo recepture posameznih izdelkov. Nobena od teh dokaznih listin ne uporablja izraza obreznine. Na podlagi pisnega izvedenskega mnenja in ustnih pojasnil izvedenke B. B. pa je ugotovilo, da se obreznine ne kategorizirajo, ker se razlikujejo. Sledilo je mnenju sodne izvedenke, da je glede na vsebino predloženih Izjav uporaba obreznin mogoča pri izdelkih, ki so narejeni iz mletega mesa, pri ostalih izdelkih pa uporaba obreznin ni mogoča, ker so izdelki narejeni iz celih kosov mesa oziroma slanine. Na podlagi izpovedi priče H. H. pa je ugotovilo, da je tožnica zahtevo, da se izdelki ne izdelujejo iz obreznin, podala naknadno, po sklenitvi Pogodbe in Dodatkov. Zato je H. H. v elektronskem sporočilu z dne 24. 8. 2015 (A9) tožnici sporočil, da je prišlo do nesporazuma, saj so bile ponudbe cen narejene iz obreznin. Tudi v preostali elektronski korespondenci je mogoče zaslediti le dogovor o uporabi svežega mesa boljših kategorij od tistih, ki jih uporablja toženka pri izdelavi lastnih izdelkov, ne pa prepovedi uporabe obreznin. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da prepoved uporabe obreznin v nekaterih izdelkih med pravdnima strankama ni bila dogovorjena, saj ni bila v nasprotju z Dodatkom št. 2 in Izjavami.

16.Zgornje dokazne ocene pritožnica ne more izpodbiti s sklicevanjem na ugotovitev sodne izvedenke, da je uporaba obreznin pogojno mogoča samo pri štajerski klobasi, hrenovki in mesnem siru, in sicer zgolj v količini, ki ne bi vplivala na presežek v recepturah določenega deleža maščob; uporaba obreznin v proizvodnem procesu zahteva tudi večjo uporabo tehnoloških pomagal. Pritožbene trditve, da je toženka, ko je kot meso za tožničine izdelke naročala pretežno obreznine, kršila pogodbene obveznosti, niso utemeljene. Tožnica ni konkretno zatrjevala niti dokazala, da bi s strani toženke predvidena uporaba obreznin vplivala na presežek v recepturah določenega deleža maščob.

17.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ker tožnica toženkinih novih (višjih) cen, povezanih s tožničinimi novimi zahtevami (glede oznake "brez GSO" na embalaži končnih izdelkov ter s prepovedjo uporabe obreznin), ni sprejela, odgovornosti za neizpolnitev danih dveh naročil ni mogoče pripisati toženki. Pritožbene navedbe glede tožničinih obveznosti v zvezi s predložitvijo okvirnih mesečnih planov za proizvodnjo posameznih količin izdelkov za naslednji mesec ter potrditve oblike in vsebine embalaže, zato za odločitev o pritožbi niso pomembne. Sodišče prve stopnje je neizpolnitev navedenih tožničinih obveznosti upoštevalo le kot dodatni okoliščini za neizpolnitev tožničinih naročil, za katero toženka ne more odgovarjati.

18.Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

19.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 5.250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT) in 62,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 3.187,50 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K priznanim stroškom je pritožbeno sodišče prištelo še 22% DDV, kar znaša 701,25 EUR. Skupaj toženkini pritožbeni stroški znašajo 3.888,75 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

-------------------------------

1Na strani proizvajalca sta Pogodbo sklenili L., d. o. o. (L., d. o. o.) in A., d. o. o. (A., d. o. o.). Tožnica je tožbo vložila zoper obe navedeni družbi. A., d. o. o., je bila 21. 12. 2018 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi L., d. o. o. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju uporablja enoten pojem toženka tudi za A., d. o. o., čeprav ta ni več stranka pravdnega postopka.

2To med drugim predpostavlja pridobitev mesa živali, ki ni bilo krmljeno s krmili z GSO.

3Pri razlagi spornih določb se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen oziroma sporno določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava.

4Glej N. Plavšak v: M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 495.

5Glej Zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave 21. 1. 2022, str. 3 in 5 ter Zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave z dne 14. 2. 2022, str.13.

6Na primer o tem, kdaj so stekli pogovori glede mesa s certifikatom "brez GSO", glede tega, da dogovora o uporabi certificiranega mesa ni bilo zaradi višjih cen surovin, glede prepovedi uporabe obreznin...

7Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja mora pritožnik navesti tako dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, kot tudi vzrok njene zmotne ugotovitve. Glej J. Zobec v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 320.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -