Jedro

Nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo kot element civilnega delikta je širši od pojma protipravnosti. Za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno dejanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej zapovedano ali prepovedano s pravno normo.

Ob ustrezni skrbnosti bi toženci vedeli, da plinska peč, ki je bila ponovno priključena, s strani dimnikarske službe že več kot leto dni ni bila pregledana in da je bila v isto tuljavo dimnika priključena tudi kuhinjska napa. V takih okoliščinah pa bi ustrezno skrben lastnik poskrbel, da bi dimnikar opravil letni pregled ter dimnikarja ob tem tudi opozoril na novo priključeno napo. Glede na okoliščine konkretnega primera je tako dejstvo, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezen pregled, nedopustno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženi stranki naložilo v plačilo vsaki tožnici 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2009 dalje do plačila ter povrnitev 633,45 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar dosodilo prenizko odškodnino. Sklicuje se na odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1672/2008 in I Cp 4930/2010. Pri dosoji višine odškodnine je sodišče premalo upoštevalo pretresenost tožnic, močno čustveno povezanost družine, da je bila smrt nepričakovana in pretresljiva. Intenzivnost duševnih bolečin je bila zelo huda, njihovo trajanje pa dolgotrajno. Upoštevaje še objektivno pogojenost višine odškodnine, bi pravično denarno satisfakcijo predstavljal znesek 20.000,00 EUR za vsako.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožbeni zahtevek ali pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje. Iz kršitev norm, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, se ne da izluščiti protipravnosti v smislu očitane opustitve ravnanj, ki bi imele za posledico odškodninsko odgovornost v konkretnem primeru. Določba 92. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) ureja pogodbeno razmerje med lastnikom in najemnikom, ne pa neposlovno odgovornost lastnika stanovanja do vseh oškodovancev v smislu 159. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Kršitve SZ-1, ki urejajo najemna razmerja, lahko predstavljajo zgolj poslovno odškodninsko odgovornost, za katero pa izpodbijana sodba nima navedenih odločilnih dejstev. Dolžnostno ravnanje je lahko določeno le z zakonom, pravilniki in uredbe lahko pravice in obveznosti zgolj konkretizirajo. Pravilnik temelji na 148. členu Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ta pa se ne nanaša na obveznost tožencev. Ni sporen zgolj obstoj protipravnosti, temveč tudi obstoj vzročne zveze. Varstveni namen domnevno kršene norme (ratio legis vzročnost) ni v povezavi z očitanim škodljivim dejstvom. V marcu 2007, ko bi moralo dimnikarsko podjetje opraviti pregled, predmetno stanovanje še ni bilo adaptirano oziroma spremenjeno z namestitvijo kuhinjske nape, zato pregled ne bi odpravil okoliščin, zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka. Uredba, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, je prenehala veljati pred škodnim dogodkom. Uredba o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav ureja zgolj ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisij v zrak in nima določb, katerih kršitev bi imela za posledico konkretni škodni dogodek. Tudi krivde tožencem ni mogoče očitati. Vsa dela so zaupali strokovnjakom in pridobili soglasje za priklop na plinsko omrežje, tako da jim malomarnosti ni mogoče očitati. Prvi toženec ni vedel, da sta obe napravi speljani v isto dimno tuljavo. Priča, ki je dovolila priklop na plinsko omrežje, pa je še ob zaslišanju vztrajala, da niti ponovno soglasje, niti potrdilo dimnikarske službe za priklop ni bilo potrebno. Prvemu tožencu je bilo izrecno pojasnjeno, da za priklop ne potrebuje ničesar več, zato je upravičeno domneval, da je zadoščeno vsem predpisom in da instalacije in oprema normalno deluje. Gre za strokovno napako in neodgovornost izvajalca, ne pa tožencev. Toženci se niso mogli zavedati verjetnosti nastanka škode, prvi toženec je ravnal po navodilih strokovnjakov. Izveden je bil celo preizkus trdnosti s strani serviserja, kar lahko predstavlja zgolj dodatno skrbnost tožencev. Višina dosojene odškodnine odstopa od sodne prakse in je v nasprotju z namenom denarne odškodnine. Tožnici nista rabili zdravstvene ali posebne strokovne pomoči in bili sta zmožni še dalj časa ostati v stanovanju, v katerem sta kmalu po vselitvi doživeli in nato po nepotrebnem podoživljali travmo.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene. Ponavlja ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča in jim pritrjuje, zato predlaga višjemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev je natančno in jasno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanjem sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju odgovorilo le na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke glede temelja: Stališče sodišča prve stopnje, da je temelj vtoževanega zahtevka neposlovna odškodninska odgovornost, je materialnopravno pravilno. Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da mora vsak, kdor drugemu povzroči škodo, to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka svojega dokaznega bremena za razbremenitev krivde ni zmogla.

Nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo kot element civilnega delikta je širši od pojma protipravnosti. Za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno dejanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej zapovedano ali prepovedano s pravno normo (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 526/2005 in II Ips 451/2010). To izhaja iz temeljenega načela prepovedi povzročanja škode: vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Enako seveda velja tudi za lastnike nepremičnin. Ravno določba 159. člena OZ, ki jo omenja pritožba (vendar povsem irelevantno, saj se v tej zadevi ne obravnava škoda, ki bi nastala zaradi kakšne stvari, ki bi padla ali bila vržena s stavbe) predstavlja konkretiziacijo načela prepovedi povzročanja škode. To načelo pa se odraža tudi v določbi prve alineje 92. člena SZ-1, ki lastniku stanovanja, katerega oddaja, nalaga izročitev takega stanovanja, da ga bo najemnik lahko normalno uporabljal. Če ob uporabi stanovanja najemniku nastane škoda, normalna uporaba ni zagotovljena, zato je slicevanje prvega sodišča na 92. člen SZ-1 umestno. Ni pa navedeno določilo pravna podlaga za razsojo v tej zadevi; to so določila OZ o neposlovni odškodninski odgovornosti. Sodišču prve stopnje se zato s trditvami glede poslovne odškodninske odgovornosti ni bilo potrebno ukvarjati več, kot se je. Obrazložilo je, da je ugotovilo obstoj vseh štirih elementov civilnega delikta, zato tega, ali je podana tudi odgovornost zaradi kršitve najemne pogodbe, ne bo obrazlagalo (stran 8 izpodbijane sodbe).

Pravilno je tudi sklicevanje izpodbijane sodbe na 6. in 8. člen Pravilnika o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (Ur. list RS, št. 128/2004 in 18/2005; v nadaljevanju: Pravilnik). Pravilnik sicer ureja dimnikarsko službo, ki je obvezna gospodarska javna služba varstva okolja (148. člen ZVO-1). Da pa dimnikarske službe lahko opravljajo svoje naloge, med katerimi sta tudi redni letni pregled malih kurilnih naprav in z njo povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav (6. člen Pravilnika) in letno preverjanje kakovosti izgorevanja in opravljanja meritev vsebnosti ogljikovega monoksida v dimnih plinih na mali kurilni napravi (8. člen Pravilnika), morajo uporabniki dimnikarju omogočiti pregled. V konkretnem primeru bi morali to storiti toženci kot solastniki stanovanja, predno so ga oddali v najem.

Ugotovitve prvega sodišča, da je ob adaptaciji stanovanja prišlo do sprememb v instalaciji – na njej je bil opravljen var in v isto dimno tuljavo kot plinska peč, je bila napeljana še kuhinjska napa, pritožba ne izpodbija. Prav ima sicer pritožba, da v času adaptacije predmetnega stanovanja ni več veljala Uredba o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav (Ur. list RS, št. 73/94). Nadomestila jo je Uredba o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav (Ur. list RS, št. 34/2007, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Uredba). Slednja ne vsebuje opredelitve, kaj predstavlja rekonstrukcijo kurilne naprave, kakršno je imela Uredba iz leta 1994 v 5. točki 2. člena. Vendar pa to na pravilnost prvostopenjske odločitve ne vpliva. Glede na ugotovljen obseg adaptacije stanovanja in posegov v plinsko instalacijo pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega, da je bil v stanovanju opravljen tak poseg, da bi morali (so)lastniki poskrbeti, da bi dimnikar, predno so oddali stanovanje v najem, pregledal kurilne naprave in instalacije. Neizpodbijana dejstva so, da je bilo stanovanje dalj časa (več mesecev) nezasedeno, nato pa renovirano in oddano v najem. Primerno skrben lastnik stanovanja nadzoruje adaptacijo stanovanja in se pozanima pri izvajalcu, kako izvaja naročena dela. V primeru vgradnje naprav kot je kuhinjska napa, se primerno skrben lastnik pozanima, kam je priključena. To je življenjsko logično, saj se od lastnika pričakuje, da skrbi za svojo lastnino, to pa lahko le, če pozna njene lastnosti. Ob ustrezni skrbnosti bi toženci vedeli, da plinska peč, ki je bila ponovno priključena, s strani dimnikarske službe že več kot leto dni ni bila pregledana in da je bila v isto tuljavo dimnika priključena tudi kuhinjska napa. V takih okoliščinah pa bi ustrezno skrben lastnik poskrbel, da bi dimnikar opravil letni pregled ter dimnikarja ob tem tudi opozoril na novo priključeno napo. Glede na okoliščine konkretnega primera je tako dejstvo, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezen pregled, nedopustno. Ker je do opustitve prišlo zaradi malomarnosti tožencev, je podana njihova krivda (135. člen OZ).

Podana pa je tudi vzročna zveza med navedeno opustitvijo in smrtjo MK zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom. Namen vseh predpisov o varstvu okolja je v zagotovitvi čimbolj zdravega življenjskega okolja. V ta namen predpisujejo preventivne ukrepe in prav zaradi zagotovitve teh ZVO-1 predpisuje obvezne (državne in občinske) gospodarske javne službe varstva okolja, med katerimi je tudi dimnikarska služba. V 5. točki prvega odstavka 148. člena ZVO izrecno navaja, da se izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zagotavlja tudi zaradi varstva človekovega zdravja. In tudi pri opredelitvi vsebine Pravilnika v njegovem prvem členu je navedeno, da se v njem določa oskrbovalne standarde in ukrepe za opravljanje dimnikarske službe tudi zaradi varstva človekovega zdravja. Če bi toženci seznanili pristojno dimnikarsko službo s tem, kakšna adaptacija stanovanja je bila opravljena, bi bila dimnikarska služba dolžna opraviti ustrezen pregled skladno s Pravilnikom in odrediti ustrezne ukrepe. V primeru opustitve pregledov, ki jih morajo po Pravilniku opravljati dimnikarji, je povečana koncentracija ogljikovega monoksida in posledično zastrupitev z njim, ki lahko vodi tudi v smrt, predvidljiva posledica.

Dejstvo, da je distributer plina dovolil priklop na plinsko omrežje in prvemu tožencu zagotavljal, da ni potrebno novo soglasje niti meritve ali karkoli drugega, tožene stranke v razmerju do tožeče ne ekskulpira. Strokovno sporno izveden priklop (gl. mnenje izvedenca dr. B na 7. strani izvedenskega mnenja – list. št. 89 spisa), tožene stranke ne razbremeni odškodninske odgovornosti, ker tak priklop skupaj z opustitvijo tožencev ter drugimi nepravilnostmi (napake projektanta in izvajalca del - izvedensko mnenje na strani 6 in 7, list. št. 88 in 89 spisa) tudi predstavlja nedopustno ravnanje, v posledici katerega je prišlo do smrti MK. Če je škoda posledica delovanja več oseb, skladno z določili 186. člena OZ oškodovancu vsi odgovarjajo solidarno. Plačnik ima v takem primeru do ostalih povzročiteljev regresni zahtevek (188. člen OZ).

O pritožbi obeh strank glede višine dosojene odškodnine: Dejanskih ugotovitev o pretrpljenih duševnih bolečinah tožnic zaradi smrti brata (prva tožnica) oziroma sina (druga tožnica) pritožbi ne izpodbijata. Glede na dejanske ugotovitve pa je prvostopenjsko sodišče, z odmero odškodnine v znesku 14.000,00 EUR vsaki, ustrezno uporabilo določbo 179. člena OZ. Sodišče je pretehtalo vse zatrjevane relevantne okoliščine v zvezi z duševnimi bolečinami tožnic (subjektivno merilo) in upoštevalo tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). Sodišče mora poskrbeti, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi škodami in je tako zagotovljeno enakopravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS) in tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti. Res je, da je šlo za zelo tragičen dogodek, da sta bili sestra in mati na pokojnega zelo navezani, da jima je kot edini moški v družini nudil oporo in pomoč in da sta obe tožnici zaradi njegove smrti potrebovali pomoč – pogovore z določenimi osebami. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi okoliščino, na katero opozarja tožena stranka, da nista potrebovali kakšne posebne strokovne pomoči. Tudi ni izkazano, da bi bilo njuno življenje po smrti brata oziroma sina občutno spremenjeno (da bi se npr. preselili, opustili kakšne dejavnosti ali navade itd.), kar bi glede na sodno prakso opravičevalo višjo odškodnino. V zadevi I Cp 4930/2010 ugotovljene dejanske okoliščine utemeljujejo dosojo višje odškodnine kot v obravnavanem primeru, saj gre za smrt edinega sina, mati pa niti na grob ne more, ker je bilo truplo vrženo na deponijo. V zadevi II Cp 1672/2008 dosojena odškodnina odstopa navzgor v primerjavi s podobnimi primeri (v računalniški bazi zadeve ni, sodbo je v spis vložila tožeča stranka). Obravnavana odškodnina pa je bila odmerjena v mejah zneskov, ki se dosojajo v primerljivih zadevah (poleg v prvostopenjski sodbi navedenih zadev II Ips 220/2009, II Ips 629/2008 in II Cp 3371/2011, tudi zadeve iz baze NEGM II Ips 629/2008, II Dor 245/2012).

Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi uradoma upoštevnih kršitev, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni, je višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih pravdni stranki vsaka svoje, ker s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), v odgovoru na pritožbo tožene stranke pa tožeča stranka zgolj povzema razloge prvostopenjskega sodišča in že prej podane trditve, tako da ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).