Jedro

Tožena stranka navaja, da so razlogi, zaradi katerih o pritožbi tožeče stranke v zakonskem roku ni bilo odločeno, veliko število nerešenih pritožb, nezadostno število zaposlenih, omejitve zaposlovanja in nadomeščanja v državni upravi ter raznovrstnost, kompleksnost in obsežnost zadev. Po presoji sodišča to niso razlogi, zaradi katerih bi bil molk upravičen. Iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi pritožbe tožeče stranke ne mogla reševati iz razlogov na strani slednje, iz spisne dokumentacije pa tudi ne izhaja, da bi za izdajo odločbe o pritožbi obstajali razlogi postopkovne narave. Razlogov organizacijske narave, ki jih tožena stranka zgolj našteva po njihovi vrsti, in na katere se le splošno ne pa z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin sklicuje, pa sodišče ne more šteti kot razlog, zaradi katerega bi bil molk upravičen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS naloži, da v roku treh mesecev od vročitve te sodbe izda odločbo o pritožbi tožeče stranke zoper sklep Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33123-22/2010-7 z dne 10. 12. 2010. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 30 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 12. 8. 2011 vložila tožbo, ker Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) v zakonskem roku, niti po posebni zahtevi za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh ni odločilo o njeni pritožbi zoper sklep Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (prvostopenjski organ) z dne 10. 12. 2010. V tožbi navaja, da je pri prvostopenjskem organu dne 14. 7. 2010 vložila vlogo za dodelitev sredstev v zvezi z „Javnim razpisom za Obnovo in razvoj vasi“ (Uradni list RS, št. 49/2010) iz Programa razvoja podeželja 2007 – 2013. Prvostopenjski organ je 23. 8. 2010 izdal zahtevo za dopolnitev navedene vloge, tožeča stranka pa je 24. 9. 2010 prvostopenjskemu organu poslala obvestilo Upravne enote Kranj z dne 8. 9. 2010 (da pridobitev gradbenih dovoljenj za izvedbo predvidenih del ni potrebna) ter dopis Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Prvostopenjski organ je nato s sklepom z dne 10. 12. 2010 vlogo tožeče stranke za dodelitev sredstev zavrgel. Sklep je tožeča stranka prejela 15. 12. 2010 in nato dne 29. 12. 2010 prvostopenjskemu organu poslala pritožbo. Prvostopenjski organ je 19. 1. 2011 pritožbo odstopil v pristojno odločanje drugostopenjskemu organu. Ker ta o pritožbi ni odločil v štirih mesecih, je tožeča stranka na podlagi 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) drugostopenjski organ z vlogo z dne 2. 6. 2011 pozvala, da v roku 7 dni od prejema odloči o pritožbi tožeče stranke. Drugostopenjski organ tudi v dodatnem roku 7 dni o pritožbi tožeče stranke ni odločil, z dopisom z dne 6. 6. 2011 je tožečo stranko le obvestil, da glede na veliko število pritožb, kadrovske probleme ipd. pritožb ne more reševati v roku, kot ga določa Zakon o kmetijstvu (ZKme-1). Glede na to tožeča stranka na podlagi določbe 2. odstavka 28. člena ZUS-1 šteje, da je njena pritožba zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 10. 12. 2010 zavrnjena. Sodišču predlaga, naj drugostopenjskemu organu naloži, da v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe odloči o njeni pritožbi zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 10. 12. 2010. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Na podlagi 38. člena ZUS-1 je sodišče tožbo poslalo toženi stranki ter jo pozvalo, da v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo in sporoči razlog, zakaj v zadevi še ni odločeno. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v njem pa pavšalno prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in sodišču predlaga, da za 12 mesecev podaljša rok za izdajo odločbe o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 10. 12. 2010. Pojasnjuje, da je pritožbo prejela 19. 1. 2011. ZKme-1 v 40. členu določa, da rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na drugi stopnji, začne teči od dneva, ko prejme popolno pritožbo in dokumente, ki se tičejo zadeve. Če o pritožbi stranke ni odločeno v štirih mesecih od vložitve pritožbe, lahko stranka postopa po določbah zakona, ki ureja upravni spor. V nadaljevanju tožena stranka navaja razloge, zaradi katerih o pritožbi še ni bilo odločeno: da je pred prejemom predmetne pritožbe bilo v Oddelku za upravno-pravne zadeve s področja izvajanja ukrepov kmetijske politike v obravnavi nad 1400 nerešenih pritožb, da drugostopenjski organ pospešeno rešuje pritožbe po vrstnem redu njihovega prispetja in prednostno rešuje tiste pritožbe, ki so v skladu z evropskimi predpisi vezane na roke za izplačilo oziroma povrnitev sredstev iz evropskega proračuna. Glede na število prejetih pritožb, razpoložljivo število zaposlenih, omejitve zaposlovanja in nadomeščanja v državni upravi ter raznovrstnost, kompleksnost in obsežnost zadev drugostopenjski organ ni mogel rešiti pritožbe v roku, ki ga določa ZKme-1. Tožba je upravičena.

Iz tožbe in njenih prilog ter spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi je razvidno, da so procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa druge stopnje izpolnjene. Po 2. odstavku 40. člena ZKme-1 (Uradni list RS, št. 45/08) lahko stranka, če o njeni pritožbi ni odločeno v štirih mesecih od vložitve pritožbe, postopa po določbah zakona, ki ureja upravni spor. Po 2. odstavku 28. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) pa sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Kot izkazuje spisna dokumentacija, je bil tožeči stranki sklep organa prve stopnje vročen 15. 12. 2010 in je zoper ta sklep dne 30. 12. 2010, to je v zakonskem roku iz 1. odstavka 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku vložila pritožbo. Iz tožbi priložene priloge (dopisa drugostopenjskega organa z dne 6. 6. 2011) pa je dalje razvidno, da je tožeča stranka 1. oziroma 2. 6. 2011, to je po preteku štirih mesecev od vložitve pritožbe (2. odstavek 40. člena ZKme-1) podala novo zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi, na katero je drugostopenjski organ odgovoril, da o pritožbah tožeče stranke (poleg predmetne še v štirih zadevah) zaradi velikega števila nerešenih pritožb ter glede na razpoložljivo število zaposlenih, omejitve zaposlovanja in nadomeščanja v državni upravi ter raznovrstnost, kompleksnost in obsežnost zadev ne more odločiti v roku, ki ga določa zakon. Da bi procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa druge stopnje ne bile izpolnjene, pa v odgovoru na tožbo tožena stranka niti ne zatrjuje.

Po presoji sodišča pa je molk tudi neupravičen. ZKme-1 v 1. odstavku 40. člena določa, da rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na drugi stopnji, začne teči od dneva, ko prejme popolno pritožbo in dokumente, ki se tičejo zadeve. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je prvostopenjski organ drugostopenjskemu organu poslal pritožbo tožeče stranke v reševanje 18. 1. 2011 ter da je drugostopenjski organ pritožbo prejel v reševanje 19. 1. 2011, kar tožena stranka potrdi tudi v odgovoru na tožbo; to pomeni, da je od tedaj do vložitve predmetne tožbe preteklo več kot šest mesecev. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ob tem ko sicer pavšalno prereka tožbene navedbe, navaja, da so razlogi, zaradi katerih o pritožbi tožeče stranke v zakonskem roku ni bilo odločeno, veliko število nerešenih pritožb, nezadostno število zaposlenih, omejitve zaposlovanja in nadomeščanja v državni upravi ter raznovrstnost, kompleksnost in obsežnost zadev, ter ker pritožbe rešuje po vrstnem redu prispetja k drugostopenjskemu organu, prednostno pa pri tem rešuje tiste pritožbe, ki so v skladu z evropskimi predpisi vezane na roke za izplačilo oziroma povrnitev sredstev iz evropskega proračuna, in sodišču glede na to predlaga podaljšanje roka za odločitev v zadevi za 12 mesecev. Po presoji sodišča pa to niso razlogi, zaradi katerih bi bil molk upravičen. Iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi pritožbe tožeče stranke ne mogla reševati iz razlogov na strani slednje, iz spisne dokumentacije pa tudi ne izhaja, da bi za izdajo odločbe o pritožbi obstajali razlogi postopkovne narave. Razlogov organizacijske narave, ki jih tožena stranka zgolj našteva po njihovi vrsti, in na katere se le splošno ne pa z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin sklicuje, pa sodišče ne more šteti kot razlogov, zaradi katerih bi bil molk upravičen in zaradi katerih bi bilo mogoče tožeči stranki odreči pravico, da s tožbo doseže izdajo odločbe o njeni pritožbi pred potekom nadaljnjega roka 12 mesecev, za kakršnega je sodišču predlagala, naj ji ga dopusti, tožena stranka.

Ker je sodišče spoznalo, da je tožba upravičena, ji je na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS-1 ugodilo ter drugostopenjskemu organu naložilo, naj v določenem roku izda odločbo o pritožbi, zaradi neizdaje katere je bila tožba vložena. Sodišče je ob upoštevanju zakonskega štirimesečnega roka za izdajo odločbe na drugi stopnji (1. odstavek 40. člena ZKme-1), okoliščine, da je ta rok do izdaje sodbe presežen že za več kot pet mesecev ter ob tem ko tožena stranka ne navaja posebnih okoliščin, kot je kompleksnost, zapletenost ali obsežnost predmetne zadeve, kot primeren rok za izdajo odločbe o pritožbi določilo trimesečni rok od vročitve te sodbe.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).